Jedro

Ker sta se z individualno pogodbo pogodbenika dogovorila o višini osnovne plače, ne da bi uredila morebitno znižanje te plače zaradi neizpolnjevanja obveznosti po pogodbi oziroma letnem planu, kar bi sicer lahko, tožniku na podlagi predložene pogodbe o zaposlitvi pripada osnovna plača, kot je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki, razen zadnje alinee (znesek 353.287,00 SIT) in glede stroškov postopka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo zneska 4.139.153,00 SIT iz naslova razlike v plači in nadomestila za neizkoriščeni letni dopust z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo (1. točka) in ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za izplačilo zneska 61.987,00 SIT (bruto) iz naslova regresa za letni dopust z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od dne 11.12.1996 dalje do plačila (2. točka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova izplačila regresa za letni dopust, je sodišče zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 276.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo tožnik zoper zavrnilni del in sicer iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 7., 11., 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in v prvi vrsti izdati zamudno sodbo. Tudi odgovora na tožbo ni podpisala pooblaščena oseba, to je statutarni zastopnik tožene stranke, ampak le njegova tajnica g. B., ki je verjetno pooblaščena pri toženi stranki za sprejemanje pošte, ni pa predložila pooblastila za zastopanje. Tožnik je s posebno vlogo popravil svojo tožbo, tako da je navedel pravilen in popoln naziv tožene stranke, ter njen sedež, ker v sodnem registru obstajata vpisani dve pravni osebi z nazivom S. M. J. W. T. v korenu imena, s tem, da je ena marketinška organizacija, druga pa se ukvarja z raziskovanjem, svetovanjem in oblikovanjem tržnih komunikacij in izdelkov, obe pa imata sedež na Vojkovi 50 v Ljubljani. Tožnik je s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 23.12.1994, ki jasno in povsem nedvoumno določa pogodbeno zavezo tožene stranke, da bo tožniku plačevala neto 3.000,00 DEM mesečne plače, čeprav tega tožena stranka ni spoštovala, kar je izkazano s prikrajšanji po predloženih plačilnih listah. Tožena stranka tožniku tudi ni pustila koristiti letnega dopusta, pa ne zaradi razlogov na strani tožnika samega. Delavec ni tisti, ki bi moral organizirati delovni proces (pridobivanje strank, naročnikov, izpolnjevanje mesečne realizacije), tudi sam si ne more dajati navodila za delo in obenem tudi sam opravljati nadzora nad svojim delom. Povsem je prezrta odločilna okoliščina, da je plača pravica delavca in glavna obveznost delodajalca, ki mora svojo obveznost tudi redno izvrševati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo - ZPP).

Pritožbene navedbe tožnika glede tega, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo odločilno in očitno dejstvo, da je tožnikov tožbeni zahtevek oprt in da izvaja svoja opravičenja izključno na podlagi sklenjene indvididualne pogodbe o zaposlitvi z dne 23.12.1994, so utemeljene. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje na delovnem mestu direktor projektov za nedoločen čas, pogodbeni stranki pa sta uredili specifičnosti delovnega razmerja, v ostalem pa navedli, da veljajo določila kolektivnih pogodb ter ostali zakonski akti in interni akti tožene stranke. Pravdni stranki sta se tudi dogovorili, da bo zaposleni prejemal mesečni osebni dohodek v znesku 3.000,00 DEM neto v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije DEM na dan izplačila. Po pogodbi tožniku pripada tudi dodatek na delovno dobo v višini, ki jo določa kolektivna pogodba, del osebnega dohodka pa se lahko izplača tudi v stvareh ali pravicah, če zaposleni tako želi. Zaposleni bo prejemal tudi stimulativni del dohodka, ki bo določen z internimi akti družbe. Zaposleni zavzema vso odgovornost za profitabilno poslovanje družbe tako, da racionalizira stroške poslovanja družbe in povečuje produktivnost zaposlenih.

Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik celotno vtoževano obdobje prejemal dejansko nižjo plačo od dogovorjene v pogodbi. Kot pravilno navaja tožnik v svoji pritožbi, je delodajalec tisti, ki je dolžan organizirati delovni proces tako, da delavec lahko izpolnjuje svoje obveznosti, to pa velja tudi za direktorja projektov, kar je bil tožnik. Dejstvo, da je tožnik v zadevi III Pd 552/96 vodil spor zaradi ugotavljanja njegovih delovnih zmožnosti in v sporu ni uspel s svojim tožbenim zahtevkom, na odločitev v tej zadevi ne vpliva.

Delavec, ki je v delovnem razmerju, je upravičen do plače ali nadomestila plače. Tožena stranka je imela na voljo različne pravne instrumente, da bi lahko izvedla postopek za primer, ko tožnik ni izpolnjeval delovnih obveznosti, v kolikor pa tega ni, je dolžna tožniku izplačati plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

Individualna pogodba, ki jo skleneta delavec in delodajalec, lahko zaradi posebnosti, ki izvirajo iz njunega medsebojnega razmerja, vsebuje tudi odstopanja od siceršnjih uveljavljenih pravil delovnega prava. Takšna pogodba ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa deloma drugače ureja posamezna medsebojna razmerja med obema podpisnikoma. Ker sta se z individualno pogodbo pogodbenika dogovorila o višini osnovne plače, ne da bi morebiti uredila tudi znižanja te plače zaradi neizpolnjevanja normalnega uresničevanja obveznosti po pogodbi oz. letnem planu, kar bi sicer lahko, tožniku na podlagi predložene pogodbe o zaposlitvi pripada osnovna plača, kot je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu v zvezi z izplačilom razlike v plači razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ugotoviti višino osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi in upoštevati pri tem prejeto plačo, ki jo je sicer tožnik mesečno prejemal. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika v delu v zvezi z izplačilom odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v višini 353.287,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1996 do plačila (zadnja vrstica 1. točke izreka), zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v tem delu, saj tožnik v postopku ni dokazal, da je prosil delodajalca za koriščenje dopusta in da mu je delodajalec to pravico kratil. Pritoženo sodišče je potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede izplačila regresa za letni dopust v zavrnilnem delu in se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja in je tako ne ponavlja.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker so za rešitev predmetne zadeve brezpedmetne.

Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.