Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta se glede roka za razveljavitev izpodbojne pogodbe zmotno oprli na določbo 99. člena OZ v zvezi z 11. členom ZDR. V tem primeru namreč velja specialna ureditev ZDR, ki sporazumno razveljavitev uvršča med primere oziroma načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ki v tretjem odstavku 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (torej tudi prenehanja zaradi sporazumne razveljavitve) ali odločitve o disciplinski odgovornosti lahko delavec zahteva le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Stranki sta v sporazumu z dne 28. 3. 2003 zapisali, da obstaja obojestranski interes, da se pogodba o zaposlitvi razveljavi zaradi tožničine upokojitve. Tožnica je naknadno, kljub vednosti o tem, da do upokojitve ne bo prišlo in kljub nameri tožene stranke, da s tožnico ponovno vzpostavi delovno razmerje, vztrajala pri sporazumu. Še več - izjavila je tudi, da se na delo ne bo več vrnila. Glede na to je neutemeljeno revizijsko zatrjevanje o tožničini bistveni zmoti in nedopustni podlagi sporazuma z dne 28. 3. 2003.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2003, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 8. 5. 2003 dalje in za isto obdobje priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom plače z davki, prispevki in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za povračilo škode zaradi sporazumne razveljavitve z dne 28. 3. 2003, in sicer za obračun in plačilo plače od maja 2003 do julija 2006 v skupnem znesku 4,197.875,80 SIT z obračunom in plačilom davkov in prispevkov ter plačilom neto zneskov tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče je presodilo, da je tožnica tožbo dne 27. 2. 2006 vložila v zakonskem roku, pri čemer se je oprlo na določbo 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ugotovilo je neutemeljenost navedb tožnice, da jo je tožena stranka spravila v bistveno zmoto pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi dne 28. 3. 2003. Tožnica pri sklepanju sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi tudi ni ravnala s potrebno skrbnostjo v smislu določbe 46. člena OZ, saj se pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni natančno pozanimala o tem, ali ji res pripada pravica do vdovske pokojnine ob dopolnitvi starosti 50 let. Tožena stranka na drugi strani ni bila dolžna seznaniti tožnice s tem, da ta ne izpolnjuje pogojev za vdovsko pokojnino, saj o tem ni odločala ona. Sicer pa je tožena stranka po seznanitvi s tem, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, to pozvala na delo, vendar se tožnica na delo ni več hotela vrniti in je vztrajala pri veljavnosti sporazuma z dne 28. 3. 2003, kar je potrdila s podpisom pisne izjave dne 11. 6. 2003. Šele po tej izjavi jo je tožena stranka dejansko odjavila iz zavarovanja. Sodišče je zavrnilo podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitev v zvezi s sklenitvijo sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ta sporazum pa tudi ni ničen oziroma neveljaven.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pa je tudi, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da je drugostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je bila v bistveni zmoti pri sklenitvi sporazuma dne 28. 3. 2003. Na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 12. 11. 2001 je štela, da bo pravico do vdovske pokojnine lahko uveljavljala z dopolnitvijo 50 let starosti, to pa je potrdila tudi uslužbenka Zavoda. Uslužbenka tožene stranke je izpodbijani sporazum pripravila, čeprav je vedela, da tožnica nima dejanskih pogojev za upokojitev. Pri tem od tožnice kot snažilke ni bilo pričakovati, da bi glede upokojitve pridobila še neko dodatno strokovno mnenje. Gre za bistveno zmoto, tožnici pa ni mogoče očitati, da ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede presoje ničnosti sporazuma, kar je tožnica izpostavila v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po 39. členu OZ mora imeti pogodbena obveznost dopustno podlago, ki sta jo stranki določili v prvem odstavku 1. člena sporazuma, in sicer z ugotovitvijo, da obstaja obojestranski interes, da se pogodba o zaposlitvi z dne 27. 2. 