Jedro

Prvostopenjski organ je začel postopek obnove po uradni dolžnosti pravočasno (izpodbijana odločba je bila izdana 15. 4. 2013), in sicer v roku petih mesecev od pravnomočnosti odločbe z dne 27. 12. 2012, ki je postala pravnomočna 23. 1. 2013. Po šestem odstavku 73. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 je v primeru uporabe določb Naslova IV vračilo neupravičenih plačil mogoče le v okviru obdobja štirih let. Takega roka pa pri določanju obveznosti vračila neupravičenih sredstev prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni upošteval, zato je njegova odločitev v izpodbijani 5. točki izreka nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-56650/2008/10 z dne 15. 4. 2013 se v 5. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti obnovil postopek v zvezi z izplačilom neposrednih plačil za leto 2008 za ukrep EKO 0, ki je bil končan z odločbo z dne 18. 2. 2009, in sicer v takem obsegu, da se glede na nova dejstva ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev ter pravilna višina dodeljenih sredstev (1. točka izreka); odločbo z dne 18. 2. 2009 v celoti odpravil (2. točka izreka); ugodil zahtevku za izplačilo 150,31 plačilnih pravic v skupnem znesku 23.310,21 EUR ter za krmne površine za 150,31 ha, pri čemer skupni znesek izplačila plačilnih pravic in proizvodno vezanih plačil na površino znaša 23.310,21 EUR (3. točka izreka); zavrnil zahtevek za 32,72 plačilnih pravic in za 32,65 ha krmnih površin (4. točka izreka) ter odločil, da je tožnik dolžan preveč plačana sredstva v višini 5.058,50 EUR, izplačana na podlagi odločbe z dne 18. 2. 2009, vrniti v roku 30 dni od vročitve te odločbe (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik 9. 5. 2008 vložil vlogo za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2008, v zvezi s čimer mu je bila izdana odločba z dne 18. 2. 2009. Dne 14. 11. 2012 pa je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje izdalo odločbo, s katero je odpravilo odločbo prve stopnje z dne 24. 12. 2007 o dodelitvi plačilnih pravic. Odpravljena odločba je bila podlaga za izdajo odločbe z dne 18. 2. 2009 o odobritvi sredstev iz naslova neposrednih plačil za leto 2008 za ukrep EKO 0. Glede na navedeno je prvostopenjski organ izdal novo odločbo o dodelitvi plačilnih pravic z dne 27. 12. 2012, kar v skladu s prvim odstavkom 45. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) predstavlja obnovitven razlog, saj odločba o dodelitvi sredstev iz naslova neposrednih plačil za leto 2008 za ukrep EKO 0 temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno odpravljena in spremenjena. V zvezi z zavrnitvijo zahtevkov navaja, da nepravilnosti skupine kmetijskih rastlin za izplačilo plačilnih pravic znašajo: EKO 0 PRO 10,87 ha in nepravilnosti iz skupine kmetijskih rastlin za krmne površine: EKO 0 KRM 10,87 ha, kar predstavlja več kot 3 % oziroma več kot 2 ha ugotovljenih površin, zato se zahtevek za izplačilo pomoči za to skupino kmetijskih rastlin v skladu s prvim odstavkom 51. člena Uredbe 796/2004/ES zmanjša za 2-kratno ugotovljeno razliko. Površina, ki se zavrne za posamezno skupino kmetijskih rastlin, znaša 21,75. Nadalje ugotavlja, da je bilo pri pregledu uveljavljenih površin ugotovljeno, da je na obrazcu D „Prijava površin kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino“ prijavljena površina za posamezen KRM zahtevek večja od ugotovljene, zato se zahtevek, ki presega ugotovljeno površino, zavrne. Zahtevek se zniža oziroma izključi v skladu z 49. do 56. členom Uredbe 796/2004/ES. Površina, ki se zavrne, znaša 10,87 ha. Glede na to, da najmanjša površina GERK-a posameznega kmetijskega gospodarstva, za katero se lahko uveljavi površina za krmne površine, znaša 0,1 ha, se zahtevek za uveljavitev krmnih površin v skladu s 15. členom Uredbe o izvedbi neposrednih plačil v kmetijstvu (v nadaljevanju Uredba) zavrne. Površina, ki se zavrne, znaša 0,03 ha. Nadalje je bilo pri pregledu uveljavljenih površin ugotovljeno, da je na obrazcu D prijavljena površina za posamezen GERK večja od ugotovljene, zato se zahtevek za izplačilo plačilnih pravic, ki presegajo ugotovljeno površino, v skladu s 50. členom Uredbe 796/2004/ES zavrne. Površina, ki se zavrne, znaša 10,87 ha.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 2. 10. 2013 pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Tožnik se ne strinja s 5. točko izreka izpodbijane odločbe, zato vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na določbo 6. točke 73. člena Uredbe 796/2004/ES in izpostavlja, da organ v tem primeru od tožnika uveljavlja znižanje plačilnih pravic, ki so določene v Naslovu IV. Uredbe 796/2004/ES, ki se glasi „Podlaga za izračun pomoči, znižanj in izključitev“. Izpodbijana odločba se sama sklicuje na člene, določene v Naslovu IV. te Uredbe, kar pomeni, da se za njih uporablja tudi 6. točka 73. člena Uredbe 796/2004/ES in se upošteva določen štiriletni rok za vrnitev zneskov. Glede na to, da je bil tožniku ta znesek priznan z določbo z dne 24. 12. 2007, se po mnenju tožnika znižanje in vračilo lahko uveljavlja do 24. 12. 2011. Organ pa je po tem datumu, in sicer 15. 4. 2013 izdal izpodbijano odločbo in z njo zahteval od tožnika povrnitev preveč plačanih zneskov. Zato meni, da je zahteva organa, in s tem tudi izpodbijana odločba nezakonita. Vračilo je namreč organ zahteval od tožnika po poteku štiriletnega obdobja. V izpodbijani odločbi pa organ tudi nepravilno ugotavlja, da je tožnik pri prijavi zahtevka zavestno podal napačne podatke. Kako je organ ugotovil zavestno podajo napačnih podatkov, katere dokaze in dejstva je pri tem upošteval, izpodbijana odločba ne pojasni. V resnici prijava tožnika ni bila namerna, temveč nepravilna, pri čemer so nepravilne prijave vsebovane v naslovu IV. Uredbe 796/2004/ES. Ugovarja pa tudi, da je bil sklep o obnovi postopka izdan po poteku roka treh mesecev, ki je določen v tretjem odstavku 45. člena ZKme-1. To pomeni, da je organ postopek obnovil nezakonito. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo druge stopnje razveljavi (pravilno: odpravi) v delu, ki se nanaša na 5. točko prvostopenjske izpodbijane odločbe in se v tem delu pritožbi tožnika ugodi in razveljavi 5. točko prvostopenjske odločbe. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo glede podaje pravilnih in točnih podatkov v zbirni vlogi navaja, da je za vse podatke o GERK-ih, površinah, kmetijskih rastlinah in zahtevkih odgovoren tožnik sam. Odločitev o zahtevku namreč temelji na njegovem zahtevku. Hkrati je v zbirni vlogi tudi njegova izjava, da je seznanjen s pogoji za ukrepe, ki jih uveljavlja ter s predpisanimi sankcijami ter da je seznanjen, da podatke, navedene v zbirni vlogi in na zahtevkih, uporablja organ. Glede poteka roka za obnovo postopka pa poudarja, da je bila določba tretjega odstavka 45. člena ZKme-1 iz treh mesecev spremenjena v pet mesecev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2014 tožnik glede začetka obnove postopka navaja, da iz listin ne izhaja, kdaj je organ začel obnovo postopka odločbe, končane dne 18. 2. 2009. Vztraja pri tožbi.

V pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2014 toženka v zvezi s sklicevanjem tožnika na 6. točko 73. člena Uredbe 796/2004/ES navaja, da pri odločitvi ni uporabila predpisanega roka štirih let, saj je bilo v postopku ugotovljeno drugačno dejansko stanje, in sicer, da je tožnik v letu 2008 podal prijavo na površinah, katerih dejansko stanje v naravi ni ustrezalo prijavljenemu. Izjema, predvidena v 6. točki 73. člena Uredbe 796/2004/ES, pa bi se upoštevala, če organ pri odločanju zgolj ne bi uporabil navedenih določb o znižanju in izključitvi, čeprav bi razpolagal s pravilnimi podatki, na katerih je temeljila prvotna odločitev o zahtevkih za leto 2008. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna obnova postopka v zvezi z izplačilom neposrednih plačil za leto 2008 za ukrep EKO 0, ki je bil končan z odločbo z dne 18. 2. 2009, in sicer tožnik ugovarja njeni pravočasnosti. Sporna pa je tudi odločitev organa v izpodbijani odločbi o naloženem vračilu preveč plačanih sredstev v višini 5.058,57 EUR, saj tožnik tudi v tem delu ugovarja pravočasnosti naložitve povračila in se pri tem sklicuje na 6. točko 73. člena Uredbe 796/2004/ES.

