Jedro

S odišče druge stopnje ugotovilo tudi vsebino

pogodbe (in drugih aktov), brez katere ne bi moglo opredeliti, kakšna naj bi bila konkretna obveznost tožene stranke do tožeče stranke po Tripartitni pogodbi. S takšno ugotovitvijo vsebine pogodbenega dogovora, ki naj bi bil, kot sledi iz razlogov izpodbijane sodbe, edini relevanten za presojo v konkretnem primeru, je sodišče druge stopnje ugotovilo nova

dejstva. Ta dejstva veljajo v procesnem pravu za nova

zato, ker jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in nanje ni oprlo svoje sodbe. Iz doslej razloženega sledi, da sodišče druge stopnje ni imelo pooblastila za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v 4. točki 358. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojnih listin, v 1. in 3. točki izreka. P resodilo je, da je bila tožena stranka na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene med njo, Občino A. in Komunalnim podjetjem A. (priloga A2) „de facto“ koncesionar za opravljanje javne komunalne službe odvoza oziroma odlaganja odpadkov, s čimer je prevzela tudi vsa finančna bremena koncesionarja. O obstoju poslovnega razmerja med tožečo in toženo stranko je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi ravnanja tožene stranke, ki je z odlaganjem komunalnih odpadkov na deponiji tožeče stranke in z delnim plačevanjem izstavljenih računov konkludentno priznala poslovno razmerje med strankama. Podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izvira iz naslova povišanja cene za odlaganje odpadkov, je po stališču sodišča prve stopnje 4. člen pogodbe, sklenjene med Mestom B. in Občino A. (priloga B2), v skladu s katerim se cena lahko spremeni takrat, ko „stroški, ki sestavljajo ceno, narastejo skupno za več kot 5 % in to potrdi Izvršni svet Skupščine Mesta B.“ .

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da skupna količina s strani tožene stranke deponiranih odpadkov ni bila sporna ter da je tožena stranka deponirane odpadke plačala tožeči stranki po ceni 2.488 SIT/t. Svojo odločitev je sodišče druge stopnje oprlo na tripartitno pogodbo, sklenjeno med Mestom B. ter pravdnima strankama (v nadaljevanju: Tripartitna pogodba; priloga A3), v skladu s katero je tožena stranka dolžna po izčrpanju količine 7.000 ton odpadkov nadaljnje deponirane odpadke plačati po ceni, ki velja za „javno podjetje“. Ceno, ki velja za tožečo stranko po Tripartitni pogodbi, je sodišče ugotovilo na podlagi priloženega mnenja županje Mestne občine B. (v nadaljevanju: Mnenje županje MO B.; priloga A79) in sklepov direktorja tožeče stranke o določitvi povprečne cene za obračun storitev gospodarske javne službe ravnanja z odpadki in odlaganja ostankov komunalnih odpadkov (v nadaljevanju: Sklepi direktorja tožeče stranke; priloga A79). Ker je bila tako ugotovljena cena odlaganja odpadkov po ugotovitvah sodišča druge stopnje nižja od že plačane cene 2.488 SIT/t, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožena stranka storitve odlaganja odpadkov že (pre)plačala. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje sledi še stališče, da tožba ni sklepčna.

3. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vlagatelj revizije opozarja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi dejansko stanje ugotavljalo v popolnoma drugi smeri kot sodišče prve stopnje. Vlagatelj revizije (med drugim) pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na obstoj „de facto“ koncesije tožene stranke ter na dogovor iz

4. člena pogodbe med Mestom B. in Občino A. o načinu spreminjanja cene , sodišče druge stopnje pa je brez pritožbene obravnave prvič prišlo do ugotovitve, da je tožena stranka že preplačala za odlaganje odpadkov.

S tem v zvezi tožeča stranka uveljavlja več bistvenih kršitev postopka, ker meni, da pritožbeno sodišče ne bi smelo na seji senata ugotavljati dejstev, ki jih je prvič samo štelo za pravno pomembna.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje tem revizijskim očitkom. Sodišče druge stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na drugo pogodbeno podlago kot sodišče prve stopnje, uporaba pogodbenega materialnega prava pa predpostavlja ugotavljanje vsebine pogodbe, ki se ugotavlja po pravilih, po katerih se v pravdnem postopku ugotavljajo pravno pomembna dejstva.

9. Sodišče prve stopnje je kot relevantno pogodbeno materialno pravo uporabilo določbo 4. člena pogodbe med Mestom B. in Občino A. (priloga B2), ki je dopuščala zviševanje cene nad izhodiščno ceno 2.488 SIT/t iz 5. člena te pogodbe. Sodišče druge stopnje pa je kot relevantno pogodbeno materialno pravo uporabilo T ripartitno pogodbo (priloga A3; ter zaradi dogovora o določljivi ceni za odlaganje odpadkov v tej pogodbi še Sklepe direktorja tožeče stranke in Mnenje županje MO B.). To predpostavlja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo tudi vsebino

omenjene pogodbe (in drugih aktov), brez katere ne bi moglo opredeliti, kakšna naj bi bila konkretna obveznost tožene stranke do tožeče stranke (cena za odlaganje odpadkov) po Tripartitni pogodbi. S takšno ugotovitvijo vsebine pogodbenega dogovora, ki naj bi bil, kot sledi iz razlogov izpodbijane sodbe, edini relevanten za presojo v konkretnem primeru, je sodišče druge stopnje ugotovilo nova

dejstva. Ta dejstva veljajo v procesnem pravu za nova

zato, ker jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in nanje ni oprlo svoje sodbe. Iz doslej razloženega sledi, da sodišče druge stopnje ni imelo pooblastila za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v 4. točki 358. člena ZPP. Zmotno je namreč izhodišče sodišča druge stopnje, da je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno

ugotovljeno. Vlagatelj revizije zato pravilno opozarja na bistveno kršitev določb postopka v pritožbenem postopku, ker sodišče druge stopnje v ZPP ni imelo pooblastila za spremembo sodbe na seji senata na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo samo in prvič v postopku. Opisana kršitev lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato je podan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

10. Glede na opisano procesno situacijo se revizijsko sodišče do ostalih revizijskih očitkov ni moglo opredeljevati. V nadaljnjem postopku naj sodišče druge stopnje upošteva, da v ZPP do uveljavitve novele ZPP-D, pritožbeno sodišče ni imelo pooblastila, da samo ugotavlja nova dejstva (arg. 355. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.