1998 razveljavi zaradi upokojitve. Po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tem, da tožnica nima pogojev za upokojitev, se je izkazalo, da je podlaga sporazuma nedopustna (drugi odstavek 39. člena OZ), saj je v nasprotju s prisilnimi predpisi, to pa pomeni, da je po četrtem odstavku 39. člena OZ sporazum ničen. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem nepravilno sklicuje na določbo 40. člena OZ v zvezi z nagibom pri sklenitvi pogodbe. Stranki sta nagib izrecno zapisali, zaradi česar predstavlja podlago pogodbe, ki je v nasprotju s pokojninsko zakonodajo - torej je ničen. Sodišče druge stopnje se pri odločitvi tudi ni izreklo o zavrnitvi podrejenega zahtevka. Sodba o tem nima razlogov, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je upokojitev pravica delavca. Delavec se mora o svoji pravici natančno pozanimati pri pristojnem organu. Delodajalec na to nima vpliva. Pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi ne more dobiti podatkov o tem, kdaj delavec izpolni pogoje za upokojitev. Izpolnitev teh pogojev po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) tudi ne predstavlja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, torej predpisi o izpolnjevanju teh pogojev niso prisilne narave. Tožnica ni dokazala, da je ravnala s potrebno skrbnostjo ali da bi jo tožena stranka spravila v bistveno zmoto. Vztrajala je celo pri sodnem postopku zoper dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tožbo zoper toženo stranko vložila šele po tem, ko je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen. Namen tožene stranke za nadaljevanje delovnega razmerja izhaja tudi iz dejstva prečrtanega vpisa prenehanja delovnega razmerja dne 7. 5. 2003 v tožničini delovni knjižici in ponovnega vpisa prenehanja delovnega razmerja ter odjave tožnice iz zavarovanja 12. 6. 2003 - šele po tem, ko je tožnica dne 11. 6. 2003 podpisala prilogo k sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2003, s katero je potrdila, da vztraja pri veljavnosti sporazuma.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi z odločitvijo o podrejenem zahtevku za plačilo odškodnine - češ da izpodbijana sodba v zvezi z zavrnitvijo tega zahtevka nima razlogov. Res je, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni natančneje pojasnilo razlogov za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka, vendar je izrecno navedlo, da se strinja z dokaznimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje, to pa vključuje tudi pravno presojo o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka. Pri tem je tudi pomembno, da razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrejenega zahtevka temeljijo zgolj na zaključku o veljavnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe tožnice z dne 28. 3. 2003, kar je bilo že predmet odločanja o primarnem zahtevku, tožnica pa odločitve sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku ni izrecno izpodbijala - z navedbo (konkretnih) razlogov za nezakonitost odločitve tudi o podrejenem zahtevku. Glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno še posebej, razen strinjanja z dejanskimi zaključki in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, razglabljati o podrejenem zahtevku oziroma ponavljati razloge, ki jih je o tem obširno navedlo že sodišče prve stopnje. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sta se sodišči druge in prve stopnje zmotno oprli na določbo 99. člena OZ, v zvezi z 11. členom ZDR glede roka za razveljavitev izpodbojne pogodbe (subjektivni rok enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile ter objektivni rok treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena). V tem primeru namreč velja specialna ureditev ZDR, ki sporazumno razveljavitev (79. člen) uvršča med primere oziroma načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi (75. člen), in ki v tretjem odstavku 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (torej tudi prenehanja zaradi sporazumne razveljavitve) ali odločitve o disciplinski odgovornosti lahko delavec zahteva le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Tožnica je ta rok očitno zamudila, zaradi česar bi bilo potrebno tožbo zavreči. Ker pa revizijsko sodišče na obstoj procesnih predpostavk (ena od teh je tudi pravočasnost tožbe) ne pazi po uradni dolžnosti, je (ob izostanku uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka glede tega) presojalo pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje po vsebini.