Po določbi prvega odstavka 45. člena ZKme-1 se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, poleg razlogov iz zakona, ki ureja upravni postopek, obnovi tudi, če odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Tretji odstavek te določbe, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, pa določa, da pristojni organ lahko začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v petih mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prvega odstavka tega člena pa od dneva, ko je odločba postala pravnomočna. Sklep o dovolitvi obnove ali sklep o obnovi se izda skupaj z odločbo (četrti odstavek 45. člena ZKme-1).

Glede na citirano določbo 45. člena ZKme-1 sodišče sodi, da ugovor glede pravočasnosti obnove postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 18. 2. 2009, ni utemeljen. V tem primeru je namreč šlo za obnovo tega postopka zato, ker je odločba z dne 18. 2. 2009 temeljila na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno odpravljena, in sicer na prvostopenjski odločbi z dne 24. 12. 2007 (izdani zaradi dodelitve plačilnih pravic za leto 2007), ki jo je odpravilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje po nadzorstveni pravici z odločbo z dne 14. 11. 2012 in je na tej podlagi prvostopenjski organ izdal novo odločbo o dodelitvi plačilnih pravic za leto 2007 z dne 27. 12. 2012, ki je bila tožniku vročena 8. 1. 2013. Glede na citirano določbo tretjega odstavka 45. člena ZKme-1 to pomeni, da je prvostopenjski organ začel postopek obnove po uradni dolžnosti pravočasno (izpodbijana odločba je bila izdana 15. 4. 2013), in sicer v roku petih mesecev od pravnomočnosti odločbe z dne 27. 12. 2012, ki je postala pravnomočna 23. 1. 2013. Glede odločitve v 5. točki izreka, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva v višini 5.058,57 EUR, pa sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni obrazložil. Na pritožbeno navedbo tožnika, da glede na šesti odstavek 73. člena Uredbe 796/2004/ES zaradi preteka štiriletnega roka organ o vračilu sredstev ne bi mogel odločiti, pa je drugostopenjski organ odločitev obrazložil s sklicevanjem na peti odstavek 73. člena Uredbe 796/2004/ES, okoliščino, da je tožnik zavestno podal napačne podatke ter ugotovitev, da odločitev o vračilu sredstev v obravnavanem primeru ne temelji na uporabi določb iz Naslova IV, pač pa na dejstvu, da je bilo v prvem postopku dejansko stanje napačno ugotovljeno ter posledično tožniku dodeljenih več plačilnih pravic, kot bi dejansko bil do njih upravičen, saj je organ kot upravičeno štel večjo površino, kot je izpolnjevala predpisane pogoje.

