Jedro

Na bistvene kršitve procesnih pravil revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 370. člena ZPP), ampak samo na izrecno zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena: revident mora pojasniti, katero ravnanje ali opustitev in katerega od nižjih sodišč je bilo v nasprotju z določbami procesnega zakona. Tej zahtevi tožnica ni zadostila, zato obravnavani revizijski razlog uveljavlja neutemeljeno.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

K. P. je bila telesno poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik pri toženi stranki zavarovanega avtomobila. Utrpela je večfragmentarni zlom leve nadlahtnice, ohromelost levega radialnega živca in prelom olekranona desne podlahtnice. Zahtevala je odškodnino za nepremoženjsko škodo in sodišče prve stopnje ji je zanjo prisodilo 6.150.000 SIT (2.900.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 350.000 SIT za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Na njeno pritožbo je sodišče druge stopnje odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti zvišalo za 300.000 SIT, tako, da ji je bilo pravnomočno prisojenih 6.450.000 SIT z obrestmi.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija odločitev o potrditvi zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje; predlaga spremembo sodb nižjih sodišč z zvišanjem odškodnine še za preostalih 5.050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od celotne (zvišane) odškodnine in prisojo "vseh na prvi in drugi stopnji zaznamovanih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki je podan, ker je bila tožnici glede na merila iz 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih(1) (v nadaljevanju ZOR) prisojena prenizka odškodnina ter, neobrazloženo, bistvene kršitve procesnih pravil. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku(2) (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na bistvene kršitve procesnih pravil revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 370. člena ZPP), ampak samo na izrecno zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena: revident mora pojasniti, katero ravnanje ali opustitev in katerega od nižjih sodišč je bilo v nasprotju z določbami procesnega zakona. Tej zahtevi tožnica ni zadostila, zato obravnavani revizijski razlog uveljavlja neutemeljeno.

Tudi materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. Odškodnina za že pretrpljene in za bodoče telesne bolečine, duševne bolečine in za strah je odvisna od njihove intenzitete in trajanja (prvi odstavek 200. člena in 203. člen ZOR). V konkretnem primeru je bilo pravnomočno ugotovljeno: - glede telesnih bolečin, da so bile stalne hude 10 dni, občasne hude 16 dni, trajne zmerne 3 do 4 tedne, občasne zmerne do 2 meseca, trajne lažje 2 tedna in občasne, pojemajoče lažje pa tožnica prestaja še vedno in jih bo tudi v bodoče; nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem so predstavljale tri hospitalizacije v skupnem trajanju nekoliko nad mesec dni, štiri operacije v splošni narkozi, odvzemi krvi in parenteralna terapija v bolnici, preveze, odstranjevanje šivov, odstranjevanje drenažnih cevk, zelo dolgotrajna ambulantna fizikalna terapija, razgibavanje doma, številni pregledi pri specialistih, številna RTG slikanja, štiri EMG preiskave in dolgotrajen bolniški stalež (od 23.3.2000 do 8.5.2001 in sicer najprej v celoti in nato delno); - glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je zmerne stopnje, da sta se zloma na obeh rokah sicer zarasla v dobrem položaju, a vendar tožnica trpi trajne posledice v obliki nekoliko omejene gibljivosti desnega komolca v smeri iztega, nekoliko omejene gibljivosti levega komolca v dveh od štirih smeri, nekoliko omejene gibljivosti levega ramena v smeri retrofleksije in notranje rotacije, predvsem pa v obliki pomembno oslabljene moči grobega in pincetnega prijema z levo roko; zato ima tožnica težave pri delih, ki zahtevajo soročni prijem za dvigovanje in prestavljanje težjih predmetov, pri delih, ki zahtevajo polno moč grobega ali pincetnega prijema z levo roko in popolno gibljivost levega komolca. Tako težje opravlja delo prodajalke in nekatera gospodinjska dela, opustila pa je tudi vse športne in rekreativna dejavnosti razen hoje; - glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, da ima na obeh rokah pooperativni brazgotini (na eni roki dolžine 27 cm in širine 1 cm, na drugi pa dolžine 12 cm), ki sta opazni na prvi pogled in se nahajata na mestih, ki jih kratki rokavi ne prikrivajo, zaradi česar ima tožnica, ki je bila ob poškodbi stara šele 36 let, občutek, da jo ljudje opazujejo, zaradi česar se počuti neprijetno; poleg tega ima obseg ene roke manjši od obsega druge za 1 centimeter; - glede strahu, da se je ob nesreči zelo prestrašila, saj je bilo ogroženo njeno življenje, strah pa so stimulirale še hude telesne bolečine v obeh rokah, ki so se pojavile neposredno po nesreči in se je začel umirjati po prvem odpustu iz bolnice; nato je bila zaskrbljena za izid zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno.

Glede na te dejanske ugotovitve (na katere je revizijsko sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, s katerimi jih poskuša tožnica dopolniti ali jim dati drugačen, večji oziroma zase ugodnejši pomen), znesek, ki je bil tožnici pravnomočno prisojen, predstavlja pravično denarno odškodnino za njeno nepremoženjsko škodo in je ustrezen odraz načela individualizacije odškodnine za tovrstno škodo (prvi odstavek 200. člena in 203. člen ZOR). Primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse pa ovrže revidentkino trditev, da sodišča za primerljive škode drugim oškodovancem prisojajo višje odškodnine, ki jo utemeljuje s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 507/96 in II Ips 494/97. V obeh primerih, v katerih sta bili oškodovancema prisojeni višji odškodnini kot tožnici, so bile poškodbe in njihove posledice hujše od tožničinih, zato ta primera ne moreta predstavljati merila za presojo pravičnosti tožnici prisojene odškodnine. Tožnici je bila prisojena odškodnina, ki, preračunana na dan zaključka glavne obravnave, znaša 39,5 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji in zagotovo od odškodnin za primerljive škode ne odstopa v tožničino škodo. Načelo objektivizacije odškodnine, uzakonjeno v drugem odstavku 200. člena ZOR torej ni bilo kršeno v škodo revidentke.

Revizija je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list SFRJ 29/78. Op. št. (2): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami.