Jedro

Delavcu, ki si v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev oziroma samozaposlitev, za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 21. 2. 2025 (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja po 18. 4. 2024 z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 9. 2020, vzpostavitev delovnega razmerja in vpis delovne dobe v matično evidenco od 19. 4. 2024 ter plačilo plač, kot če bi tožnik delal, od 19. 4. 2024 do odločitve sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku plača 6.306,23 EUR (IV. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (6.315,17 EUR) pa je zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je še naložilo, naj tožniku povrne 1.510,76 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), ter jo zavezalo za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VII. točka izreka).

2.Zoper III., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Nasprotuje nepriznanju delovnega razmerja od 19. 4. 2024 do dneva odločitve sodišča prve stopnje 6. 3. 2025 zaradi njegovega vpisa samostojnega podjetnika v register in polnim zavarovanjem iz tega naslova od 19. 4. 2024 dalje. Trdi, da je dejansko stanje drugačno kot v zadevi VS RS VIII Ips 32/2020; v njej je tožnica registrirala samostojno dejavnost po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, tožnik pa je bil kot s. p. registriran od 4. 6. 2015 dalje in ves čas trajanja delovnega razmerja pri toženki kot popoldanski s. p., zato to ni ovira za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Meni, da se z dnem delovnega razmerja spremeni le način in višina prispevkov ter da pravna statusa zaposlitve in popoldanskega s. p. lahko obstajata sočasno. Zavzema se za sodno priznanje obstoja delovnega razmerja od 19. 4. 2024 do 6. 3. 2025, nato pa bi tožnik sam urejal s FURS in ZZZS, da bi imel registriran popoldanski s. p. enako kot v času zaposlitve pri toženki. Meni, da izpodbijana odločitev pomeni, da je toženka za nezakonito odpoved nagrajena, tožnik pa na nek način kaznovan, saj mu ni dolžna nič plačati iz naslova reintegracije, kar je v nasprotju s principi pravne države. Nasprotuje tudi odmeri denarnega povračila, zahteval je namreč po eno plačo za vsako začeto leto delovnega razmerja pri toženki, saj bi v primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja do 6. 3. 2025 imel celih 9 let zaposlitve pri toženki. Trdi, da je dejstvo, da je bil registriran kot s. p., v postopku zanj izrazito neugodno, saj je sodišče to štelo kot oviro za reintegracijo in mu na tej podlagi znižalo denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Pove, da je od 17. 4. 2024 do 21. 10. 2024 ustvaril 8.196,74 EUR bruto prihodkov, po odštetih stroških je tako v šestmesečnem obdobju ustvaril 800 EUR neto mesečnih prihodkov. Ponavlja, da je z ustanovitvijo s. p. v letu 2015 delal uslugo upokojenemu tastu, sam pa iz naslova poslovanja s. p. ni prejel nobenega prihodka, zato je denarno povračilo v višini petih plač neustrezno. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja in s tem povezano reparacijo po 18. 4. 2024, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženki zaradi nezakonite odpovedi, ker je bil od 19. 4. 2024 do dneva zadnje obravnave vključen v socialna zavarovanja kot samozaposleni in je na tej podlagi tudi pridobival prihodke.

7.Pravilno je upoštevalo stališče ustaljene sodne prakse, da delavcu, ki si v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev oziroma samozaposlitev, za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožnik zmotno meni, da so okoliščine v obravnavani zadevi tako drugačne od okoliščin v citirani zadevi VS RS VIII Ips 32/2020, da stališča iz nje ne morejo biti odločilna. Ne glede na to, da je imel tožnik v času trajanja delovnega razmerja pri toženki registriran t. i. "popoldanski" s. p., je bil v času po prenehanju delovnega razmerja (od 19. 4. 2024 dalje) v enaki situaciji kot navedena tožnica: v obvezna socialna zavarovanja je bil vključen na podlagi samozaposlitve in je na tej podlagi pridobival prihodke. Glede na tako zavarovalno podlago ne more biti utemeljeno njegovo zavzemanje za to, da bi mu sodišče najprej priznalo delovno razmerje sočasno tudi za obdobje, ko je bil zavarovan kot samozaposleni, nato pa bi si pri FURS in ZZZS izposloval za ta čas zgolj "popoldanski" s. p. S tako odločitvijo bi bili tožniku priznani hkrati dve različni podlagi za socialna zavarovanja (s. p. in delovno razmerje), za kar ni podlage v veljavni zakonodaji, čemur sledi ustaljena sodna praksa.

8.Drži sicer, da v primeru zaposlitve ali samozaposlitve delavca v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaradi nemožnosti priznanja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, ni upravičen do reparacije. Vendar pa reparacija nima namena kaznovanja delodajalca, ki je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi delavcu, pač pa je posledica vzpostavljenega delovnega razmerja zaradi nezakonite odpovedi. Ker vzpostavitev delovnega razmerja za čas samozaposlenosti glede na veljavne predpise in ustaljeno sodno prakso ni mogoča, je treba zavrniti pritožbene navedbe o tem, da je zaradi statusa samozaposlenega kaznovan oziroma toženka nagrajena. Zaradi nezakonite odpovedi mu je bilo prisojeno denarno povračilo kot odmeno za reintegracijo.

9.Tožnik v pritožbi kot prenizkemu nasprotuje odmerjenemu denarnemu povračilu po prvem in drugem odstavku 118. člena ZDR-1 v višini petih povprečnih plač v relevantnem obdobju. V pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v zvezi z odmero povračila ni zatrjeval nobene druge okoliščine, razen trajanja njegove zaposlitve pri toženki. Zmotno je njegovo stališče, da se povračilo odmerja tako, da se delavcu za vsako začeto leto zaposlitve pri delodajalcu samodejno prizna ena plača. To že zaradi omejitve višine denarnega povračila na največ 18 plač nenazadnje ne bi bilo mogoče oziroma bi pomenilo, da bi enako povračilo prejeli vsi delavci, ki so pri delodajalcu zaposleni več kot 18 let. Napačno je tudi stališče, da v obdobje zaposlitve kot kriterija za odmero povračila šteje tudi čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (tj. čas trajanja sodnega spora), zato v zvezi s tem ne more biti odločilno, kdaj sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi. Ne drži torej, da bi tožnikova samozaposlitev vplivala na odmero višine denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da je bil tožnik do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženki v delovnem razmerju malo več kot osem let in mu ob izostanku kakršnih koli navedb o drugih okoliščinah, ki skladno s 118. členom ZDR-1 lahko vplivajo na njegovo višino, prisodilo denarno povračilo v ustrezni višini 5 plač oziroma 6.306,23 EUR.

10.Tožnik se zavzema za višje denarno povračilo z (dokazno nepodprtim) ponavljanjem trditev o tem, da je s. p. v letu 2015 odprl zaradi usluge v sorodstvu, kar pa na odločitev ne more vplivati, še posebej glede na dejstvo, da je v času samozaposlitve pridobival prihodke, o čemer je predložil tudi dokazilo. Pravno nepomembna je višina prihodkov iz tega naslova ter ali jih je dejansko prejel on sam, saj tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni zahteval odškodnine za škodo zaradi nižjega zaslužka v času samozaposlitve (razlike med prejemki kot s. p. in prejemki, do kakršnih bi bil upravičen pri toženki, če ne bi prišlo do odpovedi).

11.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Zveza: