Jedro

Zakonsko bistvo malomarnostnih kaznivih dejanj, kamor sodi tudi kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ, je kršitev dolžnostnega ravnanja. Tega v cestnem prometu ne opredeljujejo zgolj določbe, ki so sankcionirane kot prekršek, pač pa tudi splošne določbe prometnih predpisov, iz katerih izhajajo določene omejitve, prepovedi in obveznosti za udeležence v cestnem prometu, njihova kršitev pa ni opredeljena kot prekršek.

Neupoštevanje prometnega znaka za prepoved "ustavi" je mogoče presojati le kot kršitev splošne določbe o prometni signalizaciji po 3. odstavku 102. člena ZVCP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, je bil M.A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ).

Izrečena mu je bila denarna kazen 40 dnevnih zneskov, to je 105.000,00 (stopettisoč) SIT, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, "pri čemer naj navedeno odločitev sprejme tudi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP".

Višji državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Meni, da zahteva v pretežni meri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej kršitve, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Čeprav je v delu, kjer zahteva uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka pri sestavi sodbe, povsem nekonkretna in nejasna, ocenjuje, da očitane kršitve niso podane, razlogi v sodbi ne nasprotujejo njenemu izreku, sodba pa ima razloge tudi o vseh odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da sodišče ni z ničemer ovrglo obdolženčevega zagovora, da se je na neprednostni cesti ustavil in da ga je pri vožnji do pregledne točke oviral nepravilno parkiran kombi, vložnik zahteve uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. S trditvijo, da bi moralo sodišče odločilna dejstva ugotavljati z izvedencem cestnoprometne stroke, pa zahteva uveljavlja tudi razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi zahteve v tem delu po vsebini pomenijo oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Pomisleki, izraženi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tudi niso vzbudili precejšnjega dvoma, ki bi utegnil biti podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem očitno meri na nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj trdi, da se v sodbenem izreku obsojencu očita kršitev določbe 2. odstavka 102. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), medtem ko iz razlogov izpodbijanih sodb izhaja, da se obsojencu očita "nepravilno zavijanje na prednostno cesto, kar pa je povsem druga kršitev določb ZVCP".

Primerjava izreka in razlogov sodbe pokaže, da zatrjevanega nasprotja med njima ni; obe sodbi namreč navajata oziroma ugotavljata enako obsojenčevo opustitev dolžnostnega ravnanja, ki se kaže v neupoštevanju prometnega znaka o prednosti; pri čemer je smer vožnje na prednostno cesto pravno nepomembna. V opisu kaznivega dejanja se obsojencu očita kršitev določbe 3. odstavka 102. člena ZVCP, ker kot udeleženec v prometu ni upošteval omejitev, prepovedi in obveznosti, izraženih s postavljeno prometno signalizacijo in je kljub prometnemu znaku "stop" (pravilno: "ustavi") zapeljal na prednostno cesto, ne da bi ustavil. Enako kršitev prepovedi, izraženih s postavljeno prometno signalizacijo, v razlogih navajata tudi obe izpodbijani sodbi, s tem, ko prvostopenjsko sodišče ugotavlja, višje sodišča pa mu pritrjuje, da je obsojenec zapeljal na prednostno cesto kljub prometnemu znaku "stop", zaradi česar je trčil v voznika kolesa z motorjem, ki je pripeljal po prednostni cesti. Obe sodišči tudi ugotavljata, da je obsojenec s tem kršil določbo 3. odstavka 102. člena ZVCP.

Pravno zgrešeno je tudi stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da kršitev določbe 3. odstavka 102. člena ZVCP ne more biti v vzročni zvezi s prepovedano posledico, zaradi česar naj bi bil v škodo obsojenca kršen tudi kazenski zakon, saj obsojenec ni kršil prometnih predpisov oziroma pravil vožnje v cestnem prometu, ki bi hkrati pomenila prekršek.

Kršitev dolžnostnega ravnanja pri malomarnostnih kaznivih dejanjih, kamor spada tudi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ, sodi v zakonsko bistvo teh kaznivih dejanj. Dolžnostnega ravnanja udeležencev v cestnem prometu ne opredeljujejo zgolj tiste določbe cestnoprometnih predpisov, ki so sankcionirane kot prekršek, pač pa tudi splošne določbe prometnih predpisov, iz katerih izhajajo določene omejitve, prepovedi in obveznosti za udeležence v cestnem prometu, četudi kršitev teh določb ni opredeljena kot prekršek.

Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88) je v okviru pravil o prednosti med drugim določal (4. odstavek 50. člena), da mora voznik, ki prihaja s stranske ceste z vozilom na cesto, za katero je s prometnim znakom označeno, da ima prednost, pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po tej cesti. Sedaj veljavni ZVCP (Uradni list RS, št. 30/88) takšnega pravila o prednosti v 41. členu, kamor bi sicer sodilo, in tudi v drugih določbah zakona, ne vsebuje. Zato je mogoče opustitev takšnega dolžnostnega ravnanja oziroma neupoštevanje prometnega znaka za prepoved "ustavi" presojati le kot kršitev splošne določbe o prometni signalizaciji po 3. odstavku 102. člena ZVCP. Kršitev te določbe je v zakonu opredeljena tudi kot prekršek in sankcionirana s predpisano denarno kaznijo.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev določb 22., 23. in 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki pa jih ne konkretizira, zaradi česar utemeljenosti teh navedb ni bilo mogoče preizkusiti.

Ker po navedenem ni bilo mogoče upoštevati ali pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.