Za obravnavano zadevo so (lahko) pravno relevantne naslednje določbe 73. člena Uredbe 796/2004/ES, ki ureja povrnitev neupravičenih plačil: - da v primeru, če je izvršeno neupravičeno plačilo, kmet povrne zadevni znesek z obrestmi (prvi odstavek); - da se obveznost povračila iz odstavka 1 ne uporablja, če je obdobje, ki je preteklo med datumom plačila pomoči in datumom, ko pristojni organ prvič uradno obvesti prejemnika v zvezi z neupravičeno naravo plačila, večje od deset let; navedeno obdobje se omeji na štiri leta, če je prejemnik ravnal v dobri veri (peti odstavek); - da so zneski, ki se povrnejo zaradi zahtevka o znižanjih in izključitvah na podlagi člena 21 in Naslova IV, v vseh primerih predmet zakonskega obdobja štirih let (šesti odstavek).

Tudi po presoji sodišča je drugostopenjski organ nepravilno razlogoval, da odločitev o vračilu sredstev v izpodbijani odločbi ne temelji na uporabi določb Naslova IV Uredbe 796/2004/ES/, pač pa na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v prvem postopku. Kot izhaja iz izpodbijane – v obnovljenem postopku izdane odločbe o izplačilu neposrednih plačil za leto 2008 za ukrep EKO 0 - je dejanski razlog za spremenjeno odločitev (glede na odločbo z dne 18. 2. 2009) (res) bilo drugače ugotovljeno dejansko stanje glede prijavljenih in ugotovljenih površin (tako, kot ga je sicer organ ugotovil že v odločbi o dodelitvi plačilnih pravic z dne 27. 12. 2012, ki je predstavljala razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 18. 2. 2009). Vendar iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da pa je pravni razlog (za v obnovljenem postopku sprejeto drugačno odločitev) bila določba prvega odstavka 51. člena Uredbe 796/2004/ES, ki se nahaja v okviru Naslova IV (Podlaga za izračun pomoči, znižanj in izključitev). Glede na uporabo navedene določbe prvega odstavka 51. člena Uredbe 796/2004/ES kot pravno relevantne za odločitev v izpodbijani odločbi - po kateri se v primeru, da je prijavljena površina večja od ugotovljene, in če je ta razlika več kakor 3 % ali dva hektara, vendar ne več kot 20 % ugotovljene površine, pomoč izračuna na podlagi ugotovljene površine, znižane za dvakratno ugotovljeno razliko - v obravnavanem primeru pri izračunu pomoči namreč ni bilo mogoče upoštevati 21,75 ha, tako da je skupno izplačilo bilo priznano v znesku, ki je za 5.058,57 EUR nižji od najprej (z odločbo z dne 18. 2. 2009) priznanega in izplačanega zneska (ter ta znesek predstavlja znesek neupravičenega plačila). Po šestem odstavku 73. člena Uredbe 796/2004/ES pa je v primeru uporabe določb Naslova IV vračilo neupravičenih plačil mogoče le v okviru obdobja štirih let (med datumom plačila pomoči in datumom prvega uradnega obvestila prejemniku glede narave plačila). Takega roka pa pri določanju obveznosti vračila neupravičenih sredstev prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni upošteval, zato je njegova odločitev v izpodbijani 5. točki izreka nezakonita.

Rok štirih let za zahtevek za povrnitev neupravičenih plačil je sicer določen tudi izven razlogov šestega odstavka, v (prvem) pododstavku petega odstavka 73. člena Uredbe 796/2004/ES, vendar le za primer, če je prejemnik ravnal v dobri veri. Navedena določba pa je za obravnavano zadevo pravno nerelevantna, saj je prav tako vezana na uporabo določb Naslova IV; za zneske, ki se morajo povrniti zaradi uporabe navedenih določb Naslova IV, pa je že v določbi šestega odstavka 73. člena Uredbe 796/2004/ES določeno, da je njihovo vračilo mogoče zahtevati v roku štirih let. Ker je sodišče ugotovilo, da odločitev v izpodbijani 5. točki izreka prvostopenjske odločbe temelji na nepravilni uporabi materialnega prava, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter navedeno točko izreka odpravilo, zadevo pa v tem delu vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral upoštevati pravno mnenje te sodbe ter v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh od vročitve te sodbe (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

O tožnikovem stroškovnem zahtevku pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu odmerilo stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), skupaj z 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.