Jedro

Tožnica je v svoji vlogi, o kateri se odloča z izpodbijano odločbo, zaprosila za obročno plačilo davčnega dolga. Prošnja za odpis davčnega dolga, ki jo je prvič dala v pritožbi, pomeni razširitev zahtevka, ki v skladu z določbami ZUP ni dopustna, zato je pritožbeni organ pritožbene ugovore v tej zvezi utemeljeno zavrnil.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana št. DT 4292-13602/2012 17 08-3211-02 z dne 3. 12. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo ugodil zahtevku tožnice za obročno plačilo davčnega dolga po odločbi, izdani v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost s strani Davčnega urada Hrastnik št. 0610-99/2010-17-15020-07,09 z dne 16. 4. 2012, iz naslova davka na dodano vrednost, ki po stanju na dan 3. 12. 2012 znaša 24.089,66 EUR, tako da se ji odobri obročno plačilo v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih v znesku 1.003,73 EUR na ustrezne vplačilne (pod)račune proračuna.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica dne 5. 6. 2012 dala vlogo za obročno plačilo davčnega dolga po navedeni davčni odločbi. Davčni organ je na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in podatkov uradnih evidenc ter ob upoštevanju določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter določb Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) ugotovil, da je tožnica v obdobju od 1. 8. 2006 do 9. 8. 2011 opravljala dejavnost Prevozništvo in trgovina z ostanki in odpadki, A.A. s.p. ter da se zahtevek nanaša na obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost. Hkrati davčni organ ugotavlja, da mesečni dohodek tožnice in njenih družinskih članov (skupaj sedmih oseb) ne presega osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in s tem dohodkovnih kriterijev za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga, določenih v 36. členu Pravilnika. Zato se zahtevku ugodi tako, da se odobri obročno plačilo davčnega dolga po odločbi v štiriindvajsetih in s tem v največjem možnem številu mesečnih obrokov.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za obročno plačilo davčnega dolga ter da ji je bilo zato omogočeno plačilo v najdaljšem možnem obdobju. Tožnici zato ni mogoče določiti daljšega obdobja odplačevanja ne glede na dohodke družine. Odpisa davčnega dolga pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni zahtevala. Zato gre pri njeni zahtevi za odpis, ki ga uveljavlja v pritožbi, za razširitev zahtevka, ki ga ob reševanju pritožbe v skladu s 133. členom ZUP ni mogoče upoštevati. Poleg tega drugostopni organ v zvezi z zahtevo za odpis opozori še na določbo sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, po kateri davčnega dolga, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti, ni mogoče odpisati ali delno odpisati. Poplačila davčnega dolga z opravljanjem družbeno koristnega dela pa ZDavP-2 ne omogoča. Zato tudi predlogu tožnice, da se ji omogoči, da dolg poplača z opravljanjem družbeno koristnega dela, davčni organ ni mogel slediti.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja ter zato (smiselno) predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je zaradi izpodbijane odločitve ogrožena njena družina s petimi otroci v starosti od 2 do 10 let. Mož je oče samohranilec treh otrok in preživlja družino s priložnostnimi deli. Tožnica je brezposelna in nima dohodkov, zdravstveno zavarovanje jim krije CSD Trbovlje. Zaradi stiske so odpovedali tudi vrtec za mlajša dva otroka. Zato predlaga, da se ji davčni dolg odpiše ali poišče takšno možnost, da s plačilom dolga ne bi bilo ogroženo preživljanje sedemčlanske družine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je pri ugotavljanju višine tožničinega dolga prišlo do pomote, saj je njen dolg na dan 3. 12. 2012 znašal 27.507,92 EUR in ne 24.089,66 EUR, zato so bili obroki določeni v napačni višini. Tožnica je šele v pritožbi navedla, da želi odpis dolga, zato je davčni organ to štel za pritožbeno novoto. Ker gre za dolg iz naslova DDV, pa odpis dolga tudi sicer ne bi bil mogoč, saj gre za dolg iz opravljanja dejavnosti.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, izhaja pa tudi iz podatkov upravnih spisov, da je tožnica v svoji vlogi, o kateri se odloča z izpodbijano odločbo, zaprosila za obročno plačilo davčnega dolga po inšpekcijski odločbi, ki je navedena v izreku izpodbijane odločbe. Prošnja za odpis davčnega dolga, ki jo je prvič dala v pritožbi, pomeni razširitev zahtevka, ki v skladu z določbami ZUP ni dopustna, zato je pritožbeni organ pritožbene ugovore v tej zvezi utemeljeno zavrnil. Prav tako je utemeljeno zavrnil predlog tožnice, da se ji odobri plačilo na način družbeno koristnega dela, saj v davčnem zakonu takšen način poplačila davčnega dolga ni predviden.

Pač pa iz spisov, konkretno iz inšpekcijske odločbe sledi, da davčni dolg, ki ga je tožnica dolžna plačati po odločbi, znaša skupaj 3.474,78 EUR in ne 24.089,66 EUR, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe. To pa pomeni, da so nepravilno določeni tudi zaporedni mesečni obroki, ki jih je tožnica dolžna plačati po odločbi. Koliko znaša oziroma je znašal ob izdaji izpodbijane odločbe skupni davčni dolg tožnice, pri tem ni pomembno. Ker je izrecno zaprosila za obročno plačilo davčnega dolga po inšpekcijski odločbi, je za odločitev pomemben le ta davčni dolg in njegova višina. Ta pa je bil, kot že rečeno, ugotovljen oziroma upoštevan v napačni višini in je bilo zato nepravilno odločeno o zahtevanem obročnem plačilu.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega ostavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.