Jedro

Nezakonito ali nepravilno delo upravnega organa ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da se sedaj v celoti glasi: Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 31.805,40 EUR (prej: 7.621.846,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." s e z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške prvostopnega postopka v znesku 2.141,92 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 409,65 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 2.2.2006 in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 16.625,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2005 dalje do plačila. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.670,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistvena navedba tožene stranke je, da v konkretnem primeru ni podana predpostavka civilnega delikta. Vozilo je bilo zaseženo na podlagi 43. člena Carinskega zakona, organ prve stopnje pa restriktivne razlage 43. člena CZ, kot jo je zavzelo Ustavno sodišče RS, ob izdaji odločbe ni mogel upoštevati. Določbe se izvršujejo tako, kot se glasijo, v 43. členu CZ pa je jasno opredeljeno in ne razlikuje med ravnanji carinskega organa glede na (ne)dobrovernost lastnikov blaga. Tudi iz namenske razlage 43. člena v povezavi z določbami 29., 37.a, 38., 39. in 40. člena CZ, izhaja, da carinskega blaga ne more uporabljati nihče brez pridobitve carinskega dovoljenja rabe oziroma uporabe za blago, saj takšno blago ni v prostem prometu in ni v prosti rabi. Upravni organ tudi ni ravnal zlonamerno ali da bi kršil jasno določbo zakona. Odločitev je bila strokovna in sprejeta v vseh podobnih primerih enako. Tudi ni mogoče trditi, da bi bil 43. člen CZ očitno protiustaven in da bi to moralo biti jasno strokovni osebi carinskega organa. Carinski organ ni pristojen presojati protiustavnosti zakona, ampak mora zakon izvrševati. Pri presoji elementov civilnega delikta v upravnem postopku veljajo določene specifičnosti, ki jih je potrebno upoštevati. V primeru upravnega odločanja je izključena odškodninska odgovornost za razlago prava, dokler je ta znotraj meja pooblastil, ki jih sodišče oziroma upravni organ ima. Tožena stranka se v nadaljevanju pritožuje tudi zoper višino dosojene odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po temelju v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku iz razloga, ker bi morala tožena stranka že pred izdajo interpretativne odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-90/03 z dne 18.11.2004, ob zadostni skrbnosti, določbo 43. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95 s spremembami; v nadaljevanju CZ) razumeti oziroma si jo razlagati na način, da bi bile ustrezno zavarovane temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih ščiti Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS), konkretno pravico do zasebne lastnine. Sodišče nadalje očita toženi stranki, da je ravnala malomarno do te mere, da je podano njeno protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico nastanek škode tožniku, katero mu je tožena stranka, skladno z 26. členom URS, dolžna povrniti. Omenjeno stališče sodišča prve stopnje je po mnenju sodišča druge stopnje materialnopravno zmotno.

Tožniku je bilo vozilo zaseženo 25.8.2002, 13.6.2003 pa je Carinski urad Celje izdal odločbo št. 426-25/833-02/2200-001 s katero je D. Š. predmetno vozilo odvzel. Ugotovljeno je bilo, da je vozilo carinsko blago, ker zanj niso bile plačane carinske dajatve, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila uvozna carinska deklaracija ponarejena. Iz odločbe z dne 27.9.2002 pa izhaja, da je bilo vozilo zaseženo dobrovernemu posestniku. Sodišče druge stopnje opozarja, da so vsi postopki do tedaj potekali na podlagi takrat veljavne zakonodaje, tako je navedba sodišča prve stopnje napačna. Vozilo je bilo zaseženo na podlagi 43. člena CZ, katerega ustavnost je Ustavno sodišče RS presojalo in podalo svojo, po stališču pritožbe, restriktivno razlago, ki pa upošteva tudi 33. člen URS, tako da se carinsko blago lahko zaseže le carinskemu dolžniku, ki pa v predmetni zadevi ni bil tožnik, ostalim subjektom pa ne. Carinski organ je nemudoma po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS pozval tožnika naj vozilo prevzame, kljub temu, da o pritožbi, ki jo je vložil tožnik zoper odločbo carinskega organa, še ni bilo odločeno. Kot rečeno, sodišče prve stopnje sledi tožbenim trditvam in ugotovi, da je carinskemu organu mogoče očitati malomarnost pri interpretaciji 43. člena CZ oziroma, da bi carinski organ moral interpretirati zakon v skladu z URS.

