Jedro

Izbris samostojnega podjetnika A. A. s. p. iz registra in s tem prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika nima nobenega vpliva na obstoj obveznosti tožene stranke A. A. Ker sta samostojni podjetnik in fizična oseba isti subjekt in s tem nosilec istih pravic in obveznosti, je toženec dolžan tožnici plačati dolgovani znesek iz časa, ko je bil v registru vpisan kot samostojni podjetnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan v roku 8 dni tožnici plačati nadomestila plače in sicer: za mesec april 2017 v višini 643,97 EUR bruto, zmanjšano za prejeto nadomestilo zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 5. 2017 dalje; za mesece maj, junij in julij 2017 mesečno nadomestilo v višini 804,96 EUR bruto, zmanjšano za vsakomesečno nadomestilo za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo plače za pretekli mesec; za mesec avgust 2017 v višini 804,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 9. 2017 do plačila in za mesec september 2017 v višini 344,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 10. 2017 dalje, višji zahtevek tožnice pa je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točk II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na toženko, se ta pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišče je tožnici dosodilo nekaj, česar ni zahtevala, saj ji toženec, ki ni več samostojni podjetnik, tega ne more plačati. Ker je tožnica zahtevala minimalno plačo, je prekoračilo tožbeni zahtevek in ji priznalo nekaj, česar sploh ni zahtevala. Tudi sama višina dosojenih plačil je določena nejasno, ker je sodišče tožencu naložilo izplačilo določenih zneskov, ki jih je potrebno zmanjšati. Pravilno ni stališče, da mora toženec plačati razliko v nadomestilu za cel mesec april 2017, saj je bila tožnica v bolniškem staležu že od 21. 3. 2017, nadomestila nad 30 dni pa ni dolžan kriti delodajalec, saj gre v breme zavoda. Pravilna pa tudi ni odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje odločalo le o denarnem zahtevku, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti, meni, da je to potrebno upoštevati pri odločitvi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5. Izbris samostojnega podjetnika A. A. s. p. iz registra in s tem prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika nima nobenega vpliva na obstoj obveznosti tožene stranke A. A., ker sta samostojni podjetnik in fizična oseba isti subjekt in s tem nosilec istih pravic in obveznosti, zato je toženec dolžan tožnici plačati dolgovani znesek iz časa, ko je bil v registru vpisan kot samostojni podjetnik.

6. Tožnica je postavila zahtevek za plačilo plače v višini 804,96 EUR, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato postavljenega tožbenega zahtevka sodišče s sodbo ni preseglo, prav tako pa tožnici ni dosodilo, nekaj, kar ni vtoževala.

7. Ker toženec v postopku ni zahteval, da naj tožnica predloži dokazilo o višini prejetega nadomestila zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni in dokazilo o mesečni višini prejetega nadomestila za čas brezposelnosti, da bi se lahko določno zmanjšal tožničin zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno oblikovalo izrek.

8. Delodajalec je po določbi v spornem obdobju veljavnega četrtega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) dolžan delavcu izplačevati nadomestilo v primerih njegove nezmožnosti za delo zaradi njegove bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, v času daljše odsotnosti pa mora delavcu izplačati nadomestilo v breme zdravstvenega zavarovanja. Tako bo toženec za morebitno daljšo odsotnost tožnici nadomestilo za čas po 30 dneh izplačal in od Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS zahteval vrnitev sredstev.

9. V obravnavni zadevi je sodišče odločalo o sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, tako da so tudi vtoževani denarni zahtevki vezani na ta spor. Po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec v teh sporih krije svoje stroške ne glede ne izid postopka.

10. Pritožba toženke je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Odločitev da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.