Jedro

Starši so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 dolžni preživljati svoje polnoletne invalidne otroke, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, kot je to urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR. Navedena preživninska obveznost staršev velja, dokler se ne odpravi neustavna pravna praznina, ki je nastala z ukinitvijo obveznosti staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadosti sredstev za preživljanje, saj ta ni bila nadomeščena z ustrezno obveznostjo države iz naslova socialnega varstva teh invalidov po 52. členu Ustave RS. Iz navedene ustavne odločbe v nasprotju z pritožbenimi navedbami izhaja, da so socialni transferi, ki so invalidom zagotovljeni na podlagi ZDVDTP, namenjeni zagotavljanju njihovega eksistenčnega minimuma.

Treba je pravilno oceniti življenjske stroške tožnika, jih primerjati s tožnikovimi dohodki in ob ugotovitvi, da za pokritje tožnikovih potreb ne zadoščajo, ugotoviti še preživninske zmožnosti staršev, nato pa odmeriti primerno preživnino. Pri določitvi preživnine je treba ustrezno upoštevati pomoč, ki jo tožnikov oče vsakodnevno nudi tožniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku od 01. 03. 2010 dalje plačevati preživnino v višini 300,00 EUR mesečno, katera se valorizira skladno z veljavnimi predpisi, do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodba zaradi nasprotij nerazumljiva v delu, ko sodišče prve stopnje najprej povzema, da je tožnik invalid, ki težko hodi, da hodi ob pomoči očeta, da ima zaradi cerebralne paralize težave v govoru, motoriki in koncentraciji in mu je postavljena diagnoza lažja do zmerna duševna zrelost, potem pa navaja, da tožnik ne potrebuje dodatne pomoči, mogoče le v obliki nujnih prevozov k zdravniku. Nasprotje med ugotovitvami sodišča prve stopnje je očitno, saj oseba z naštetimi težavami nedvomno potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih. Dejstvo, ali tožnik potrebuje dodatno pomoč očeta ali koga drugega, pa je pomembno za samo odločitev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje prispevka očeta v smislu njegovega dela in skrbi za tožnika ni upoštevalo, čeprav sodna praksa kot del preživnine upošteva tudi prispevek enega od staršev v njegovem delu in skrbi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo ustavne odločbe U-I-11/07, ki temelji na stališču Vrhovnega sodišča, da sta nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo pomoč in postrežbo le dodatka k osnovnemu preživljanju in da sta namenjena le kritju potreb, ki presegajo osnovne potrebe vsakega človeka. Tožniku je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj ima invalid pravico do enako kvalitetnega življenja kot zdrava oseba, česar mu sodišče prve stopnje ni priznalo, ko je vsa manjkajoča sredstva in delo prevalilo na očeta tožnika. Če je tožnikov oče izjavil, da morata kljub takim dohodkom nekaj prihraniti, to ne pomeni, da imata dovolj denarja, temveč, da si morata z velikim odrekanjem ustvariti nekaj prihrankov za nakup potrebnih gospodinjskih aparatov. Sodišče prve stopnje je tožnikove potrebe po hrani, prevozu in rekreaciji ocenilo v prenizkih zneskih. Tako je prevozne stroške ocenilo na 10 EUR, kar naj bi zadoščalo za nujne prevoze tožnika k zdravniku, pri tem pa ni upoštevalo, da je zaradi omejene gibljivosti tožniku prevoz potreben tudi za vsakodnevne opravke. Poleg tega znašajo stroški zavarovanja in vzdrževanja avtomobila, ki ga ima tožnikov oče zaradi tožnika, mesečno vsaj 150 EUR. Napačno so ugotovljeni tudi stroški za prehrano v mesečnem znesku 180 EUR. Če znašajo stroški enega obroka 156 EUR mesečno, s 24 EUR nikakor ni mogoče pokriti stroškov preostalih dveh obrokov, saj bi to pomenilo, da bi moral za en obrok zapraviti manj kot pol evra. Tudi stroški za razvedrilo so ugotovljeni v prenizkem znesku. Sodišča zdravim preživninskim upravičencem prisojajo stroške za smučanje, morje, športne aktivnosti in z njimi povezane stroške za športno opremo, kar vse po sodni praksi znese tudi 60,00 EUR mesečno. Tožnik vsega navedenega zaradi svoje invalidnosti ne more početi. Čas si lahko čas krajša le z branjem stripov in igranjem računalniških igric, katere pa stanejo vsaka po 40 EUR, zato 50 EUR za stroške zabave ni previsok znesek.

Pritožba je utemeljena.