V tem delu se sodišče druge stopnje v celoti strinja s pritožbenimi navedbami, da dejanje carinskega organa, ko je zaplenil vozilo od dobrovernega posestnika, ni bilo protipravno dejanje v smislu civilnega delikta. Določba prvega odstavka 43. člena CZ ureja položaj, č e carinski organ najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, kar je v predmetni zadevi predstavljalo zaplenjeno vozilo. V ta namen sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. V primeru kršitev obveznosti po tem zakonu (CZ) postane blago, ki je predmet kršitve obveznosti jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga. Iz citirane določbe po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče (ob upoštevanju gramatikalne razlage) zaključiti, da carinski organ lahko sprejme potrebne ukrepe zgolj zoper carinskega dolžnika, ne pa zoper dobrovernega posestnika carinskega blaga. Navedena pojma v tem členu niti nista omenjena, nasprotno pa je carinskemu organu dano pooblastilo, da lahko blago vzame za jamstvo ali proda, ne glede na trenutno lastništvo blaga. Pritožba tako pravilno opozarja, da je pravno pravilo 43. člena CZ povsem jasno in ob upoštevanju gramatikalne razlage ne dopušča dvoma, ki bi terjal uporabo ostalih razlagalnih pravil. Tudi če bi takšna dvoumnost pravila obstajala in bi bil carinski organ dolžan določbo 43. člena CZ interpretirati, bi v povezavi s členi 29, 38, 39 in 40 CZ ter upoštevaje namensko razlago zakona prišel do enakega zaključka - torej, da (ne)dobrovernost trenutnega posestnika carinskega blaga nima vpliva na zaseg takšnega blaga. Glede na naravo dela carinskega organa (izterjava carine in drugih dajatev) je razumljivo, da razlago zakona prilagodijo učinkovitemu izterjevanju dajatev, saj je carinski organ ustanovljen prav s tem namenom.

Pritožba tudi pravilno izpostavlja osredotočenost postopka na carinsko blago in ne na stranko, ki je posestnik blaga. Povsem razumljivo je, da lahko carinski postopek teče le zoper konkretno osebo (fizično ali pravno), a je namen postopka vzpostaviti zakonito stanje carinskega blaga. Ne gre spregledati, da v konkretni zadevi vozilo ni imelo carinskega dovoljenja za uporabo oziroma rabo (8. točka prvega odstavka 3. člena CZ), kar v razmerju med prodajalcem in kupcem (v predmetni zadevi tožnikom) pomeni prodajo stvari s stvarno napako (1. točka 459. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB; v nadaljevanju OZ), za katero odgovarja prodajalec. Dejstvo, da carinski organ izvaja nadzor nad pravilnim izvajanjem carinskih predpisov, pa pomeni tudi to, da lahko poseže nad blago, ki je bilo vnešeno v carinsko območje brez opravljenega carinskega postopka. Ob tem pa je potrebno pojasniti, da carinski organ ne sme poseči na nobeno drugo premoženje dobrovernega posestnika, zgolj na blago, ki nima urejenega carinskega statusa. Sodišče prve stopnje tudi napačno oceni, da je carinski organ pravni standard "potrebnih ukrepov" napačno napolnil. Že sama določba prvega odstavka 43. člena CZ podaja primer, kaj lahko carinski organ v okviru potrebnih ukrepov stori. Med drugim lahko proda blago, kar pomeni, da ga mora prvenstveno zaseči. Prodaja zaseženega blaga, zato da se doseže zakonito stanje, pa je pravzaprav najhujši poseg v lastninsko pravico, a kljub temu upravičen. Pritožba tudi pravilno izpostavlja veljavne predpise Evropske unije, natančneje Uredbo Sveta (EGS) 2913/92 z dne 12.10.1992 ( EGT L 302 , 19.10.1992, s. 1), ki v členih 53, 56, 57 in 75 urejajo način postopanja carinskega organa na enak način, kot je to določeno v (zdaj že derogiranem) CZ, posledično pa lahko na enak način postopajo vsi carinski organi na območju skupnosti (tako tudi primerjalno pridemo do enakega rezultata, kot z gramatikalno in teleološko metodo). Nenazadnje pa ne gre očitati malomarnega ravnanja carinskega organa tudi iz logičnega razloga, da blago, od katerega ni bila plačana carina, ne more biti v prostem prometu, kot vse ostalo blago, od katerega pa so bile plačane ustrezne dajatve, saj bi se s tem zaobšlo temeljna carinska pravila. Carinski dolžnik bi namreč "legaliziral" blago s preprosto prodajo le-tega tretji dobroverni osebi.

