Jedro

V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako, je podana krivdna odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom ZOR.

Tožnik meni, da je mogoče enačiti medicinsko doktrino in materialno pravo. To ni res, saj pravo lahko najsplošneje opredelimo kot posebno vrsto družbenih pravil, s katerimi oblikujemo družbeni red v državno organiziranih družbah. Pravna pravila niso predmet dokazovanja; sodišče mora pravo poznati (samo izjemoma se lahko dokazuje tuje pravo ali splošni akti pravnih oseb, ki niso objavljeni). Če sodišče prava ne pozna, se mora z njim seznaniti. Drugače je s pravili znanosti in strok ter izkustvenimi pravili. Te se dokazuje z izvedencem, kot strokovnjakom na svojem področju, ki je strokovno usposobljen, preizkušen in imenovan na seznam sodnih izvedencev ter na podlagi strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih, s čimer pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), da ji mora tožena stranka (v nadaljevanju bolnišnica oziroma zavarovalnica) plačati 80.518,70 euro odškodnine zaradi zdravniške napake pri zdravljenju. Za premoženjsko škodo je tožnik zahteval: za tujo pomoč 1,795.500 tolarjev oziroma 7.492 euro in za stroške bivanja v bolnišnici in v zdravilišču ter vožnjo na zdravniške preglede v skupnem znesku 500.000 tolarjev oziroma 2.086,463 euro. Za nepremoženjsko škodo je zahteval: za strah 1,500.000 tolarjev oziroma 6.259 euro, za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 7,000.000 tolarjev oziroma 29.210 euro, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 8,000.000 tolarjev oziroma 33.383 euro in za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000 tolarjev oziroma 2.086 euro.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da bolnišnici ni mogoče očitati napake pri zdravljenju, zaradi česar tudi zavarovalnica, pri kateri je bila zavarovana njena odgovornost, ni dolžna plačati odškodnine.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zoper sodbo pritožbenega sodišča pa tudi po prvem odstavku 370. člena ZPP v zvezi s 350. in 360. členom ZPP. Predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku vidi v tem, da sodišče od izvedenca medicinske stroke ni zahtevalo, da za svoje mnenje predloži strokovno literaturo, saj morajo zdravniki, kljub temu, da niti dva pacienta nista enaka, vendarle ravnati po splošno sprejetih pravilih pri diagnosticiranju in zdravljenju različnih bolezni. Zdravljenje pacienta, ne glede na njegove individualne karakteristike, ne more biti prepuščeno stihiji in ni odvisno od znanja in skrbnosti lečečega zdravnika, temveč mora biti vodeno v skladu z osnovnimi pravili medicinske stroke, ki jih ne določa izvedenec v pravdnem postopku za vsak konkreten primer posebej. Zato trdi, da mnenje dr. K. ni preverljivo. Ne vsebuje osnovnih pravil odkrivanja in zdravljenja popoškodbenega osteitisa in tudi tožena bolnišnica pravila te doktrine ni dostavila. Ker sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu, da mora toženka dostaviti „medicinsko doktrino“ oziroma pravila in postopke za odkrivanje popoškodbenega osteitisa in ker je zavrnilo predlog, da bi postavilo izvedenca iz tujine, je bistveno kršilo določila ZPP in je tožencu odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. To je vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodiščema prve in druge stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in v posledici zmotno presojo izvedenih dokazov in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ne more prenesti funkcije sojenja na izvedenca medicinske stroke, temveč mora biti seznanjeno z materialnim pravom, ki v konkretnem primeru pomeni poznavanje pravil in postopkov zdravljenja posttravmatskega osteitisa, torej medicinske doktrine. Ta ni objavljena v uradnem listu, gre za pravila, ki jih predpisuje posamezna organizacija za ravnanje svojih delavcev. Če toženka ni dostavila pravil, ni mogoče šteti, da jih ni, temveč bi morali sodišči odklonitev toženke, da dostavi vso materialnopravno podlago, obravnavati po 227. členu ZPP. Dodaja, da bi morala toženka po 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih dokazati, da so njeni delavci pravilno