Jedro

Tožbeni zahtevek je dajatveni, zato bi moral tožnik v njem navesti vsebino svojega odgovora na objavljeno informacijo, katere brezplačno objavo želi doseči s sodno odločitvijo. Zgolj sklicevanje na priloge k tožbi oziroma tožbene navedbe ne zadostuje za določnost zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom tožnikovo tožbo zavrglo kot nepopolno.

Tožnik se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi ter vrne zadevo v ponovno obravnavo pred novim senatom. Kot bistveno navaja, da je tožbeni zahtevek postavljen konkretno ter utemeljen s priloženimi listinami. Že v tožbi je bil tožbeni zahtevek določno postavljen, v dopolnitvi tožbenega zahtevka ga je tožnik še dodatno, čeprav nepotrebno utemeljil: "Tožena stranka (pristojni odgovorni urednik) je dolžan v prvi oddaji Dnevnik po pravnomočnosti sodbe objaviti odgovor na objavljen prispevek, kot ga zahtevam v tožbi oziroma sem ga podal v zahtevi za objavo odgovora v dopisu TV Slovenija dne 19.3.2010 (besedilo priloženo)". Sodišče zmotno ugotavlja, da je zahtevek le navedeno besedilo, saj je nadaljevanje zahtevka razvidno iz besedila v navednicah v nadaljevanju tožbe, ki ga pritožnik citira v pritožbi. Stališče sodišča je v neskladju s 43. členom Zakona o medijih. Iz te določbe nedvoumno izhaja, da ima tudi avtor pravico do skrajšanega tožbenega zahtevka. Sodišče je tudi napačno razumelo tožbeni zahtevek, saj je odgovorni urednik oddaje Dnevnik R. G., njemu nadrejeni pa je programski direktor TV Slovenija J. M. Gre za njuno medsebojno razmerje in bi moral njegov nadrejeni odreagirati glede na napačno poročanje v oddaji, ki je predmet tega postopka. Sodišče je tožniku onemogočilo dostop do sodišča, saj ni pravilno ovrednotilo predloženih dokazov, kar bi moralo, če je bilo v dvomu, da popravek tožbenega zahtevka ni postavljen v pogledu zahteve za popravek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe kot nepopolne oprlo na ugotovitev, da tožnik kljub jasno obrazloženemu sklepu o popravi tožbe le-te ni popravil niti dopolnil tako, kot mu je bilo naloženo. Tožbeni zahtevek je še vedno nedoločen, saj ne vsebuje konkretno opredeljenega tožbenega predloga. Ta je le opisen, sklicuje se namreč na priloge in tožbene navedbe. Pritožbeno sodišče tem ugotovitvam ter argumentom sklepa lahko le pritrdi. Tožnik zahteva z obravnavano tožbo objavo odgovora na objavljeno informacijo v skladu z določili 42. člena v zvezi z določbo 44. člena Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami – ZMed). Tožbeni zahtevek je dajatveni, zato bi moral tožnik v njem navesti vsebino svojega odgovora na objavljeno informacijo, katere brezplačno objavo želi doseči s sodno odločitvijo. Zgolj sklicevanje na priloge k tožbi oziroma tožbene navedbe ne zadostuje za določnost zahtevka (1. odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče samo ne sme dopolniti oziroma popraviti tožbenega zahtevka tako, kot smiselno predlaga pritožnik, saj bi ga s tem vsebinsko spremenilo. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje tudi pravilno citiralo stališča pravne teorije ter opozorilo, da mora biti vsebina tožbenega zahtevka tako določena, da v morebitni izvršbi ni nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost se mora izvršiti. Sklicevanje na določbo 43. člena ZMed je napačno, saj zahteva odgovornega urednika, da avtor pred objavo skrajša odgovor, ni v nobeni povezavi z obveznostjo tožnika, da v tožbi pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. Zato je odločitev o zavrženju tožbe pravilna in zakonita, pri tem pa sodišče prve stopnje tožniku ni odvzelo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), kot ji očita v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija pravilnost sklepa sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.