Jedro

Številne odločbe tako višjih sodišč kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za razdobje, ko je še veljal ZOR in predvsem v primerih, ko gre za kupca posameznika (2. odst. 542. člena ZOR), razlagajo leasing pogodbo, v primeru, ko pride do njenega razdrtja, po pravilih, ki veljajo za prodajo na obroke, kot so določena v ZOR-u. Prav tako vse odločbe tudi upoštevajo 551. člen ZOR, torej, da so nična vsa tista določila splošnih pogojev za leasingojemalca, ki so manj ugodna od določb v ZOR-u, ki se nanašajo na prodajo na obroke.

Ker je bila v tem primeru pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, je treba tudi po 549. členu ZOR, ki velja za prodajo na obroke, upoštevati, da mora tožeča stranka kot leasingojemalec poleg tega, da vrne toženi stranki kot leasingodajalcu stvar v stanju, kakršnega je bila tedaj, ko ji je bila izročena, dati še povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.

Izrek

Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 9.876,53 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ne pa tudi terjatev v višini 138,50 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; v 2. točki je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.019,53 EUR; v 3. točki je obe terjatvi pobotalo z učinkom na dan 10. 1. 2002. V 4. točki je glede na zgoraj navedeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 10.015,02 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2001 dalje do plačila; v 5. točki zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo zneska 447,88 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2004 do plačila in v 6. točki še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Čeprav je po izvedenem pobotanju prvostopno sodišče zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pa opozarja, da gre za napačno tolmačenje leasing pogodbe. Ne strinja se namreč, da se za to pogodbo uporabljajo določila prodaje na obroke po takrat veljavnih določilih 542. do 551. členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi, saj je tožena stranka imela poslovno škodo, splošni pogoji pa so ji takšen zahtevek tudi omogočali.

Tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, ki je priznalo toženi stranki pobotni ugovor v višini vtoževanega zneska. Opozarja, da je prvostopno sodišče že dvakrat pred tem pobotni ugovor zavrnilo in da je tožena stranka s takšno odločitvijo neupravičeno obogatena.

Pritožbi nista utemeljeni.

V navedeni zadevi je prvostopno sodišče že dvakrat odločalo in obakrat je višje sodišče prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Odločitev v izpodbijani sodbi je tako že tretja.

Glede pritožbe tožene stranke Pritrditi je sicer pritožbi tožene stranke, da je pogodba o leasingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki, inominantna (z zakonom neurejena) pogodba avtonomnega gospodarskega prava, s katero stranki v okviru predpisov svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje. To pa med drugim pomeni, da lahko sami določita vsebino tega razmerja (posledica avtonomije volje pogodbenih strank je namreč dispozitivni značaj ZOR). Učinki razdrte pogodbe se tako načeloma presojajo v skladu s splošnimi pogoji pogodbe.

S sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu se je dajalec leasinga, to je tožena stranka, zavezala jemalcu leasinga, to je tožeči stranki izročiti določeno stvar – minibus v rabo za določen čas, jemalec leasinga, to je tožeča stranka pa se je zavezala plačati ustrezno nadomestilo – zakupnino za čas 60 mesecev. Pri takšni pogodbi pa je mogoče upoštevati (delno) tudi pravila o prodaji na obroke, ki so urejena v določbah ZOR-a od 542. do 551. člena. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke temeljil ravno na pravni podlagi pravil prodaje na obroke in da sta tako prvostopno sodišče kot drugostopno sodišče te določbe, ki se nanašajo na omenjena pravila v dosedanjih odločbah tudi upoštevali. Ne drži trditev pritožbe, da je uporaba teh določil v nasprotju z dosedanjo prakso višjih sodišč in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so na razpolago številne odločbe tako višjih sodišč kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za razdobje, ko je še veljal Zakon o obligacijskih razmerjih in predvsem v primerih, ko gre za kupca posameznika (2. odst. 542. člena ZOR), ki razlagajo leasing pogodbo, v primeru, ko pride do njenega razdrtja po pravilih, ki veljajo za prodajo na obroke, kot so določena v ZOR-u. Prav tako vse odločbe tudi upoštevajo 551. člen ZOR, torej da so nična vsa tista določila splošnih pogojev za leasingojemalca, ki so manj ugodna od določb v ZOR-u, ki se nanašajo na prodajo na obroke (glej na primer sodbi II Ips 280/2002 in II Ips 281/96, oboje Vrhovno sodišče RS). Zato je celotno razglabljanje tožene stranke v pritožbi, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo določbe o prodaji na obroke, ki so navedene v ZOR-u, zmotno. To tudi pomeni, da je prvostopno sodišče v 1. točki izreka pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 9.876,53 EUR, saj je upoštevalo 549. člen ZOR, ki določa, da v primeru, če se pogodba razdre, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke. V skladu s sodno prakso je tudi stališče, da so določila splošnih pogojev, ki jih postavlja leasingodajalec, da mu je dolžan leasingojemalec po razdrtju pogodbe povrniti tudi nezapadle in neplačane obroke po pogodbi, nično, saj je takšno določilo manj ugodno, kot so določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke.

