Jedro

Glede na to, da se obdolženi očita, da je v pravdni zadevi krivo izpovedala, da ji je B. B. pred smrtjo dejala, da je ves svoj privarčevani denar dala E. E. in ji naročila, da ga mora v primeru njene smrti deliti s svojimi tremi sestrami v enakih delih, kar pomeni, da naj bi obdolžena v trenutku njene smrti torej morala vedeti, da se denar nahaja pri E. E., je za odločitev v predmetni zadevi, kot že rečeno, ključno predvsem njeno ravnanje, povezano z iskanjem spornega denarja. V tem delu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in natančno obrazložilo, da iz zbranih dokazov ne izhaja, da bi obdolženka vedela, kje se nahaja iskani denar, kar bi kazalo na verjetnost zgoraj povzete izjave B. B. o tem, da ima denar E. E. in naj ga razdeli med vse štiri hčerke.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtožena je dolžna plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), izdatke oškodovanca kot tožilca, izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sodbo je obdolžena po svojem zagovorniku vložila pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in odločitve o stroških postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti vseh obtožb, podrejeno pa da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Oškodovanec kot tožilec v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da izjava obdolžene v obtožnem predlogu ni dosledno povzeta ter da obdolžena nikoli ni govorila o privarčevanem denarju oziroma ni omenila vsote denarja, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v kontekstu celotne izpovedbe obdolženke, ki jo je podala v pravdni zadevi, katere predmet je bilo vprašanje pravne narave razpolaganja pokojne B. B. z denarnimi prihranki v znesku 39.000,00 EUR jasno, da se je njena izjava nanašala prav na navedeni sporni znesek. Tudi sicer iz poteka predmetnega postopka, še zlasti iz navedb obdolženke, ne izhaja, da bi bili očitki zoper njo kakorkoli nejasni ali nekonkretizirani in so pritožbene navedbe neutemeljene, izpostavljene vidike ustreznosti opisa obravnavanega kaznivega dejanja pa je sodišče druge stopnje sicer že presojalo v povezani zadevi Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 40429/2018 (sklep VII Kp 40429/2018 z dne 6. 8. 2020).

6.Po preučitvi celotne zadeve, pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po resnici in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno presodilo, da vsi zbrani dokazi vodijo k ugotovitvi, da je obdolžena storila očitano ji kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in je svojo odločitev natančno ter prepričljivo obrazložilo. Pri tem je tako po oceni sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča za presojo obdolženkine krivde ključno zlasti dogajanje oziroma ravnanje obdolženke po smrti B. B. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tedaj obdolženkina mati, C. C. pričela iskati denarne prihranke pokojne in sicer najprej v domu upokojencev, nato pa še v hiši v A. Pri tem sta bili prisotni tudi obdolženka in D. D., iz katerih zagovora in izpovedi izhaja, da je pri iskanju denarja sodelovala tudi obdolženka. Sodišče prve stopnje je v tem delu opravilo natančno analizo ter presojo zagovora obdolženke, njene izpovedbe v pravdnih postopkih P 24/2017 oziroma P 3/2019 Okrajnega sodišča v Tolminu in I P 227/2014 Okrožnega sodišča v Novi Gorici ter izpovedb prič C. C. in D. D., prav tako v vseh omenjenih postopkih. Nadalje je ugotovilo, da obdolženka svoji mami C. C. tudi v nadaljevanju ni povedala, da ve, kje se nahaja denar, temveč ji je svetovala le, da tudi to premoženje vpiše v smrtovnico za zapuščinski postopek, in sicer ne glede na to, da je bila C. C. zelo prestrašena in jo je skrbelo, kam je denar izginil. Celotna zgodba o iskanju denarja je bila nato zaključena šele kakšne tri mesece po smrti B. B., ko je o tem, da ima denar, D. D. povedala sama E. E., obdolženka pa je šele tedaj izjavila, da je to vseskozi vedela. Da je takšno ravnanje obdolženke, ki naj bi, kot zatrjuje sama, med iskajočimi edina vedela, kje naj bi se nahajali sporni denarni prihranki, nerazumljivo in neživljenjsko, meni tudi pritožbeno sodišče, ki ocenjuje, da ugotovljena ravnanja obdolženke brez dvoma vodijo v edini logični zaključek in sicer, da je obdolžena sodelovala pri iskanju denarja in svoji mami C. C. ni povedala, da naj bi pokojna B. B. denar dala E. E., ker za to ni vedela, kar pomeni, da ji pokojna B. B. dne 31. 1. 2014 ob obisku v domu upokojencev tega ni povedala, kakor tudi ne, da je E. E. naročila, da ga mora deliti s sestrami po enakih delih, in je izpovedba obdolženke v pravdni zadevi P 24/2017 v tem delu lažna. V zvezi s tem ima izpodbijana sodba v točkah 23. do 27. prepričljive razloge, katerim je pritožbeno sodišče v celoti sledilo in se nanje tudi sklicuje.

