Jedro

Dolžno skrbnost tožene stranke glede zavarovanja kanjona je potrebno presojati še posebej strogo glede na dejstvo, da se je v bližini nahajalo igrišče, kjer se je zadrževala mladina. V takem primeru dolžna skrbnost zajema tudi predvidevanje neprevidnega obnašanja otrok in mladine oziroma ravnanje, ki vključuje elemente neskrbnosti, ki je značilna za to obdobje. Glede na to, da je bil pokojni neposredni oškodovanec kljub vsemu star skoraj 16 let, njegovo ravnanje pa je bilo skrajno neprevidno, revizijsko sodišče njegov soprispevek ocenjuje strožje, in sicer na 50 %.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina naslednja:

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku spremeni tako, da se: - znesek 2.100.000 SIT nadomesti z zneskom 6.259,39 EUR; - znesek 1.750.000 SIT se nadomesti z zneskom 5.216,16 EUR; - znesek pravdnih stroškov 984.683,00 SIT pa se nadomesti z zneskom 2.935,01 EUR.

2. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti 398,89 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti 337,09 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožniki so vložili tožbo za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti njihovega sina oziroma brata T., ki se je smrtno ponesrečil, ko je skupaj s prijateljem z nezavarovanega roba kanjona padel v prepad.

2. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku in drugi tožnici (staršema) prisodilo vsakemu po 2.100.000 SIT, tretjemu in četrtemu tožniku (bratoma) pa vsakemu po 1.750.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisodilo jim je tudi 343.755 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in odločilo o pravdnih stroških. Zaključilo je, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker ni vzdrževala ograje in tako ni preprečila ravnanja mladine, ki se je zadrževala na otroških igriščih. Prispevek pokojnega k škodnem dogodku pa je ocenilo na 30 %, saj bi se ta moral zavedati, da je njegovo početje nevarno in ima lahko škodljive posledice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnikov za plačilo nepremoženjske škode zavrnilo. Presodilo je, da med toženkino opustitvijo vzdrževanja ograje in nastalo škodo ni vzročne zveze. Do padca svojca tožnikov in njegovega prijatelja v prepad je prišlo izključno zaradi ravnanja svojca tožnikov, ne pa zaradi manjkajoče ograje.

4. Tožniki so vložili revizijo, v kateri predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi prvostopenjsko sodbo. Navajajo, da je bila tožena stranka kot lastnica zemljišča, ki predstavlja nevarno stvar, to dolžna vzdrževati na tak način, da bi zagotovila varno bivanje in delo ter predvideti urbanistične in druge ukrepe za preprečitev nesreč. Tožena stranka je bila dolžna postaviti in vzdrževati ograjo. Če bi bila ograja primerno vzdrževana, se škodni dogodek kljub razposajenosti mladine ne bi zgodil. Drugostopenjsko sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je zaradi ravnanja pokojnega prišlo do pretrganja vzročne zveze, ampak se zgolj sklicuje na to, da je do dogodka prišlo izključno zaradi njegovega ravnanja. Po mnenju revidentov je v obravnavani zadevi podano enako dejansko stanje kot v primeru, ko tisti, ki je zadolžen za vzdrževanje cest, ne bi popravil podrtega mostu in bi avto, ki bi sicer pripeljal prehitro, padel v prepad. V obravnavanem primeru tožena stranka ni opravila svoje dolžnosti vzdrževanja, na spornem mestu tudi ni bilo opozorilne table, torej je njena opustitev v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri tem pa bi morala tožena stranka zaradi bližine otroškega igrišča ravnati še bolj skrbno kot običajno ter otrokom in mladini fizično preprečiti dostop do nevarne stvari. Tožena stranka je tudi s tem, ko je naslednji dan po škodnem dogodku postavila začasno ograjo, kasneje pa tudi pravo, s konkludentnim ravnanjem priznala svojo odgovornost. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. V tej zadevi je relevantno dejansko stanje naslednje: - 15. 4. 2001 so šli T. D., D. S. in še nekateri fantje po ribolovu sedet na prostor med igriščem in robom kanjona Z. in se začeli norčevati v zvezi z ribolovom; - iz norčavosti je nato T. D. prijel D. S., ga dvignil in odnesel proti robu kanjona, tam pa mu je spodrsnilo in sta skupaj padla v prepad; - T. D. je bil takrat star 15 let in 8 mesecev; - ob kanjonu je bila sicer postavljena mrežna zaščitna ograja, vendar je bila ta na kraju dogodka strgana v dolžini 20 metrov; - tožena stranka ograje ni vzdrževala kot bi jo morala in je bil zato omogočen neoviran dostop do kanjona; - v neposredni bližini mesta, kjer je bila ograja odstranjena, se nahaja igrišče, kjer so se zadrževali otroci; o odstranitvi ograje so stanovalci naselja ... opozorili občino, ki na opozorila ni reagirala vse do dneva škodnega dogodka.