ravnali. Pri tem trdi, da je tožnik osmi dan po opravljenem posegu kazal očitne znake vnetja, enajsti dan pa je prišlo do gnojnega iztekanja iz operativne rane, kar je trajalo deset dni, a ni bila opravljena nobena preiskava. Izvedenec je pri zaslišanju potrdil, da ni vedel in ni upošteval, da je že pri prvem bivanju v bolnišnici prišlo do izcedka iz operativne rane, kar bi bil tehten argument za operativen poseg. Kljub temu so tožnika napotili v Dolenjske toplice, od koder so ga napotili nazaj v bolnišnico, kjer so ga zadržali tri dni in mu odstranili delček šiva, mu predpisali antibiotik ter ga ponovno premestili v zdravilišče. Dne 22. 7. 2006 je bil pregledan na travmatološki kliniki ..., navajal je temperaturo, desno stegno je bilo zadebeljeno, operativna brazgotina je bila še sveža, rtg. posnetek pa je pokazal ob spodnjem delu plošče ter ob spodnjih vijakih nakazano osteolizo in da zlom fiksira samo en vijak. Po pregledu krvi so bili ugotovljeni zvišani parametri, kljub temu pa so ga napotili domov in predpisali kontrolo čez 14 dni pri lečečem zdravniku. Dne 5. 8. 1996 je bil tožnik zaradi slabega zdravstvenega stanja sprejet na infekcijsko kliniko, od koder je bil zaradi suma na osteitis premeščen na travmatološko kliniko in končno operiran, saj je bil po mnenju izvedenca operativni poseg nujen in neodložljiv. Izvedenec je še pojasnil, da meni, da je prišlo do osteitisa 14 dni po operativnem posegu, da od 7. 8. 1996 do operacije ni bila izvedena nobena preiskava, ki bi potrdila ali ovrgla sum na osteitis, čeprav so bile tedaj na voljo ustrezne preiskave z markirnimi levkociti ali z odvzemom bioptičnega materiala oz. punkcijo. Pojasnil je še, da zdravljenje osteitisa samo z antibiotiki ni mogoče in da je potreben tudi kirurški poseg. Menil je, da zdravniki znakov osteitisa niso spregledali, a so jih narobe interpretirali in tožnika niso ustrezno zdravili. To je bilo malomarno in nevestno, saj se je vedno našel spremljajoč faktor, ki je vlival upanje, da gre za druge razloge in ne za osteitis. To pa ni v skladu z mnenjem, da vnetje mehurja ni povezano z oteklino stegna in da iztekanje iz rane ni posledica vnetega grla. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je osteitis pričakovana komplikacija v 3 – 5 % in da bi morali biti zdravniki nanjo pozorni. Upanje, da ne gre za osteitis, pa ni medicinska doktrina. Dr. V. S. v svojem učbeniku uči, da je zgodnje odkrivanje bakterijskega vnetja kosti izredno pomembno in da je treba že v akutni fazi odpreti rano in z izpiranjem odstraniti zagnojeni hematom ter votlino drenirati. Če pa so na rentgenski sliki vidni kostni sekvestri (kot ob kontrolnem pregledu tožnika 22. 7. 1996), gre za kronični osteitis, zato je treba rano takoj odpreti in opraviti nekretomijo. Razmajan osteosintetski material je znak kroničnega osteitisa. Tožnik trdi, da mnenje izvedenca dr. K. ni objektivno, ker so ugotovitve o vidnih znakih vnetja (stalno zvišana temperatura, povišana sedimentacija, levkocitoza, iztekanje gnoja iz operativne rane, otečenost noge, odstopanje OS materiala in drugih znakov) v nasprotju z njegovo trditvijo, da je zdravljenje potekalo v skladu z medicinsko doktrino. Ker se sodišče ni prepričalo, kakšna je ta doktrina in tudi pritožbeno sodišče na to ni reagiralo, ni upravičeno upanje zdravnikov, da ni prišlo do osteitisa. Zato sta sodišči kršili 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP )(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele ZPP(2) , je bila revizija vročena toženi bolnišnici in zavarovalnici, ki se o njej nista izjavili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje na podlagi listinske dokumentacije, zaslišanj prič in mnenja izvedenca. Čeprav tožnik v reviziji obširno opisuje dejstva drugače, kot sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje (npr. da potem ko se je tožniku dvignila temperatura, niso ukrepali in da pri tožniku ni bila opravljena nobena preiskava, da je izvedenec pri zaslišanju izjavil, da ni vedel za rano in podobno), je revizijsko sodišče vezano na ugotovljena dejstva in oceno dejanskega stanja. Zato na obširen prikaz dejanskega stanja, kot ga vidi tožnik, ne bo odgovarjalo.

7. Sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zlasti sodišče prve stopnje je pravilno navedlo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3) glede odškodninske odgovornosti bolnišnice za nastanek premoženjske in nepremoženjske škode. Pravilno je navedlo, da so splošne predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti, ki morajo biti podane kumulativno: nedopustnost, škoda in vzročna zveza med nedopustnostjo in škodo, ter da je strokovna napaka zdravnika oziroma zdravstvenega osebja podana takrat, kadar ravnanje zdravnika oziroma zdravstvenega osebja ni v skladu z zahtevami sprejete zdravstvene doktrine, pri čemer mora biti podana krivdna oblika ravnanja zdravnika oziroma zdravstvenega osebja. Čeprav ni izrecno navedlo 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej)(4) je pravilno sodilo, da zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako, je podana krivdna odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom ZOR.

8. Tožnik ne navaja, da bi bil operacijski poseg opravljen brez njegove privolitve, saj je v operativni poseg očitno privolil, zato po 163. členu ZOR ne more zahtevati povrnitve škode. Trdi le, da pri operaciji rana ni bila dobro očiščena, tako da so v mehkih tkivih ostali kostni fragmenti, kar je pri kompliciranih zlomih sicer mogoče, a ni dopustno. V zvezi s tem je izvedenec ustno izrecno pojasnil, da tožnik ni utrpel mnogokosovnega zloma, temveč spiralni zlom in poko, ki se je širila v spodnji del odlomka. Pojasnil je tudi, da je bila operacija ustrezno opravljena in da v tožnikovem primeru ni šlo za noben kostni okrušek, da pa je vsak poseg v človekovo telo rizičen in tudi pri takih operativnih posegih, kakršen je bil tožnikov, ni mogoče izključiti zapletov. V pisnem izvedenskem mnenju je iz zdravstvene dokumentacije povzel spremljanje tožnikovega stanja po operaciji: spremljanje temperature in drugih parametrov ter ukrepe in preglede. Po njegovem se znaki osteitisa niso jasno izrazili in ker je pooperativen poseg ponoven napor za organizem in lahko povzroči dodatne zaplete, je trenutek odločitve o ponovni operaciji odvisen od mnogih konkretnih okoliščin. Po mnenju izvedenca so se v bolnišnici pravilno odločili, da rane ne bodo takoj ponovno odpirali, temveč so glede na tožnikovo vsakokratno stanje skušali počakati, če se bo kost zarasla. Ko pa so ugotovili, da gre nedvomno za osteitis, so poseg opravili in uspeh tožnikovega zdravljenja je kljub določenim komplikacijam sedaj zelo dober. Zato zdravnikom in strokovnim delavcem ni mogoče očitati, da ne bi ravnali z ustrezno skrbnostjo ali strokovnimi spoznanji, in sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da ne gre za strokovno napako in da so zdravniki in strokovni sodelavci tožnika zdravili v skladu s prvim odstavkom 170. člena ZOR. Zato sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek proti bolnišnici, pa tudi proti zavarovalnici, pri kateri je imela ta zavarovano odgovornost iz svoje dejavnosti.