7.Pritožba v tem delu ugotovljenih dejstev in iz njih izhajajočih zaključkov obrazloženo niti ne izpodbija, temveč izpostavlja zgolj okoliščino, da se sodišču prve stopnje pri predstavljenih zaključkih ne zdi sporno oziroma vprašljivo, da tudi E. E. svojim sestram ni povedala za materino darilo ter da je o tem vedela tudi F. F., ki prav tako ni povedala nikomur. Slednje pa po oceni pritožbenega sodišča ni relevantno. Omenjeni namreč nista obdolženi v predmetnem kazenskem postopku, poleg tega pa presoja obdolženkine krivde ni v ničemer odvisna od njunega morebitnega opisanega ravnanja oziroma slednje v ničemer ne more vplivati ali spremeniti zaključkov glede obdolženkine krivde, ki temeljijo na poglobljeni analizi in presoji izvedenih dokazov. Prav tako ne gre slediti pritožbi v delu, ko ponavlja obdolženkin zagovor o tem, zakaj ni povedala, kje se nahaja iskani denar. Sodišče prve stopnje je obdolženkin zagovor natančno povzelo in se do vseh obdolženkinih navedb argumentirano opredelilo, kar vse izhaja iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in v zvezi s tem sprejelo prepričljive zaključke, ko je pojasnilo, da so vsi razlogi, ki jih je za svoj molk navedla obdolžena pavšalni, brez resne vsebine in ne morejo pojasniti njenega nerazumnega postopanja, da več kot tri mesece v ugotovljenih okoliščinah, ko so njeni bližnji upravičeno zaskrbljeno iskali denar, nikomur ni nič povedala o tem, kar naj bi ji zaupala B. B. Tudi okoliščina, da je obdolženka svoji mami svetovala, da ta denar prijavi v smrtovnico, ne izkazuje, da bi obdolžena dejansko vedela, kje se denar nahaja; da naj bi o tem govorila z G. G. in E. E. pa ni izkazano oziroma slednja tega dejstva nista potrdila. Nazadnje pa ne držijo niti pritožbene navedbe, da obdolžena ni imela motiva za očitano ji ravnanje, temveč da sta bila ravno nasprotno oškodovanec kot tožilec in njegova žena v takšnem finančnem stanju, da bi ju ta denar zanimal in sta si zgodbo o darilu izmislila ter da tudi priče na strani obdolžene niso tovrstno motivirane. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč ugotovljene okoliščine glede motiva vseh vpletenih niso takšne narave, da bi ovrgle predstavljene zaključke, poleg tega pa tudi ni mogoče trditi, da obdolžena ni bila zainteresirana za izid pravdnega postopka, v katerem je kot ena izmed tožečih strank nastopala njena mama C. C., ki bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku pridobila določeno materialno korist.

