Jedro

Državljan druge republike, ki dejansko ne živi v Republiki Sloveniji ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da dejansko ne živita v Sloveniji, ampak v Srbiji, zato ne izpolnjujeta enega izmed pogojev, ki ga za pridobitev državljanstva določa 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije ( Ur. list RS, št. 1/91-I in 30/91-I).

Tožnika s tožbo izpodbijata navedeno odločbo. Navajata, da je prvi tožnik od leta 1961 dalje stalno prijavljen v Sloveniji, kjer je lastnik stanovanjske hiše, ki jo je zgradil prav z namenom, da bo v Sloveniji stalno živel. Zaposlen je v podjetju v Srbiji, žena pa pri zveznem upravnem organu, kjer ima družbeno stanovanje in je stalno prijavljena. Ker je pretežno delal za območje Slovenije, je tu tudi živel, v Srbijo pa je odhajal k družini ali na sedež firme. Drugotožnica zaradi pogoste očetove službene odsotnosti ni mogla sama ostati v Sloveniji, zato je odšla z materjo v Srbijo, kjer študira in se bo po končanem študiju vrnila v Slovenijo. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnika v Republiki Sloveniji dejansko ne živita in zato eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona ni izpolnjen. Da dejansko ne živita v Sloveniji izhaja iz tožnikove izjave, ko je bil v postopku zaslišan, iz katere je razvidno, da tožnik z družino živi v Beogradu, kjer je zaposlen, tožnica tam študira, starejša hčerka je zaposlena pri Zvezni carinski upravi, žena pa je upokojenka. Tožnik se namerava z družino vrniti v Slovenijo po upokojitvi. Da tožnika živita v Beogradu izhaja tudi iz njunih tožbenih navedb. Ker torej iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da tožnika dejansko ne živita v Sloveniji, je odločitev tožene stranke pravilna. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče pripominja, da namen tožnikov živeti v Sloveniji po upokojitvi oziroma po končanem študiju in dejstvo, da ima tožnik v Sloveniji hišo, ob tem ko dejansko živita v Beogradu, ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari. Sodišče tožnikoma še pojasnjuje, da pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva in je izjema od rednih načinov za pridobitev državljanstva, ki so določeni v 3. členu navedenega zakona.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).