Jedro

S tem, ko je bilo plačilo tožnika odloženo, je bilo odločeno le o tem, da se plačilo obveznosti odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožnikovi obveznosti oziroma pravici ali pravni koristi. O tožnikovi obveznosti je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ugodila prošnji tožnika in vračilo zneska 2.377,80 EUR, ki ga je dolžan vrniti na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 591/2007 z dne 13. 1. 2012, odložila do 1. 11. 2015. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil tožnik v pravdnem postopku tožena stranka, ki pa ni uspel in je dolžan na podlagi navedene sodbe tožeči stranki-upravičenki do brezplačne pravne pomoči povrniti stroške postopka v višini 2.377,80 EUR. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po kateri preide terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca, do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na Republiko Slovenijo. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke-upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je plačilo stroškov odložila zaradi obveznosti tožnika, ki jih ima zaradi obročnega plačila takse in ob upoštevanju njegove nizke pokojnine.

Tožnik v tožbi pojasnjuje, da ima nizko pokojnino in da mora plačevati še preživnino in je zato prosil za oprostitev plačila stroškov postopka, saj tudi nima drugega premoženja. Tožena stranka pa je njegovo vlogo štela kot prošnjo za odložitev plačila. Meni, da stroškov ne bo zmogel plačati. V nadaljevanju tožbe tožnik pojasnjuje, zakaj se ne strinja z vsebino sodbe, na podlagi katere mora med drugim plačati tožeči stranki tudi stroške postopka. Predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Skladno s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 pa je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Iz zgoraj navedenega določila je torej razvidno, da se kot akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, šteje le tisti akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, oziroma s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe. S tem, ko je bilo plačilo tožnika odloženo, pa je bilo odločeno le o tem, da se plačilo obveznosti odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožnikovi obveznosti oziroma pravici ali pravni koristi. O tožnikovi obveznosti je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom. Skladno z drugim odstavkom 46. člena ZBPP se v primerih, kot je obravnavani, šteje, da je izvršilni naslov odločba, s katero sodišče razsodi o stroških. V konkretnem primeru je ta izvršilni naslov sodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 591/2007 z dne 13. 1. 2012, ki je postala pravnomočna dne 16. 1. 2013. Z izpodbijanim sklepom pa se odločitev, vsebovana v izvršilnem naslovu, torej v navedeni sodbi, ne spreminja in zato v tožnikovo pravico, obveznost, oziroma pravno korist z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo. Tako stališče je tudi v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso vrhovnega sodišča v podobnih oziroma primerljivih zadevah, čeprav ne povsem enakih, ko gre za odlog izvršbe (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 451/2013, I Up 83/2013 ipd.).

Izpodbijani sklep torej iz navedenih razlogov, ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, zaradi česar je sodišče tožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb ni opredeljevalo.