Carinski organ je tako po mnenju sodišča druge stopnje z zasegom vozila in izdajo odločbe o zasegu ravnal z dovoljšnjo skrbnostjo pri interpretaciji 43. člena CZ, zato mu ne gre očitati protipravnega ravnanja. Teorija je na stališču, da nezakonito ali nepravilno delo sodnika (v našem primeru carinskega organa), za katerega država odgovarja za škodo tretji osebi, ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja (Strohsack v Jadek-Pensa: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo, GV, št. 6, str. 1298 naprej). Carinski organ ob zasegu vozila in izdaji odločbe o zasegu ni bil seznanjen z drugačno interpretacijo prvega odstavka 43. člena CZ, zato je ravnal v skladu s prej pojasnjeno razlago zakona. Odgovornosti države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami upravnih organov pa ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka, v smislu instančne presoje ugotovljena nepravilnost odločbe državnega organa, izkazovala protipravnost ravnanja. Poleg tega carinski organ v konkretni zadevi ni ravnal drugače, kot v vseh preostalih podobnih primerih, in tudi ne očitno napačno ali zlonamerno. Prav tako za dejanja oblasti ne gre uporabiti splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode, kot elementa protipravnosti. Na celotnem področju carinskih predpisov gre pravzaprav za ukrepe, ki prvenstveno preprečujejo povzročanje škode državi (neplačevanje carin), tako da z ukrepi, ki so bili uporabljeni tudi v predmetni zadevi, država vzpostavlja stanje, kakršno zahtevajo carinski predpisi. Kot pritožba pravilno opozarja, določba 43. člena CZ tudi ni očitno v nasprotju z določbami URS, glede na to, da so tudi veljavni carinski predpisi Evropske unije enaki določbam v CZ. V konkretni zadevi je upoštevno, kot navede pritožba, ravnanje carinskega organa po izdaji interpretativne odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je nemudoma pozval tožnika naj prevzame zaseženo vozilo, kljub temu, da o pritožbi še ni bilo odločeno.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, zmotno uporabilo materialno pravo in naložilo toženi stranki odškodninsko odgovornost za zaseženo vozilo. Na podlagi zgoraj obrazloženega je zaključiti, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Sodišče druge stopnje je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi zato ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo in v celoti zavrnilo zahtevek, se ni spuščalo v ostala pritožbena navajanja, ki se nanašajo na višino ugotovljene škode.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela in posledično tudi v celotnem postopku, je upravičena do vseh stroškov postopka nastalih na prvi in drugi stopnji. Na podlagi priloženega stroškovnika (list. št. 132 in 157) in Odvetniške tarife je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroške odgovora na tožbo (700 točk), pripravljalne vloge z dne 9.3.2006 in 20.3.2007 (2 krat 525 točk), naroki 30.1.2006, 9.3.2006, 24.4.2006, 12.3.2007, 28.5.2007, 28.6.2007 in 20.10.2008 (525 točk na podlagi 3. točke Tar. št. 20 OT in 6 krat 350 točk), urnina (3 krat 50 točk), končno poročilo stranki (50 točk), kar skupaj znaša 4575 točk vse z 2 % materialnih stroškov, kar znese 4666 točk oziroma 2.141,92 EUR. Ostale postavke niso upravičene (obvestilo stranki), saj so že vključene v ostale priznane postavke. Stroške pritožbe je sodišče odmerilo na 875 točk, ki skupaj z 2 % materialnih stroškov in ob upoštevanju vrdnosti točke 0,459 EUR znaša 409,65 EUR.