Jedro

Dokazi ne morejo nadomestiti strankine trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 4.129,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2001 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.320,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je iz dopisa direktorja ARSRR z dne 11. 04. 2001 jasno razvidno, da je v pogodbi dogovorjeno delo v celoti opravila, saj sicer direktor ne bi prosil Ministrstva za gospodarstvo za izplačilo celotnega zneska, namenjenega tožnici. Iz dopisa tudi izhaja, da je tožena stranka obogatena, saj ji je bil nakazan celotni znesek, ki bi ga morala izplačati tožnici, česar pa ni storila, pač pa je ta znesek kar zadržala. Nadalje navaja, da je sodišču predložila tudi končno poročilo, ki ga je podpisal tudi omenjeni direktor in v katerem je navedeno, da so bili zahtevani rezultati doseženi preko izvedenih storitev in da so bila vsa poročila oddana projektnemu vodji – direktorju. Dodaja še, da ji je tožena stranka izplačevala plačo ves čas trajanja delovnega razmerja, kar je tudi jasen dokaz o tem, da je delo v celoti opravila. Iz dokazne listine o izplačilih osebnega dohodka pa je razvidno tudi, da bi ji moral biti plačan znesek 18.540,00 EUR.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel. 6. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Glede na izrecne ugovore tožene stranke, da sta sporna tako obseg storitev, ki jih je opravila tožnica, kot tudi njeno uveljavljanje zahtevkov za njihovo plačilo in s tem tudi višina tožbenega zahtevka, bi morala tožnica izrecno navesti, katere storitve bi po pogodbi z dne 07. 03. 2000, ki jo je sklenila s pravno prednico tožene stranke in na podlagi katere zahteva plačilo vtoževanega zneska, morala opraviti, katere od teh storitev je dejansko opravila, ali in kako je zahtevala plačilo teh storitev (postopek plačila je namreč izrecno določen v 7. členu pogodbe), za katere storitve in v kolikšnem znesku je od tožene stranke oziroma njene pravne prednice že prejela plačilo in kaj predstavlja oziroma na katero storitev se nanaša vtoževani znesek. Le tako bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Tožnica pa je zgolj pavšalno navedla, da je v celoti opravila pogodbeno delo (pri čemer ni navedla, kakšno je bilo to delo) in da je v skladu s pogodbo predložila račune, zahtevke in končno poročilo. Sodišču predložene listine (dokazi) pa glede na določilo 212. člena ZPP ne morejo nadomestiti strankine trditvene podlage.

7. Ne glede na pomanjkljivo trditveno podlago (zaključka sodišča prve stopnje o slednjem pritožba niti ne graja) pa tudi sicer iz v pritožbi izpostavljenih dokazov po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Dopis direktorja ARSRR z dne 11. 04. 2001, v katerem slednji prosi Ministrstvo za gospodarstvo RS, da nakaže tožnici razliko med končnim izplačilom osebnega dohodka s prispevki, prehrano in prevozom in zneskom, ki ga je nakazal C., sam po sebi še ne dokazuje, da je tožnica tudi dejansko opravila vse pogodbene storitve. Tega ne dokazuje niti dejstvo, da je tožena stranka oziroma njena pravna prednica tožnici iz naslova delovnega razmerja izplačevala plačo. Samo izplačevanje plače namreč ni odvisno od količine opravljenih storitev (slednje bi lahko imelo vpliv kvečjemu na višino plače). Tožničino končno poročilo z dne 15. 12. 2000 pa dokazuje zgolj njeno opravljanje storitev po pogodbi, ne pa tudi preostalih zgoraj navedenih spornih dejstev.

8. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

10. Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).