8. S stališčem drugostopenjskega sodišča, da je do škodnega dogodka v obravnavanem primeru prišlo izključno zaradi ravnanja pokojnega svojca tožnikov, se revizijsko sodišče ne strinja. Da odsotnost ograje ob robu 25 metrskega kanjona, ob katerem se nahaja otroško igrišče, ni pomenilo ustvaritve nekega nevarnega položaja oziroma ugodnih okoliščin za tovrstne nesrečne dogodke, je življenjsko nesprejemljivo. Tožena stranka je bila kot lastnica zemljišča in organ, ki je sprejel zazidalni načrt naselja ..., dolžna postaviti in vzdrževati ograjo ob kanjonu Z. (tega tožena stranka v odgovoru na revizijo niti ne prereka). Dolžno skrbnost tožene stranke glede zavarovanja kanjona je potrebno presojati še posebej strogo glede na dejstvo, da se je v bližini nahajalo igrišče, kjer se je zadrževala mladina. V takem primeru dolžna skrbnost zajema tudi predvidevanje neprevidnega obnašanja otrok in mladine oziroma ravnanje, ki vključuje elemente neskrbnosti, ki je značilna za to obdobje.(1) Kot predvidljivo posledico opustitve te dolžne skrbnosti toženke je moč šteti tudi konkretni škodni dogodek, zaradi česar je vzročna zveza podana (po t.i. teoriji o adekvatni vzročnosti). Ali drugače povedano, tožena stranka bi z vzdrževanjem ograje, ki so ji ga tudi nalagali predpisi, možnost takega ravnanja lahko preprečila. Prispevka neskrbnega ravnanja pokojnega k nastanku škodnega dogodka tudi ni mogoče spregledati, vendar pa ga glede na vse omenjene okoliščine in predvsem dejstvo, da je šlo za mladostnika, ni mogoče oceniti kot takšnega, ki bi posledice opustitve tožene stranke povsem preusmeril oziroma oceniti, da bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če bi tožena stranka svojo dolžnost postavitve ograje izpolnila.

9. Je pa po zaključku revizijskega sodišča ocena o 30 % prispevku, glede na naravo neskrbnega ravnanja neposrednega oškodovanca, premalo stroga. Glede na to, da je bil pokojni neposredni oškodovanec kljub vsemu star skoraj 16 let, njegovo ravnanje pa je bilo skrajno neprevidno, revizijsko sodišče njegov soprispevek ocenjuje na 50 % (192. člen Zakona obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi z 205. členom ZOR). Tožniki kot posredni oškodovanci so tako, ob izpolnitvi tudi ostalih predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke po prvem in drugem odstavku 201. člena ZOR, upravičeni do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega, zmanjšane za delež sinovega oziroma bratovega soprispevka.

10. Po navedenem je revizijsko sodišče reviziji tožnikov delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je tožnikom prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo (presoja premoženjske škode ni bila predmet revizijskega preizkusa), zmanjšano za 50%, pri čemer je glede višine le te upoštevalo pravilno odmero sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Skladno s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006 – ZUE) je revizijsko sodišče v delu, v katerem je spremenilo odločitvi nižjih sodišč, po uradni dolžnosti preračunalo prisojeno vrednost v EUR, in sicer po tečaju zamenjave 239,64 SIT za EUR, ki je določen v Uredbi sveta (ES) z dne 11.7.2006, št. 1086/2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro.

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša 50 %, jim je tožena stranka dolžna povrniti 2.935,01 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih so upoštevaje preostanek od 29 % pritožbenega uspeha tožene stranke upravičeni tožniki, pa znašajo 398,89 EUR. Pri stroških prvostopenjskega postopka tožnikov (tožena stranka stroškov ni priglasila) je revizijsko sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, drugostopenjske stroške tožnikov, priglašene v odgovoru na pritožbo, je v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

12. Tožniki so z revizijo uspeli 50 %. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožnikov odmerilo na 674,18 EUR, ob upoštevanju merila uspeha pa jim jih je prisodilo v višini 337,09 EUR.

Op. št. (1): Prim. II Ips 1/2009 z dne 11. 11. 2010.