9. Tudi očitanih bistvenih kršitev določb ZPP ni.

10. Tožnik meni, da je mogoče enačiti medicinsko doktrino in materialno pravo. To ni res, saj pravo lahko najsplošneje opredelimo kot posebno vrsto družbenih pravil, s katerimi oblikujemo družbeni red v državno organiziranih družbah. V 153. členu Ustave Republike Slovenije (URS)(5), je kot najvišji pravni akt navedena ustava, s katero morajo biti usklajeni zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti. Zakoni pa morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. V vseh pravnih učbenikih najdemo pojasnilo, da pravna pravila niso predmet dokazovanja in da mora sodišče pravo poznati (samo izjemoma se lahko dokazuje tuje pravo ali splošni akti pravnih oseb, ki niso objavljeni). Če sodišče prava ne pozna, se mora z njim seznaniti.(6) Drugače je s pravili znanosti in strok ter izkustvenimi pravili. Te se dokazuje z izvedencem (členi 243 do 260 ZPP), ki ga postavi sodišče s seznama sodnih izvedencev. Izvedenec je strokovnjak na svojem področju, ki je strokovno usposobljen, preizkušen in imenovan na seznam sodnih izvedencev ter na podlagi strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih, s čimer pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva. Kot določa 253. člen ZPP, izdela izvedenec izvid, v katerem navede dejstva, ki jih je ugotovil pri pregledu predmeta ali osebe ali iz podatkov iz spisa; in mnenje, v katerem oceni ugotovljena dejstva s stališča stroke in odgovori na vprašanja. V obravnavanem primeru je izvedenec Andrej Kelc, dr. med, specialist kirurg, v izvidu podrobno ugotovil in opisal dejstva, nato pa je pojasnil mnenje o njih in odgovoril na vprašanja sodišča. Svoje pisno mnenje je dopolnil tudi ustno ter jasno in razumljivo odgovoril na vsa vprašanja in pripombe pravdnih strank. V ZPP ni nikjer predpisano, da bi moral izvedenec poučevati stranke o strokovni doktrini in navajati posamezne vire, saj je njegova naloga, da kot strokovnjak na svojem področju pojasni dejstva, ki jih je zaznal. 11. V zvezi z doktrino se tožnik v reviziji sklicuje na učbenik prof. dr. V. S., v katerem opisuje nekaj tipičnih dejstev v zvezi z bakterijskimi vnetji kosti, toda v življenju simptomi niso tako enoznačni. Večinoma niso šolsko jasni in tako je bilo tudi pri tožniku. Če so znaki zabrisani, je težko sprejeti odločitev o nadaljnjem zdravljenju. Zato neka napisana doktrina ne obstoji, kar je sodišču na tožnikovo zahtevo dodatno pojasnil v dopisu Medicinske fakultete v Ljubljani, Katedre za kirurgijo, prav prof. dr. S., ki je sporočil, da so pri sumu na osteitis ukrepi odvisni od številnih dejavnikov in da enotne medicinske doktrine o načinu zdravljenja (travmatskega) osteitisa v vseh okoliščinah ni.

12. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša tudi na postopanje sodišč prve in druge stopnje zaradi zavrnitve predloga tožeče stranke po angažiranju drugega izvedenca medicinske stroke iz tujine. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb o delu z izvedenci, ko ni sledilo predlogu za postavitev novega izvedenca medicinske stroke, saj izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec. Če sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (prvi odstavek 245. člena ZPP). Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP). V obravnavanem primeru takega dvoma ni, mnenje je razumljivo in skladno z drugimi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče. Zaradi navedenih okoliščin in v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca in svoje razloge o tem pojasnilo, sodišče druge stopnje pa je v izpodbijani sodbi zavrnilo trditve tožeče stranke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje podano strokovno in popolno ter zato tudi ni nobene potrebe za pritegnitev novega izvedenca medicinske stroke. Tudi po oceni revizijskega sodišča v izvedenskem mnenju ni zaslediti, da bi bilo v čemerkoli nejasno, nepopolno ter samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju oziroma da bi šlo v navedeni zadevi za katerokoli drugo situacijo, ki bi terjala postavitev še enega izvedenca. Kršitev 339. člena ZPP tako ni nastala in predlog tožnika ni utemeljen. Po prepričanju revizijskega sodišča je izvedensko mnenje strokovno, natančno, jasno in konsistentno, brez notranjih protislovij ter predstavlja ustrezno podlago za ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavani zadevi.

13. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov revizije.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 73/2007 – 58/2011. Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978 – 87/2000. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 9/1992 – 8/1996. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 33/1991-I – 68/2006. Op. št. (6): npr. J. Juhart: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založna, Ljubljana 1961, str. 356, S. Triva: Gradjansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1983, str. 138, L. Ude: Civilno procesno pravo, Uradni list, Ljubljana 2002, str. 114 in 260, in drugi.