Jedro

Ob pomanjkanju trditvene in dokazne podlage sodišče ni našlo vzročne zveze med tožnikovim nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevano škodo iz naslova socialnih pravic oz. transferjev in izgubo zaposlitve.

Če je bila upravičencu v upravnem ali katerem koli drugem postopku predhodno pravnomočno določena višja denarna odškodnina, kot bi mu bila določena v sodnem postopku, se tožbeni zahtevek zavrne.

Obrazložitev sodišča, da dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi podal mnenje zaradi pretrpljenih duševnih bolečin in strahu, ni izvedlo, ker je na podlagi dokaznega postopka ocenilo, da tak dokaz ni potreben in se je lahko samo prepričalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ob tožnikovi izpovedbi je dokazna ocena o nepotrebnosti dokaza z izvedencem neprepričljiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v točki II/1 izreka glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 16.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska ter - v točkah II/2 in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 24. 6. 2019 (točka I izreka), v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 185.948,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/1 izreka), zavrnilo zahtevek na plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (točka II/2 izreka) in tožniku v plačilo naložilo toženkine pravdne stroške v višini 4.979,49 EUR (točka III izreka). S popravnim sklepom z dne 13. 9. 2021 je bil popravljen datum sodbe, in sicer s 3. 9. 2021 v 5. 7. 2021. 2. Zoper točki II in III izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da toženka ni prerekala njegove navedbe, da se denarna odškodnina v višini 8.050 EUR, ki mu je bila izplačana na podlagi upravne odločbe, nanaša zgolj na premoženjsko škodo. Zato se obravnavano izplačilo ne nanaša na nepremoženjsko škodo. Določitev višine nepremoženjske škode se navezuje na strokovna vprašanja medicinske stroke. Izvedenec medicinske stroke, psihiater, bi moral podati mnenje o tožnikovi osebnosti, kako je razumsko in čustveno dojel in zaznal dejstvo izbrisa, na kakšen način se je odzival na to dejstvo in premagoval nastale ovire. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnikovega dokaznega predloga z izvedencem ni izvedlo. Tožnik je v pravdi navedel okoliščine, ki so zanj predstavljale konkretno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar se sodišče do teh duševnih bolečin ni opredelilo in se zato sodbe ne da vsebinsko preizkusiti. Tožnik je obstoj nastalih duševnih bolečin in njihovo trajanje potrdil v svojem zaslišanju. Enako velja glede strahu. Tožnik je bil izgnan iz Republike Slovenije. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se višina in obseg nastale nepremoženjske škode ugotavlja in dokazuje z izvedencem medicinske stroke. Sodišče je odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Sodbo je izdalo preuranjeno, ne da bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi s premoženjsko škodo sodišču očita neizvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Ni razlogov za njegovo zavrnitev. Tožnik ni mogel delati v Republiki Sloveniji, ker ni mogel priti oz. se vrniti v Republiko Slovenijo in začeti ponovno delati, ker je bil predhodno že izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče bi moralo višino premoženjske škode določiti ob uporabi prostega preudarka iz 216. člen ZPP. Tožnik se ni mogel zaposliti zaradi izbrisa, ker noben delodajalec ni hotel zaposliti tujca brez stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zlasti pa ne takšnega tujca, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in ni imel veljavnega dokumenta in pravice prebivanja v Republiki Sloveniji. Prav tako se tožnik ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo preko državne meje na legalen način. Tožniku je nastal primanjkljaj pri izpadu pokojninske dobe. V času izbrisa ni bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ker v tem času ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in ni prejemal nadomestila za brezposelnost, ni mogel koristiti osnovnih socialnih pravic (do socialne pomoči, varstvenega dodatka, izredne socialne pomoči). Glede vzročne zveze je treba upoštevati t.i. zakonsko vzročnost, ki izhaja iz namena in samega Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP).

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je trajal od 26. 2. 1992 do 5. 8. 2005, tj. 161 mesecev. Skupaj zahteva odškodnino v višini 185.948,56 EUR, in sicer 161.798,56 EUR iz naslova premoženjske škode in 24.150,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode.