8.Sodišče prve stopnje in stranke postopka velik del pozornosti namenjajo tudi dogajanju pred smrtjo B. B., še zlasti okoliščinam dogodka, ko naj bi po zatrjevanju oškodovanca kot tožilca pokojna slednjemu podarila denar v znesku 39.000,00 EUR, obdolžena pa temu oporeka in z izpostavljanjem neverodostojnosti izpovedb E. E. in G. G. ter H. H. skuša prikazati, da do tega dogodka sploh ni prišlo oziroma da je B. B. oškodovancu kot tožilcu in njegovi ženi denar le izročila v hrambo, posledično pa iz tega izpeljuje tudi verjetnost in smiselnost sporne izjave, ki naj bi jo B. B. povedala obdolženki, slednja pa je o tem pričala v pravdnih postopkih. Zagovornik obdolžene v pritožbi izpostavlja tudi ugotovljen značaj B. B. in polemizira o tem, da ni logično, da bi v primeru podaritve denarja to zamolčala preostalim hčerkam, nadalje izraža stališče, da je glede na njeno poštenost in enako obravnavanje vseh svojih otrok verjetna izpoved obdolžene o tem, kaj naj bi ji babica zaupala ter tudi da ni logično, da bi ob predaji denarja naročila H. H., da temu prisostvuje kot priča, če naj bi sicer to svoje dejanje želela ohraniti kot tajno. Po oceni sodišča druge stopnje pa ta dogodek oziroma tudi sama narava izročitve denarja oškodovancu kot tožilcu oziroma tudi njegovi ženi za presojo očitanega kaznivega dejanja sploh nista bistvena. Dejstvo je, da se je ob smrti B. B. denar nahajal pri oškodovancu kot tožilcu in njegovi ženi ter da to med strankami postopka niti ni sporno, o tem so skladno izpovedovale tudi zaslišane priče. Prav tako za presojo v konkretnem kazenskem postopku ni odločilno, s kakšnim namenom jima je pokojna ta denar izročila, bodisi da je bil denar podarjen bodisi le izročen v hrambo oziroma da bi si pokojna nenazadnje po določenem času lahko glede tega tudi premislila. Vse pritožbene navedbe so v tem delu tako po mnenju sodišča druge stopnje povsem nerelevantne oziroma ima pritožba kvečjemu prav v tem, ko navaja, da se je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem ukvarjalo s celotno zgodovino družine B. Glede na to, da se obdolženi očita, da je v pravdni zadevi P 24/2017 krivo izpovedala, da ji je B. B. pred smrtjo dejala, da je ves svoj privarčevani denar dala E. E. in ji naročila, da ga mora v primeru njene smrti deliti s svojimi tremi sestrami v enakih delih, kar pomeni, da naj bi obdolžena v trenutku njene smrti torej morala vedeti, da se denar nahaja pri E. E., je za odločitev v predmetni zadevi, kot že rečeno, ključno predvsem njeno ravnanje, povezano z iskanjem spornega denarja. V tem delu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in natančno obrazložilo, da iz zbranih dokazov ne izhaja, da bi obdolženka vedela, kje se nahaja iskani denar, kar bi kazalo na verjetnost zgoraj povzete izjave B. B. o tem, da ima denar E. E. in naj ga razdeli med vse štiri hčerke. Kot že rečeno, ima v zvezi s tem izpodbijana sodba obširne in prepričljive razloge, katerim je pritožbeno sodišče v celoti sledilo.

9.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbe, da je v zadevi možnih več različic tolmačenja obravnavanih dogodkov in da je sodišče prve stopnje kršilo načelo in dubio pro reo, temveč je prvostopenjsko sodišče po resnici in popolnoma ugotovilo vsa relevantna dejstva in pravilno zaključilo, da obdolženkinemu zagovoru ne gre slediti. Pritožba v zvezi s tem opozarja tudi na nevzdržno situacijo, ki je nastala s tem, ko je bila obdolžena zaradi identične izjave v sicer drugem pravdnem postopku s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 40249/2018 oproščena očitkov storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je sočasno s predmetno zadevo obravnavalo tudi pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot tožilke E. E. zoper zgoraj navedeno odločitev, glede katere pa je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in je sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Kar pa se tiče pravdnih zadev I P 227/2014 in P 24/2017 oziroma P 3/2019, kjer sta sodišči presojali obseg zapuščine po pokojni B. B. oziroma pravno naravo razpolaganja slednje s svojimi denarnimi prihranki, pa je potrebno pojasniti, da kazensko sodišče ni vezano na civilno sodbo in okoliščina, da se sodiščema tedaj ni porodil dvom v resničnost obdolženkine izpovedbe, za presojo v predmetni zadevi ni pomembna.

10.Čeprav pritožnik v pritožbi posebej ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri. Pritožba, ki je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona in ki se poda v korist obdolženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine in izreklo primerno kazensko sankcijo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je pri tem upoštevalo zlasti olajševalne okoliščine, in sicer potek časa, ki je minil od storitve dejanja, obdolženkino predhodno nekaznovanost in širše okoliščine storjenega dejanja ter je pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta tako povsem primerna in zakonita. Zagovornik v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo izpodbija tudi zaradi odločitve o stroških postopka, a v nadaljevanju razlogov za to ne navede, sodišče druge stopnje pa samo tudi ni našlo okoliščin, ki bi kazale na neutemeljenost odločitve, da je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka, izdatke oškodovanca kot tožilca, izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter sodno takso.

11.Ker se vse pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12.Ker obdolžena s pritožbo ni uspela, mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, katero bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 284, 284/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.