Jedro

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Pritožnica zaradi morebitnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med tem upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici in s tem ne brez učinkovitega sodnega varstva. Navedeni rok namreč sodišča ne zavezuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-18-54/2023-4 z dne 17. 3. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je navedeni organ zavrnil tožničino zahtevo za odpravo odmerne odločbe Finančne uprave Republike Slovenije (s katero je bil tožnici odmerjen davek na promet nepremičnin, v nadaljevanju odmerna odločba) po nadzorstveni pravici. V tožbi je predlagala, naj sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni zahtevi za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici.

2. Tožnica je skupaj s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero je predlagala, naj sodišče prve stopnje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odpravi obe zgoraj navedeni odločbi.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica že težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 ni izkazala.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi kršitve 32. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in odloči o njeni zahtevi.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je nastanek težko popravljive škode. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za tako škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Škoda mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva.1

8. V obravnavani zadevi je pritožnica zahtevala izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. V zahtevi je navajala (pri teh navedbah pa vztraja še v pritožbi), da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker bo sicer, zaradi dolgotrajnosti postopkov na Upravnem sodišču, v času trajanja tega upravnega spora potekel prekluzivni rok iz 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po tem času pa odmerne odločbe po nadzorstveni pravici tudi sodišče ne bo moglo več odpraviti, s čimer ji bo odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva.

9. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje – ti razlogi pa s pritožbo niso izpodbijani – škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, niti ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe,2 pač pa izključno razlogov na strani sodišča v zvezi z izvedbo obravnavanega upravnega spora. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena, podobno kot ne – kar je Vrhovno sodišče že navedlo – preprečevanju posledic morebitnega slabega delovanja državne uprave.3

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče le pripominja, da pritožnica zaradi eventualnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici (in s tem brez učinkovitega sodnega varstva). Ta rok namreč sodišča ne zavezuje, potek tega roka (ker je bila izpodbijana odločba izdana po nadzorstveni pravici v zakonitem roku) pa tudi ni ovira za odločanje davčnega organa, če bo sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo v upravnem sporu odpravilo (skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 bo v takem primeru davčni organ moral izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe oziroma v roku, ki ga bo določilo sodišče).

11. Na odločitev tudi ne morejo vplivati navedbe, da pritožnica nima nobenega zagotovila, da bo sodišče sledilo stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 1362/2006 z dne 27. 11. 2008. Ali bo to stališče v pritožničini zadevi sploh relevantno in kako ga bo sodišče upoštevalo, se bo izkazalo šele pri meritorni presoji tožbe, za odločanje o začasni odredbi pa je ta pomislek nebistven.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s šestim odstavkom 32. člena ZUS‑1).

1 Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 179/2022 z dne 23. 11. 2022 in I Up 31/2020 z dne 25. 3. 2020. 2 Z njo je toženka odločila o vprašanju, ali je bilo z odmerno odločbo očitno kršeno materialno pravo. 3 Prim. sklep VSRS I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018.