7. Zmotno je tožnikovo stališče, da se odškodnina v višini 8.050 EUR, ki jo je prejel v upravnem postopku, nanaša zgolj na premoženjsko škodo.1 Takšno stališče je namreč v nasprotju z načelom pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP, ki ne loči posameznih oblik nastale škode. Iz 7. člena ZPŠOIRSP, ki določa merila za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku, izhaja, da se višina denarne odškodnine upravičencu v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, pri čemer je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine za vsak zaključen mesec izbrisa. Oblika in obseg škode se v upravnem postopku ne ugotavljata. Relevantno je zgolj obdobje izbrisa. Tožnik je bil izbrisan 161 mesecev, kar pomnoženo s 50 EUR znaša 8.050 EUR. Toliko je prejel v upravnem postopku. V 5. členu ZPŠOIRSP je naprej določeno, da se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Tudi iz te določbe izhaja, da se odškodnina, priznana v upravnem postopku, odšteje od celotne v sodnem postopku odmerjene odškodnine. Ni ločevanja na premoženjsko in nepremoženjsko škodo.2

8. Prav tako se pritožba moti, ko trdi, da je potrebno upoštevati zakonsko vzročnost, ki naj bi izhajala iz namena in samega ZPŠOIRSP. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, morajo biti v sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede teh predpostavk na tožniku.3 _Glede premoženjske škode_

9. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo. Presodilo je, da izbris ni imel vpliva na izgubo tožnikove zaposlitve in da ni izkazana vzročna zveza med izbrisom in izpadom dohodka v višini minimalne plače. Ugotovilo je, da je tožnik prostovoljno zapustil RS že leto pred izbrisom, da je bil nezaposlen že vsaj leto dni pred izbrisom in da je bil pri iskanju zaposlitve v RS celotno obdobje izbrisa pasiven. Tožnikovo središče uresničevanja interesov je bilo pretežni del obdobja izbrisa v Republiki BIH oz. Republiki Črni Gori. Glede otroškega dodatka tožnik ni izkazal, kdaj in ali sta bila njegova otroka rezidenta RS. Ob pomanjkanju trditvene in dokazne podlage ni našlo vzročne zveze med tožnikovim nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevano škodo iz naslova socialnih pravic oz. transferjev. Tožnik ni uspel dokazati, da bi bil v času izbrisa upravičen do denarne socialne pomoči. 10. Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode je pravilna. Preavilna je dejanska ugotovitev, da se je tožnik pred izbrisom in po njem pretežno preživljal z delom na črno. Čeprav je trdil, da je v Republiki Sloveniji delal in bil zaposlen od leta 1970 naprej4, je na podlagi predloženih listin (izpisa zavarovanj ZPIZ - B7) ugotovljeno, da je bil pred izbrisom uradno zaposlen zgolj dve leti in pet mesecev (tj. od 1. 11. 1988 do 31. 3. 1991). Ti podatki potrjujejo oceno, da je že pred izbrisom opravljal delo na črno. Da se je na ta način poreživljal tudi v času izbrisa, pa se je sodišče prepričalo z njegovo izpovedbo. Ko je bil zaslišan o delu v obdobju izbrisa, je namreč povedal, da si je vedno našel neko delo, da je preživel. Po takih dejanskih ugotovitvah je pravilna presoja, da izbris na tožnikovo obliko zaposlitve oz. delovnopravni status in zmožnost opravljanja dela ni imel vpliva.

11. Tožnik je sicer izpovedal tudi, da so mu v obdobju izbrisa poleg priložnostnih zaposlitev pri preživljanju pomagali prijatelji. Trditev o predhodnih zaslužkih in zaslužkih v času izbrisa ni podal.5 Morebitne razlike med zaslužki pred izbrisom in po njem ni ne zatrjeval ne dokazal. Ker že po temelju ni dokazal izgubljenega dobička, sodišče ni moglo po prostem preudarku (216. člen ZPP) odločati o njegovi višini, za kar se zmoto zavzema pritožba. Če izgubljeni dobiček ni izkazan že po temelju, ni podlage za ugotavljanje njegove višine6, tudi z izvedencem finančne stroke ne. Zavrnitev dokaznega predloga je pravilno obrazložena v 5. točki sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni, dejansko stanje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage pravilno ugotovljeno.

12. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prostovoljno zapustil RS že leto pred izbrisom in da je bil nezaposlen že vsaj leto dni pred izbrisom, je ostala neizpodbita. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni mogel delati v Republiki Sloveniji, ker ni mogel priti oziroma se vrniti v Republiko Slovenijo. Da se je v Slovenijo vračal s črnogorskim in bosanskim potnim listom in se preživljal s priložnostnimi deli, je sodišče namreč ugotovilo na podlagi njegove lastne izpovedbe. Zahtevek iz naslova izgube minimalne plače v višini 804,96 EUR bruto na mesec, kar za 161 mesecev skupaj znese 129.598,56 EUR, je po povedanem pravilno zavrnjen. Zaradi neizkazane vzročne zveze med izbrisom in odsotnostjo uradne zaposlitve je pravilno zavrnjen tudi zahtevek za škodo zaradi neprejemanja nadomestila za brezposelnost in zaradi izpada pokojninske dobe, pri čemer tožnik slednje zneskovno sploh ni ovrednotil. 13. Pravilno je kot neutemeljen zavrnjen tudi zahtevek iz naslova neprejemanja socialnih transferjev. Pavšalna pritožba te odločitve z ničemer ne omaje. Upoštevajoč pravno podlago o upravičencih do denarnega dodatka in do denarne socialne pomoči, navedeno v 19. točki izpodbijane sodbe, in tožnikovo izpovedbo, je pravilna ocena in ugotovitev, da ni dokazal, da bi bil v času izbrisa upravičen do denarne socialne pomoči in denarnega dodatka.

14. Tožnikova trditvena podlaga v zvezi z brezposelnostjo je bila skopa. Ni pojasnil razlogov za brezposelnost pred letom 1988, niti podal trditev, da bi med izbrisom aktivno iskal zaposlitev in bil pri tem zavrnjen. Po stališčih sodne prakse (odločba VS RS II Ips 80/2021) bi moral vsaj navesti in opisati nekaj primerov iz svojega življenja po izbrisu, kako je iskal zaposlitev, kje jo je iskal in na kakšne načine je bil zavrnjen, ter dokazati, da bi bil v času izbrisa upravičen do denarne socialne pomoči oziroma da si v času izbrisa preživetja ni mogel zagotoviti sam z delom, z dohodki iz premoženja ali s pomočjo soproge. Opisanega trditvenega in dokaznega bremena tožnik ni zmogel. Nasprotno: s svojim zaslišanjem je potrdil, da se je (vsaj v določeni meri) preživljal sam. Pravilna je torej ocena in ugotovitev, da si je dohodke za preživljanje ustvarjal z delom in zato do socialnih pomoči ne bi bil upravičen. O dohodkih soproge ni podal nobenih trditev, čeprav se je po njegovih lastnih izjavah razvezal šele dne 11. 8. 2004 (eno leto dni pred koncem obdobja izbrisa). Kljub opozorilu toženke na nezadostno trditveno podlago o konkretnih premoženjskih in socialnih okoliščinah tožnika in njegovih družinskih članov, je tožnik ni ustrezno dopolnil na način, da bi sodišče lahko preverilo, ali bi izpolnjeval pogoje za prejem socialne pomoči oz. denarnega dodatka, če ne bi bil izbrisan. Ker je po drugi strani priznaval, da se je preživljal s priložnostnimi deli, je zahtevek iz naslova socialnih pomoči pravilno zavrnjen. Pravilnost te odločitve potrjuje tudi dejstvo, da tožnik kljub temu, da je bil že pred izbrisom v Republiki Sloveniji daljše obdobje brez zaposlitve, ni zatrjeval, da bi takrat takšno pomoč prejemal in o tem tudi ni izpovedal. Zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zahtevek iz naslova otroškega dodatka, pa pritožba niti ne izpodbija.