Tudi sicer je pritožba tožene stranke, v kolikor se nanaša na izrek 1., 2., 3. in 4. točke nerazumljiva že zato, ker je prvostopno sodišče priznalo toženi stranki v višini vtoževanega zahtevka njeno eventualno pobotno terjatev in tako v 4. točki izreka, ki je odločilna, zahtevek tožeče stranke zoper njo v celoti zavrnilo. Kljub temu da je prvostopno sodišče v skladu z obema odločbama višjega sodišča odločalo neugodneje za toženo stranko, saj vseh določil splošnih pogojev ni upoštevalo glede na določbo 551. člena ZOR, pa je tudi po tej podlagi zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V tem delu tako tožena stranka niti nima pravnega interesa, da izpodbija sodbo, saj je zanjo ugodna. Dejstvo, da je imela tožena stranka višji pobotni ugovor, kot je bil zahtevek tožeče stranke, na drugačno odločitev ne more vplivati. Odloča se le o pobotnem ugovoru, ki dosega višino tožbenega zahtevka. Če bi želela tožena stranka, da se odloči o celotni njeni terjatvi, bi morala za ta del vložiti nasprotno tožbo. Torej v tem delu ni oškodovana, saj za presežek ni zahtevala nasprotne tožbe. V tem delu njena pritožba tako ni utemeljena, prav tako pa tudi ni razumna, saj je s svojim pobotnim eventualnim ugovorom uspela, tožeči stranki pa je bil njen zahtevek v celoti zavrnjen.

Pravilna pa je tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev njene nasprotne tožbe. Tožena stranka je namreč z zneskom 447,88 EUR zahtevala poslovno škodo, ki ji je nastala zaradi razdora pogodbe. Prvostopno sodišče se je pravilno postavilo na stališče, da je tožena stranka kot leasingodajalec v tem primeru predčasne odpovedi pogodbe prejela celotno izpolnitev po leasing pogodbi, kot tudi predmet leasinga. Zato, čeprav tako določajo splošni pogoji, ne more uveljavljati še plačila za poslovno škodo, ki se nanaša na plačilo ob trenutku razdora še nezapadlih obrokov (splošni pogoj, člen 5.1a). 549. člen ZOR namreč določa, da sta v primeru razdrtja pogodbe stranki zavezani za vračilo prejetega, torej tožena stranka mora tožeči stranki vrniti prejete obroke z obrestmi, tožeča pa ji mora vrniti predmet v stanju, kot je bil ob izročitvi, in ji dati povračilo za njegovo uporabo vse do razveze pogodbe. Te terjatve pa je tožena stranka že uspešno ugovarjala v pobot in so ji bile priznane. Zato njen zahtevek za povrnitev poslovne škode po 5.1a členu Splošnih pogojev ni utemeljen. Prvostopno sodišče se je pravilno postavilo na stališče, da je navedeno določilo nično zato, ker je manj ugodno za tožečo stranko kot so določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke. Takšno stališče pa je tudi v skladu z veljavno sodno prakso. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je možna ničnost nekaterih določil splošnih pogojev ali zavrnitev uporabe posameznih določil iz splošnih pogojev tudi po 1. in 2. odst. 143. člena ZOR (torej ne samo pri določilih, ki veljajo za prodajo na obroke), če je sodišče mnenja, da takšna določila nasprotujejo dobrim poslovnim običajem ali so sicer nepravična ali pretirano stroga do posamezne stranke. Zato tudi iz tega razloga odločitev prvostopnega sodišča glede uveljavljanega zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi ni nepravilna.

Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, tako niso utemeljeni kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu sodbo potrditi v skladu s 353. členom ZPP.

