Jedro

Obdolžencu ni bila pravilno vročena prvostopenjska sodba, ker jo je brez predhodnega obvestila naslovniku po 118. čl. ZKP prevzela obdolženčeva mati. Bila pa mu je osebno vročena pritožba okrožnega državnega tožilca zoper to sodbo in je imel glede na pouk v odgovoru na pritožbo možnost pojasniti, da mu sodba ni bila oziroma ni bila pravilno vročena. Glede na rezultat pritožbenega postopka, ko je višje sodišče pogojno obsodbo spremenilo v kazen zapora, pa je očitno, da ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvo- in drugostopenjske sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni M.D. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravdnim sredstvom povprečnino v znesku 100.000,00 (sto tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.D. za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo po 1. odstavku 217. člena KZ kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi državnega tožilca ugodilo tako, da je prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in obsojenemu M.D. po 1. odstavku 217. člena KZ izreklo kazen 8 mesecev zapora. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je 22.3.1999 vložil pri Okrajnem sodišču v Kranju zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe. Vložnik uveljavlja razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka tega člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje; hkrati predlaga, da se na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP glede na vsebino zadeve odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe zoper obsojenca odloži. Vložnik obrazlaga uveljavljani razlog s trditvijo, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obsojenca. Sodišče je obsojenca vabilo na glavno obravnavo za 12.6.1998 v nasprotju z določbo 118. člena ZKP, saj je bilo vabilo obdolžencu vročeno obsojenčevi mami, ko pošta pred tem ni pustila nobenega obvestila obsojencu, da naj bo ob določenem času doma, da prejme pisanje. Na tak način je bila obsojencu vročena tudi prvostopna sodba 17.6.1998, to je brez predhodnega obvestila. Glavna obravnava je bila zato opravljena brez obsojenca, ki ni bil pravilno povabljen. Sicer pa se obsojenec tedaj ni nahajal doma ter tako o teh pošiljkah tudi ni bil pravočasno obveščen. Sodišču ves čas postopka ni bilo znano, da je obsojenec težak invalid s področja mentalnih funkcij, saj je kot otrok doživel prometno nesrečo, v kateri je imel poškodovane možgane. To je razvidno iz mnenja asistenta dr. M.G., specialista nevrokirurga, z dne 15.4.1993. Iz tega mnenja so razvidni navadnemu opazovalcu skriti mentalni deficiti in sposobnosti, vsa njihova pestrost pa se je dokazala in pokazala na osnovi številnih psiholoških testiranj, prav to pa je razlog, da sodišče edinkrat, ko je videlo obsojenca, to je bilo na zaslišanju v preiskovalnih dejanjih po zaprošenem sodišču, te njegove mentalne invalidnosti ni opazilo. V primeru, da bi bil obsojenec pravilno vabljen in bi lahko prisostvoval glavni obravnavi, bi ob ustrezni pravni pomoči lahko seznanil sodišče s svojo invalidnostjo, kar bi gotovo pripeljalo k drugačni prvostopni kot drugostopni sodbi. Nepravilno vročanje je tako vplivalo in moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika meni, da je ta neutemeljena. Trditev, da obsojenec ni bil v redu povabljen, pravzaprav pomeni zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče ugotovilo, da je bil obsojenec v redu povabljen in predhodno zaslišan, tako da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z vplivom obsojenčevega zdravstvenega stanja na njegovo ravnanje in razumevanja pomena dejanja. Očitno se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sam zaveda, da z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati sodbe z očitkom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je vložil tudi zahtevo za obnovo kazenskega postopka, o kateri pa je potrebno najprej odločiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 371. člena ZKP in sicer, da je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Vložnik ob tem uveljavlja še razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ker mu tudi prvostopna sodba ni bila pravilno vročena, kar je po njegovem vplivalo na pravilnost in zakonitost napadenih sodb. V 118. členu ZKP je določeno, da se pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti ter mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po 1. odstavku 119. člena tega zakona in se šteje s tem, da je vročitev opravljena. V 1. odstavku 119. člena ZKP pa je določeno, med drugim, da se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo pisanja kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti.

Vrhovno sodišče ugotavlja po pregledu kazenskega spisa, da je bila glavna obravnava v nenavzočnosti obsojenca opravljena zakonito.

Obsojenec je bil v teku kazenskega postopka zaslišan med opravljanjem posameznih preiskovalnih dejanj, na glavno obravnavo pa je bil pravilno povabljen, ko je po podatkih vročilnice res vabilo prejela obsojenčeva mati, vendar je vročevalec - poštni dostavljač - dvakrat pustil obsojencu obvestilo, da določenega dne počaka v stanovanju zaradi vročitve. Iz povratnice pošte N.G. je razvidno, da je bil obsojenec obveščen o poštni pošiljki na naslov V.G., ... dne 25. in 26.5.1998 z vabilom na glavno obravnavo za 12.6.1998. Na tem naslovu, na katerem stanjuje tudi obsojenčeva mati, so bile tudi sicer opravljene v teku postopka uspešne vročitve obsojencu, ki pa se je po podatkih spisa izmikal vročitvam sodnih pošiljk v tem kazenskem postopku. Prvostopno sodišče je zato skladno s 1. odstavkom 442. člena ZKP pravilno odločilo za sojenje obsojenca v nenavzočnosti, ko je ugotovilo, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, pa je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je bil pred tem že zaslišan. Zato vložnik zahteve z očitano kršitvijo postopka ni mogel imeti uspeha.

Nadaljnji vložnikov očitek, da obsojencu ni bila pravilno vročena prvostopna sodba je sicer utemeljen, ko je bila opravljena nadomestna vročitev v roke materi obsojenca, očitno 17.7.1998, vendar brez predhodnih obvestil vročevalca, da naslovnik sodne pošiljke - sodbe počaka vročevalca na določen dan, tako da ni bilo pogojev za opravljeno vročitev po določbi 118. člena ZKP. Vendar po oceni Vrhovnega sodišča navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost drugostopne sodbe. Obsojencu je bila osebno vročena pritožba okrožnega državnega tožilca zoper prvostopno sodbo, kot sledi iz vročilnice, ki jo je 29.9.1998 podpisal obsojenec sam in je bil tako obveščen tudi po tej poti o vsebini prvostopne sodbe, ki jo je s pritožbo napadel pristojni okrožni državni tožilec in je imel obsojenec glede na pouk, v odgovoru na pritožbo možnost pojasniti, da mu prvostopna sodba ni bila vročena, oziroma da mu ni bila pravilno vročena. Glede na rezultat pritožbenega postopka je očitno, da ugotovljena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopne in drugostopne sodbe. Zato tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Kolikor pa vložnik uveljavlja, da v rednem postopku ni bilo znano dejstvo, da je obsojenec kot otrok v prometni nesreči utrpel hude poškodbe glave, ki so pustile trajne posledice na duševnosti obsojenca in da je tako vprašljiva prištevnost obsojenca ob storitvi kaznivega dejanja, z navedeno trditvijo napada ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je vložnik poleg zahteve za varstvo zakonitosti vložil tudi zahtevo za obnovo postopka v korist obsojenca, bo ponujeni nov dokaz ocenjen v postopku z zahtevo za obnovo postopka.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.