15. Glede na obrazloženo je pritožba v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, v celoti neutemeljena. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu (točka II/1 izreka v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, tj. za znesek 161.798,56 EUR) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker tudi ni našlo napak in kršitev, na katere pazi pouradni dolžnosti (353. člen ZPP).

_Glede nepremoženjske škode_

16. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, tj. za znesek 24.150,00 EUR. Vendar odločitve v tem delu ni mogoče v celoti potrditi, saj je pritožba glede zahtevka iz naslova nepremoženjske škode v delu, ki presega znesek, izplačan v upravnem postopku, utemeljena.

17. Skladno z določbo drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Če je bila upravičencu v upravnem ali katerem koli drugem postopku predhodno pravnomočno določena višja denarna odškodnina, kot bi mu bila določena v sodnem postopku po tem zakonu, se tožbeni zahtevek zavrne.

18. Tožnik iz naslova nepremoženjske škode zahteva plačilo odškodnine v višini 24.150 EUR, pri čemer je iz njegovih navedb razvidno, da ta znesek predstavlja celotno nastalo mu nepremoženjsko škodo in ne zgolj škode, ki presega znesek 8.050 EUR, kolikor je dobil izplačano v upravnem postopku.7 Glede na v prejšnji točki te obrazložitve citirani člen se lahko v sodnem postopku prizna zgolj odškodnina, ki presega znesek odškodnine, določene v upravnem postopku. Navedeno je narekovalo potrditev odločitve sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu - točki II/1 izreka v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo v višini 8.050 EUR, kolikor je tožnik dobil izplačano v upravnem postopku. Za razliko med 24.150 EUR in 8.050 EUR, tj. za znesek 16.100 EUR, pa je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v točki II/1 izreka razveljavilo, saj je pritožba v tem delu nepremoženjske škode, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, utemeljena.

19. Pritožba sodišču prve stopnje sicer zmotno očita, da ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo tožnikovega dokaznega predloga z izvedencem medicinske stroke, vendar pa ima pritožba prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti.

20. Vrhovno sodišče RS je v že omenjeni odločbi II Ips 80/2021, s katero je odločilo o zadevi, v kateri je, prav tako kot v tu obravnavani zadevi, šlo za izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva, pojasnilo: „Predlog za izvedbo dokaza (ki ni neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, nepopoln in nesubstanciran) lahko sodišče zavrne le, če je ta dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev.“ V citirani odločbi je Vrhovno sodišče še pojasnilo, da stališči nižjih sodišč o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke predstavljata kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave RS).

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tu obravnavani zadevi v pravočasni trditveni podlagi med drugim navedel, da ima zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trajne psihične težave, ki se kažejo kot depresija, da veliko pozablja in ima okvarjeno zdravje.8,9 Gre za konkretno trditveno podlago. Ne more biti dvoma, da je primeren dokaz za dokazovanje tovrstnih trditev izvedenec medicinske stroke, ki ga je tožnik pravočasno predlagal. Okvarjeno zdravje oz. poslabšano zdravstveno stanje predstavlja eno tistih posebnih okoliščin, ki opravičujejo priznanje odškodnine v sodnem postopku.10 Izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke torej lahko vpliva na končno odločitev v tem postopku. V sodnem postopku namreč lahko dobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo.11 Pri odmeri višine odškodnine pa, kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno).12 In kot rečeno, je ena izmed teh okoliščin tudi okvarjeno zdravje.

22. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v celoti zavrnilo, ne zdrži argument sodišča prve stopnje iz 5. točke izpodbijane sodbe o tem, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Obrazložitev, da dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi podal mnenje zaradi pretrpljenih duševnih bolečin in strahu, ni izvedlo, češ da je na podlagi dokaznega postopka ocenilo, da tak dokaz ni potreben, ker se je lahko samo prepričalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ob tožnikovi izpovedbi je dokazna ocena o nepotrebnosti dokaza z izvedencem tudi neprepričljiva. Ko je bil tožnik s strani svojega pooblaščenca vprašan, ali je imel kakšne težave s policijo, je namreč med drugim izpovedal: “...da pozablja, da je nervozen, depresija, da pozablja, da mu je treba petkrat nekaj razložiti, da bi razumel, kaj se mu hoče povedati … da ko ga je policija dala na avtobus čez Hrvaško, da ga je bilo res veliko strah, da je dobil depresijo in nervozo in da je bolan od takrat.“Poleg tega je svojo stisko slikovito opisal z besedami, da je mrtvec, ki diha in nič drugega (izpovedba na 10. strani prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 28. 4. 2021, l. št. 129). Ob taki izpovedbi so preuranjeni očitki, da ni izkazal nastanka škode na fizičnem in psihičnem zdravju, da je izdatneje duševno trpel. Predlagal je tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, a ga sodišče prve stopnje neupravičeno ni izvedlo in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nakazuje se, da je zato ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje o zatrjevanih posebnih okoliščinah, ki bi narekovale morebitno višjo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

23. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev postopka je narekovala delno razveljavitev izpodbijane sodbe, in sicer za znesek 16.100 EUR, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in prvi odstavek 355. člena ZPP). Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da je sodišče prve stopnje tisto, ki mora primarno izvesti dokazni postopek, šele nato ga lahko pritožbeno sodišče preverja in dopolnjuje. V nasprotnem primeru bi bilo prekomerno poseženo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in v pravico do pritožbe. V prid razveljavitvi govori tudi načelo ekonomičnosti. Če bi izvedenca postavilo pritožbeno sodišče, bi moralo zaradi varovanja načela neposrednosti ponoviti vse že izvedene dokaze, medtem ko bo sodišče prve stopnje po pridobitvi izvedenskega mnenja novo dokazno oceno lahko izdelalo na podlagi že do sedaj izvedenih dokazov.

24. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo treba razveljaviti tudi odločbo sodišča prve stopnje o stroških. Ob novi odločitvi o glavni stvari bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Tudi ne drži pritožbena trditev, da toženka temu tožnikovemu stališču ni nasprotovala. Toženka je v peti pripravljalni vlogi navedla, da je bila odškodnina, priznana v upravnem postopku, namenjena tako kritju nepremoženjske kot premoženjske škode. 2 VSL Sodba II Cp 935/2021. 3 Primerjaj odločbe VS RS: II Ips 130/2016, II Ips 255/2016, II Ips 170/2016 in II Ips 34/2017. 4 Gre za trditev iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2019. Tudi ko je bil tožnik zaslišan, je izpovedal, da je bil od 70 leta prijavljen v Sloveniji (izpovedba na 5. strani prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 28. 4. 2021, l. št. 124). 5 Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 170/2016 poudarilo, da izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in o katerih sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dogodku na kakršenkoli način pridobil, tudi z delom na črno. Enako stališče je Vrhovno sodišče ponovilo v odločbi II Ips 80/2021. 6 Primerjaj VSL Sodba II Cp 1370/2020. 7 Tožnik je tekom pravde trdil, da se odškodnina v višini 8.050 EUR iz upravnega postopka nanaša zgolj na premoženjsko škodo. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da se predmetno izplačilo odškodnine v višini 8.050EUR nanaša zgolj na premoženjsko škodo in da se na nepremoženjsko škodo ne nanaša. 8 Gre za trditve iz IV. točke tožnikove pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2019 (l. št. 64). 9 Tako je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno očitalo, da ne zmore konkretno navesti, kako se mu je življenje spremenilo, ali se mu je poslabšalo zdravje. 10 Tako tudi VSL Sklep II Cp 1462/2021. 11 Primerjaj: VS RS Sodba II Ips 130/2016 in VSL Sodba II Cp 324/2021. 12 VS RS Sodba in sklep II Ips 170/2016.