Jedro

Tožnik je torej uspel v pretežnem delu svojega tožbenega zahtevka, glede dela, v katerem ni uspel, pa posebni stroški niso nastali.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka sklepa se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper točko IV. izreka sklepa se ugodi in se sklep v tej točki spremeni tako, da pravilno glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1082,60 EUR pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve tega sklepa do plačila, vse v roku 15 dni."

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 246,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

K pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da je tožena stranka dolžna najkasneje naslednji dan po prejemu tega sklepa vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani ključavnico na žičnati ograji in žičnato ograjo med cvetličnimi betonskimi koriti na parc. št. 194/1 k.o. O. oziroma, da tožeči stranki izroči ključ ključavnice in se toženi stranki v bodoče prepoveduje s takšnimi motitvenimi dejanji posegati v posest tožeče stranke. Pod točko II. je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je dolžna stranka za vsako nadaljnjo motenje plačati kazen v višini 5.000,00 EUR pod izvršbo ter del zahtevka, kjer je tožnik opisal potek poti ter zahteval ugotovitev motenja in prepoved za "podobna motitvena dejanja". Pod točko III. je sodišče zavrnilo ugotovitveni del motitveno posestvenega tožbenega zahtevka ter pod točko IV. odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka (v nadaljevanju tožnik) pritožbo z očitkom napačne uporabe materialnega prava. Najprej graja presojo glede pravočasnosti tožbe, z navedbo, da je toženec že 4. 9. 2019 postavil betonska korita in s tem preprečil prehod po predmetni nepremičnini. Ker je tožnik, kljub postavljeni oviri betonskemu koritu, poskušal pot še naprej nasilno uporabljati in jo po drugi strani zaobiti, je toženec 17. 9. 2019 postavil še eno dodatno korito in ograjo, tako da prehod niti na silo več ni bil mogoč. Domnevno motilno ravnanje se ni pripetilo šele s postavitvijo ograje, ampak že prej, 4. 9. 2019, ko je toženec postavil betonsko korito in tožniku onemogočil prehod, saj se je tožnik nato posluževal poti, na kateri posesti nikoli ni izvajal. Dne 17. 9. 2019 je nato postavil še dodatno korito in nekaj dni zatem, zanesljivo pa pred 27. 9. 2019, nadomestil dve koriti z ograjo, na katero je namestil ključavnico. Sklicuje se na postopek II P 688/2019. Nadalje meni, da tožnik za sodno varstvo sploh nima pravnega interesa ter dodatno še, da se postavljena ograja nahaja na delu nepremičnine, kjer tožnik posesti nikoli ni imel.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke in navedbe toženca ter se zavzema za potrditev I. točke sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre v obravnavani zadevi za spor zaradi motenja posesti, kjer je obravnavanje tožbe omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. V okvir navedenega sodi tudi pritožbena presoja, ki se omejuje na razloge o odločilnih dejstvih. Motilno ravnanje: postavitev žičnate ograje med cvetličnimi betonskimi koriti na parc. št. 194/1 k.o. O. že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, kot tudi ne, da je to dejanje opravil toženec. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo navedel, da je že 4. 9. 2019 postavil betonska korita na svoji nepremičnini, da bi preprečil prehajanje oziroma vožnjo preko svojega zemljišča, nakar je 17. 9. 2019 postavil še dodatno korito, nekaj dni zatem (zanesljivo pred 27. 9. 2017) pa je dve betonski koriti nadomestil z ograjo, na katero je namestil ključavnico.

6. Sodišče druge stopnje v okviru pritožbeno uveljavljenih razlogov ter uradnega preizkusa, ki mu ga nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP ugotavlja, da sodišče ni zagrešilo kršitev pravil postopka ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točkah 7., 8., 9., 10. in 11. ter v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene očitke.

7. Bistvo toženčeve pritožbe je v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pravočasnosti vložitve obravnavane tožbe. Sodišče je v točki 7 obrazložitve glede pravočasnosti vložitve tožbe prepričljivo zaključilo že na podlagi navedb toženca v odgovoru na tožbo, kjer je navajal enako kot sedaj v pritožbi, da "je že dne 4. 9. 2019 postavil betonska korita in preprečil prehod po predmetni nepremičnini... tožeča stranka in njene priče so kljub postavljenim koritom pot na silo uporabljale še naprej, zato je tožena stranka dne 17. 9. 2017 postavila še dodatno korito, tako da prehod niti z uporabo sile več ni bil mogoč. Nekaj dni zatem (zanesljivo pred 27. 9. 2019) pa je tožena stranka dve betonski koriti nadomestila z ograjo, na katero je namestila ključavnico." Zato je edino logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik še „nekaj dni po“ 17. 9. 2019 prehajal preko sporne nepremičnine, ker je šele namestitev ograje, ki je bila zaklenjena, motilno dejanje, ki je za tožnika pomenilo odvzem posesti. Ostale pritožbene navedbe glede pravočasnosti vložene pritožbe niso bistvene za obravnavo pritožbe, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

8. Na pritožbene trditve, da tožnik po postavitvi betonskih korit ni prehajal po poti, po kateri uveljavlja motilno dejanje, ampak po drugi poti mimo betonskih korit, je odgovorilo že sodišče prve stopnje in sicer, da je za odločitev obravnavane motenjske pravde pravno relevantno le zadnje posestno stanje na dostopni poti, na kateri tožnik zatrjuje in dokazuje odvzem posesti in ne ali je tožnik uporabljal tudi druge poti. Sodišče druge stopnje pa je že povzemalo toženčeve navedbe, „da je tožnik po postavitvi betonskih korit, pot na silo uporabljal še naprej“, s čimer je utemeljeno tožnikovo varstvo posesti tudi po postavitvi betonskih korit. Pritožbene navedbe, da postavljena ograja v ničemer ne ovira prehoda tožeči stranki, ker ni zaklenjena, pa so kot novote nedovoljene.

9. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožnika zoper IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje:

10. V točki IV. izpodbijanega sklepa je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.

11. Tožnik vlaga zoper to točko pritožbo ter v njej navaja, da je tožnik z glavnim zahtevkom zahteval, da toženec opusti motilna ravnanja, ki so tožniku onemogočila dostop do nepremičnine po poti, katero je tožnik nemoteno uporabljal do motilnih ravnanj toženca. Tožnik je s tem zahtevkom uspel, saj je sodišče tožencu naložilo, da odstrani ključavnico na žičnati ograji in žičnato ograjo oziroma, da toženec izroči tožniku ključe ključavnice ter toženi strank prepovedalo v bodoče s takšnimi motitvenimi dejanji posegati v posest tožeče stranke. Slednje izhaja iz 1. točke sklepa. Sodišče je zavrnilo zgolj del zahtevka, da tožena stranka s podobnimi motitvenimi dejanji ne sme motiti posesti tožnika. Iz 2. točke sklepa izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da bi moral toženec v primeru ponovnega motenja plačati denarno kazen. Prav tako na uspeh tožnika ni vplivalo zavrženje ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka. Ta je bil zavržen zgolj iz procesnega razloga. Sodišče je zato napačno zaključilo, da je tožnik s tožbo uspel le v polovičnem delu in posledično napačno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče ni upoštevalo, kaj je bistvo tožbe. Tožnik je s tožbo v celoti dosegel namen, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec motil posest tožnika in mu odredilo prenehanje motenja ter prepovedalo nadaljnje motenje posesti. Toženi stranki je zato potrebno naložiti plačilo vseh stroškov postopka po priloženem stroškovniku.

12. Toženec v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke in se zavzema za potrditev IV. točke sklepa sodišča prve stopnje.

13. Pritožba je utemeljena.

14. Pritrditi je potrebno pritožbi, da v konkretnem primeru motilno dejanje predstavlja postavitev žičnate ograje z nameščeno ključavnico ter da je tožnik s tem tožbenim zahtevkom, torej na odstranitev ključavnice na žičnati ograji oziroma odstranitve žičnate ograje med cvetličnimi koriti oziroma z izročitvijo ključev ključavnice, uspel, prav tako s prepovednim zahtevkom na prepoved bodočih takšnih motitvenih dejanj. Tožnik je torej uspel v pretežnem delu svojega tožbenega zahtevka, glede dela, v katerem ni uspel, pa posebni stroški niso nastali. Tožnikov zahtevek je bil zavrnjen v delu, kjer je tožnik opisoval pot, ki poteka čez več nepremičnin ter v delu, ko je navedel "podobna motitvena dejanja". Prav tako je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da se tožencu v primeru ponovnega motenja posesti izreče denarna kazen. Prav tako niso nastali posebni stroški z zavrženjem ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka.

15. Sodišče druge stopnje je zato ustrezno spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v točki IV. izreka in samo odmerilo stroške tožnika na prvi stopnji. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer tožba (tar. št. 18/2 300 točk), prva pripravljalna vloga (tar. št. 19/1 300 točk), zastopanje na naroku 4. 6. 2020 (tar. št. 20/1 300 točk), zastopanje na naroku 30. 6. 2020 (tar. št. 20/2 150 točk), ogled (tar. št. 20/4 150 točk), zastopanje na naroku 3. 6. 2021 (tar. št. 20/2 150 točk), urnina 100 točk, materialni stroški 2%, DDV 22%, kar ob vrednosti točke 0,6 znaša skupaj 1082,60 EUR. Ostalih priglašenih stroškov tožnika ni priznalo, ker ne predstavljajo samostojnih odvetniških opravil, ki bi jih bilo mogoče ovrednotiti kot posebno postavko, temveč so zajete v prej priznanih postavkah.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo v točki IV., kot to izhaja iz izreka tega sklepa. Odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP.

17. Toženec je dolžan povrniti tožniku stroške, ki so mu nastali s pritožbo, s katero je v celoti uspel; pritožba 150 točk (točka 2. tarifne številke 21), sodna taksa za pritožbo 60 točk, materialni stroški 2%, DDV 22%, kar skupaj znese 246,70 . Toženec pa s pritožbo ni uspel, odgovora na pritožbi pa nista bistveno pripomogla k obravnavanju pritožb, zato pravdni stranki v tem delu sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

-------------------------------

(1) Prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP): V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

(2) Določba 33. člena Stvarno pravnega zakonika – SPZ: „Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena tega zakona.“