Jedro

Podatki iz bonitetnega poročila bonitete.si in finančna ocena dolžnika sami po sebi niso relevantni za presojo obstoja nevarnosti in le-te sami po sebi ne izkazujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške, dolžnik pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: „1. V zavarovanje denarne terjatve upnika G. d.o.o., do dolžnika P. d.o.o., v skupni višini 17.628,76 EUR skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, se naloži banki ... d.d. in banki ... d.d., da morata zarubiti denarna sredstva dolžnika v višini 17.628,76 EUR na transakcijskem računu št. SI56 ... (banka ... d.d.) ter št. SI56 ... (banka ... d.d.) in jih tudi v bodoče ne smeta prerazporediti naprej oziroma izplačati ter zarubljena denarna sredstva hraniti v dobro upnika G. d.o.o., za čas do 30 dni po pravnomočni razrešitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in dokončne rešitve spora med upnikom in dolžnikom, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VL 61707/2015 oziroma morebitno vsako nadaljnjo drugo opravilno številko, ki bo izvirala iz zadeve opr. št. VL 61707/2015 (nadaljevanje postopka pred stvarno pristojnim sodiščem).

2. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršljivosti.

3. Dolžnik je dolžan upniku povrniti izvršilne stroške v roku 8 dni, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

2. Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnika za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je upnik dne 3. 7. 2015 poslal priporočeno po pošti dva povsem identična predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje iste denarne terjatve do dolžnika (v višini 17.251,71 EUR), enega na Okrožno sodišče v Ljubljani, drugega na Okrajno sodišče v Ljubljani. Sodišči sta predlog prejeli dne 6. 7. 2015. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 10. 7. 2015 izdalo sklep, s katerim je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (izpodbijani sklep), Okrajno sodišče v Ljubljani pa je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, s sklepom 3207 Z 306/2015 z dne 15. 7. 2015. Dolžnik je zoper izdano začasno odredbo vložil ugovor, o katerem Okrajno sodišče v Ljubljani še ni odločilo. Ker je Okrožno sodišče v Ljubljani o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo že dne 10. 7. 2015 in sklep vročilo upniku in dolžniku dne 14. 7. 2015, kar je pred izdajo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, pritožbeno sodišče v okviru preizkusa obstoja litispendence ugotavlja, da ne obstajajo procesne ovire za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ocenilo, da denarna terjatev upnika za povrnitev sredstev, ki naj bi mu bila neutemeljeno zarubljena in prenesena na račun dolžnika, ni verjetno izkazana. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se bo pravica do povrnitve teh sredstev zaradi morebitnih procesnih kršitev postopka (nepravilne vročitve) presojalo v okviru rednih postopkov, ter da ni namen zavarovanja z izdajo začasne odredbe, da se prejudicira odločitve sodišč v rednih postopkih. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Sodišče namreč v okviru preizkusa pogojev za izdajo začasne odredbe presoja zgolj „verjetnost“ obstoja terjatve upnika do dolžnika, v zavarovanje „katere“ je začasna odredba predlagana. Tako je tudi v tem postopku potrebno presojati, ali obstaja verjetnost, da so bila sredstva upniku neutemeljeno zarubljena in prenesena na račun dolžnika in v zvezi s tem, ali so obstajali zakonski pogoji za rubež in prenos sredstev, in ne, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, da je potrebno presojati, ali je upnik izkazal za verjetno, da terjatev dolžnika do upnika ne obstaja, zaradi česar naj bi mu bila sredstva neutemeljeno zarubljena in prenesena na račun dolžnika. Očitki pritožnika v tej smeri so torej utemeljeni.

7. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da upnik ni izkazal nevarnosti, da je zaradi ravnanja dolžnika (odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem) uveljavitev njegove denarne terjatve onemogočena ali precej otežena ter da upnik tudi ni izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj slabo finančno stanje dolžnika in predhodno sodelovanje zakonitega zastopnika dolžnika v več insolventnih družbah samo po sebi ne pomeni takšnega ravnanja, da bi bila zaradi tega uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali znatno otežena. Po določbi drugega odstavka 270. člena ZIZ mora namreč upnik za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve za verjetno izkazati, da dolžnik s svojimi aktivnimi ravnanji onemogoča ali precej otežuje uveljavitev terjatve upnika. Zato podatki iz bonitetnega poročila bonitete.si in finančna ocena dolžnika sami po sebi niso relevantni za presojo obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ in le-te sami po sebi ne izkazujejo. Trditve upnika, da sta bila zakoniti zastopnik dolžnika in/ali njegova žena lastnika oziroma ustanovitelja več družb, katere so vse končale v stečaju ter da je vse upravljal in nadzoroval A. A., pa so prepavšalne, da bi upnik z njimi lahko izkazal verjetnost obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Upnik namreč ni navedel, katera so tista konkretna škodljiva ravnanja dolžnika, ki so povzročila stečaj navedenih družb oziroma katera njegova konkretna ravnanja so usmerjena v onemogočanje oziroma oteževanje poplačila terjatve upnika do dolžnika. Zato samo s trditvami, da so vse prej navedene družbe končale v stečaju ter da je dolžnik občasno blokiran, upnik ne more izkazati goljufivega ravnanja dolžnika.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev upnika pod točko 5 predloga (kjer je navedel, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, češ da dolžnik nima zaposlenih, upnik pa zaposluje 25 ljudi), s tem, ko je zaključilo, da bi se s predlagano začasno odredbo bistveno poseglo v poslovanje dolžnika in mu lahko povzročilo motnjo pri njegovem finančnem poslovanju. S takšnimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja.

9. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj z njim ni pripomogel k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).