Jedro

Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki ima začasna odredba značaj izjemnega pravnega sredstva, ki ga je mogoče izdati le v posebej utemeljenih primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo naložilo tožencu takojšnjo izselitev iz stanovanja na naslovu T. in določilo tedenske stike in stike med počitnicami mladoletne hčerke pravdnih strank s tožencem. Hkrati je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se ji mladoletni otrok dodeli v vzgojo in varstvo in določi preživnina (tč. VI izreka izpodbijane odločbe).

2. Tožnica je proti zavrnilnemu delu sklepa vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano odločbo tako, da ji mladoletno hčerko pravdnih strank začasno dodeli v vzgojo in varstvo in določi preživnino. Meni, da je izrek sklepa v točki VI. nedoločen, saj ni jasno, kateri del predloga je sodišče zavrnilo, kar kaže na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Meni, da bi bilo treba varovati korist otroka tudi s tem, da se ga začasno dodeli materi. Oče s tem ne bo izključen iz njegove vzgoje in stikov, hkrati pa bo otrokov položaj ustrezno formaliziran glede skrbi, ki je v primeru dodelitve otroka, razporejena med roditelja drugače. Sklep nima razlogov, ki bi utemeljevali njegovo zavrnitev. Sodišče bi moralo hkrati določiti tudi preživnino zaradi varstva koristi otroka. Otrokova korist terja, da je roditelju, s katerim otrok ne živi, določeno plačevanje preživnine. Tudi, če ne bi predlagala, da se začasno odredbo določi preživnina, bi jo sodišče moralo določiti uradoma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je izrek sklepa v izpodbijanem delu nedoločen, saj ni jasno, kateri del njenega predloga za začasno odredbo je sodišče zavrnilo. Nedoločnost oziroma nerazumljivost izreka sodbe predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ob nadaljnjem pogoju, in sicer, da se zaradi takšne pomanjkljivosti sklep ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ta pogoj pa ni podan, saj iz same izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se odločitev o „zavrnitvi tistega, kar tožnica zahteva več ali drugače“ nanaša na njen predlog, da se ji mladoletna hčerka pravdnih strank začasno zaupa v vzgojo in varstvo in da se ji hkrati določi preživnina, kar je tožnica zmogla preizkusiti tudi sama, kot je to razvidno iz njenih nadaljnjih pritožbenih navedb. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka zato ni podan.

5. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna in temelji na pravilni presoji pogojev za izdajo začasne odredbe, ki so določeni v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (270. in 272. člen ZIZ). Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki ima začasna odredba značaj izjemnega pravnega sredstva, ki ga je mogoče izdati le v posebej utemeljenih primerih. Odločitev o začasnem zaupanju otroka v vzgojo in varstvo bi lahko pogojeval le dejanski zaključek sodišča, da bi brez takšne odločitve otrokovim koristim nastala težko popravljiva oziroma nadomestljiva škoda ali da bi lahko prišlo do nasilja. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožnica ni navedla nobenih okoliščin, iz katerih bi zaradi ogroženosti otroka izhajala nujnost, da se vprašanje njegove vzgoje in varstva začasno uredi še pred meritorno odločitvijo sodišča s sodbo. Prav tako tožnica ni navedla razlogov za dejanski zaključek, da toženec krši svojo preživninsko obveznost, da je nujno preživljanje mladoletne hčerke pravdnih strank ogroženo in da je zato potreben predčasen poseg sodišča v obstoječe razmerje z začasno odredbo.

6. Glede na navedeno je izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje pravilen, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).