11. Glede sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi strank z dne 28. 3. 2003 je tožnica postavila le oblikovalni zahtevek za razveljavitev tega sporazuma (99. člen OZ) in ne zahtevek za ugotovitev ničnosti tega sporazuma (86. člen OZ, v zvezi z 181. členom ZPP). Sicer sodišče na ničnost pazi tudi po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar le v okviru trditvene podlage, ki pa je tožnica ni navedla. Iz njenih skopih tožbenih navedb oziroma navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja le to, da naj bi jo delavka tožene stranke spravila v zmoto ob podpisu sporazuma, ker bi ji morala pojasniti, da ne izpolnjuje pogojev za upokojitev oziroma pridobitev pravice do vdovske pokojnine (glej pripravljalno vlogo tožnice z dne 3. 5. 2006). Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo in presojalo izpodbijani sporazum predvsem v zvezi z vprašanjem zmote pri njegovi sklenitvi, kljub temu pa je tudi glede na dejanske ugotovitve pravilno zaključilo, da sporazum ni ničen. Tudi ni zanemarljivo, da je tožnica zahtevala le razveljavitev sporazuma z dne 28. 3. 2003, ne pa tudi priloge k temu sporazumu z dne 11. 6. 2003 - izjave, s katero je naknadno pisno potrdila, da vztraja pri veljavnosti sporazuma z dne 28. 3. 2003, da ni v bolniškem staležu in da se ne bo več vrnila na delo k toženi stranki. Tudi trditvene podlage za neveljavnost priloge k sporazumu ni.

12. Že zaradi enostranske izjave tožnice z dne 11. 6. 2003 ni nobenih razlogov za ugotovitev bistvene zmote tožnice ob podpisu sporazuma oziroma za ugotovitev ničnosti tega sporazuma. Tožnica je bila namreč pred podpisom izjave ("priloge k sporazumu") dne 11. 6. 2003 seznanjena tako s prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (odločbi z dne 25. 4. 2003 in 20. 5. 2003), iz katerih jasno izhaja, da nima pravice do vdovske pokojnine (ob tem, ko je dne 7. 5. 2003 dopolnila starost 50 let). To pa pomeni, da je tožnica kljub temu, da sta stranki v sporazumu z dne 28. 3. 2003 zapisali, da obstaja obojestranski interes, da se pogodba razveljavi zaradi tožničine upokojitve, naknadno kljub vednosti o tem, da do upokojitve ne bo prišlo in kljub nameri tožene stranke, da s tožnico ponovno vzpostavi delovno razmerje, vztrajala pri sporazumu. Še več - izjavila je tudi, da se na delo ne bo več vrnila. Glede na to ugotovitev je povsem neutemeljeno revizijsko zatrjevanje o tožničini bistveni zmoti in nedopustni podlagi sporazuma z dne 28. 3. 2003. Dejstvo, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, kar je dokončno zvedela šele po podpisu sporazuma z dne 28. 3. 2003, vendar še pred podpisom priloge k temu sporazumu dne 11. 6. 2003, tudi ne pomeni, da je bila podlaga sporazuma nedopustna, temveč samo to, da je ta podlaga kasneje odpadla. To pa ni razlog za ničnost pogodbe, zlasti v danem primeru, ko je tožnica kljub temu vztrajala pri veljavnosti sporazuma z dne 28. 3. 2003 oziroma je prav s podpisom izjave 11. 6. 2003 potrdila veljavnost tega sporazuma in še enkrat potrdila svoj namen razveljavitve sporazuma in namen, da se na delo ne vrne več, ne glede na prejšnjo podlago. Ker navedeni sporazum ni prenehal veljati oziroma ni ničen, tudi ni podlage za ugoditev podrejenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini plače, kot če bi tožnica še naprej delala pri toženi stranki.

13. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Svoje stroške krije tudi tožena stranka. Gre namreč za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. V takšnem sporu delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno (peti odstavek 41. člena ZDSS-1, v zvezi s 165. členom ZPP).