Glede pritožbe tožeče stranke Stališče pritožbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka, ker je bilo ugodeno njenemu eventualnemu pobotnemu ugovoru obogatena, je zmotno. V primeru, da bi sodišče upoštevalo zgolj določila splošnih pogojev medsebojne Pogodbe o finančnem leasingu, ne pe ugodnejših pravil prodaje na obroke po ZOR-u, bi moralo zahtevek tožeče stranke že po tej podlagi zavrniti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prvostopnega sodišča, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, torej, da je tožena stranka dne 10. 1. 2002 prekinila leasing pogodbo zato, ker je tožeča stranka 24. 12. 2001 samovoljno vrnila predmet leasinga, je treba upoštevati določbo 5.6 Splošnih pogojev, kar pa pomeni, da mora tožeča stranka poleg vrnitve predmeta leasinga, dati toženi stranki še povračilo za uporabo predmeta vse do razveze pogodbe. Finančni leasing namreč pomeni, da ostaja dajalec leasinga še naprej lastnik predmeta leasinga in da ni v njegovem interesu, da je pogodba razdrta, saj mu je jemalec dolžan plačevati uporabnino. Ker je bila v tem primeru, kot je bilo pravilno ugotovljeno, pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, je treba tudi po 549. členu ZOR, ki velja za prodajo na obroke, upoštevati, da mora tožeča stranka kot leasingojemalec poleg tega, da vrne toženi stranki kot leasingodajalcu stvar v stanju, kakršnega je bila tedaj, ko ji je bila izročena, dati še povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev izpodbijane sodbe, ki je ob upoštevanju izvedeniškega mnenja ugotovilo, da znaša uporaba minibusa za čas do vrnitve (8 mesecev in 6 dni) 13.847,68 EUR. Tega dejstva tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Tudi sicer postavljenemu eventualnemu pobotnemu zahtevku tožeča stranka ni posebej ugovarjala in se ni opredelila, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, katera njena terjatev naj bi zaradi tega pobota prenehala. Zato ni mogoče upoštevati njenega ugovora v pritožbi, da je pobotni ugovor tožene stranke upoštevan še pri postavljenem tožbenem zahtevku. Tožeča stranka je v tožbi in kasneje zgolj zapisala, da terja 2.400.000,00 SIT kot del plačanih obrokov po pogodbi, kasneje pa svojih trditev ni spremenila ali dopolnila. Zato prvostopno sodišče dejansko ni imelo podlage, da uporabnino, ki jo je uveljavljala tožena stranka v eventualnem pobotu ne bi v celoti upoštevalo.

Ne drži tudi, da bi bila tožena stranka s tem, ko ji je prvostopno sodišče v pobot priznalo omenjeno uporabnino v višini 13.847,68 EUR, obogatena. Poleg te v pobot uveljavljane terjatve, je imela tožena stranka še terjatev iz naslova zmanjšanja vrednosti vozila in poslovne škode, ki jo prvostopno sodišče niti ni ugotavljalo. Tudi sicer je dejstvo, da prvostopno sodišče ni upoštevalo vseh določb splošnih pogojev sklenjene pogodbe o finančnem leasingu, ampak predvsem določila prodaje na obroke iz ZOR, za tožečo stranko ugodnejše. Če bi sodišče upoštevalo samo splošne pogoje pogodbe o finančnem leasingu, brez pravil določb prodaje na obroke, bi bil namreč že njen zahtevek po tej podlagi v celoti neutemeljen. Tožeča stranka očitno ne razume, da je sklenila pogodbo o finančnem leasingu, ki je dejansko specifična in ki je sestavljena iz več elementov, pri čemer je bistvena uporaba vozila, torej korist, ki jo je imela tožeča stranka kot leasingojemalec s tem, da je vozilo, ki je bilo še vedno v lasti tožene stranke, uporabljala. Zato je tudi povsem pravilno, da je prvostopno sodišče upoštevalo uporabnino, kot jo je ugotovil izvedenec. Ne gre torej za nobeno obogatitev tožene stranke. Tudi po določilu 132. člena ZOR mora vsaka stranka ob razdrtju pogodbe povrniti drugi stranki vse koristi, ki jih je med tem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. To pa je ravno plačilo uporabnine.

Pritožba tožeče stranke tako ni utemeljena. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, ki jih upošteva pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrditi po 353. členu ZPP.

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker nobena izmed strank s pritožbo ni uspela, nosita vsaka svoje stroške pritožbe.