Starši so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 dolžni preživljati svoje polnoletne invalidne otroke, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, kot je to urejal 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS 16/04). Navedena preživninska obveznost staršev velja, dokler se ne odpravi neustavna pravna praznina, ki je nastala z ukinitvijo obveznosti staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadosti sredstev za preživljanje, saj ta ni bila nadomeščena z ustrezno obveznostjo države iz naslova socialnega varstva teh invalidov po 52. členu Ustave RS. Iz navedene ustavne odločbe v nasprotju z pritožbenimi navedbami izhaja, da so socialni transferi, ki so invalidom zagotovljeni na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP), namenjeni zagotavljanju njihovega eksistenčnega minimuma.

Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj očitanih nasprotji v razlogih sodbe ni. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšna pomoč je tožniku potrebna, ne nasprotujejo ugotovljenim omejitvam tožnika. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne potrebuje dodatne pomoči, razen nujnih prevozov k zdravniku, pritožba namreč iztrga iz konteksta, saj se le-ta nanaša na prevozne stroške za tožnikove redke obiske zdravnika.

Na podlagi 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca.

Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost ocene sodišče prve stopnje, po kateri znašajo mesečni življenjski stroški tožnika približno 368 EUR in pritrjuje pritožbi, da so nekateri življenjski stroški, konkretno stroški prehrane, prevozni stroški in stroški za zabavo, ugotovljeni v prenizkem znesku. Tako se pritožbeno sodišče strinja, da 180 EUR za tožnikove mesečne izdatke prehrane ne zadostuje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo mesečni stroški za en obrok približno 156 EUR, ker tožnik z očetom ponavadi malica v lokalu. Pritožba utemeljeno opozarja, da 24 EUR ne zadostuje za stroške vseh ostalih obrokov, četudi je doma pripravljena hrana nekoliko cenejša. Ocena tožnika, da znašajo stroški prehrane 200 EUR, zato ni pretirana. Pritožbeno sodišče se strinja, da je znesek 10 EUR, v katerem je sodišče prve stopnje ocenilo prevozne stroške, gotovo prenizek, saj je sodišče prve stopnje v okviru prevoznih stroškov napačno upoštevalo le redke prevoze tožnika k zdravniku. Pritožba utemeljeno opozarja, da so zaradi tožnikove omejene gibljivosti tožniku prevozi z avtomobilom nujno potrebni vsak dan, kar vključuje tudi prevoze na malico v lokalu. Ni namreč mogoče slediti sodišču prve stopnje, ki teh stroškov ni upoštevalo z obrazložitvijo, da ti očetu nastajajo že zato, ker na malico hodi tudi on sam. Pritožba utemeljeno opozarja, da je treba upoštevati tudi stroške vzdrževanja in zavarovanja avtomobila, ki ga ima tožnikov oče zaradi tožnika. Končno je sodišče prve stopnje v prenizkem znesku 20 EUR ocenilo tudi stroške zabave oziroma razvedrila tožnika (nabava filmov, računalniških iger, stripov). Pritožba utemeljeno opozarja, da se tožnik zaradi svoje invalidnosti ne more ukvarjati z nobeno rekreacijo, temveč si lahko čas krajša le z branjem stripov, gledanjem filmov ali igranjem računalniških iger, pri čemer računalniška igra stane 40 EUR.

Ob upoštevanju življenjskih stroškov tožnika v znesku 368 EUR, ki jih je sicer sodišče prve stopnje (kot se je izkazalo v pritožbenem postopku) ocenilo v prenizkem znesku, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik s svojimi dohodki v znesku 369,67 EUR sposoben v celoti pokriti svoje preživninske potrebe. Pritožba utemeljeno opozarja, da izpoved tožnikovega očeta, da bi lahko od svojih dohodkov prihranila kakšno malenkost, ne potrjuje zaključka, da tožniku za preživljanje zadostujejo lastni dohodki. Oče je izpovedoval glede na dohodke obeh, poleg tega pa bi lahko kaj prihranila le z relativno velikimi odrekanji. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku lastni dohodki zadostujejo za preživljanje, preživninskih zmožnosti tožnikovih staršev ni ugotavljalo. Tako ne drži pritožbeni očitek, da je vsa manjkajoča sredstva in delo prevalilo na očeta tožnika in posledično kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom. Prispevek tistega od staršev, ki ima otroka pri sebi, k oskrbi in vzgoji otroka se upošteva pri porazdelitvi preživninskega bremena med preživninska zavezanca. Posledično je tudi vsakodnevno pomoč, ki jo oče zaradi tožnikove invalidnosti nudi sicer polnoletnemu tožniku, treba ovrednotiti ob porazdelitvi preživninskega bremena med tožnikova starša. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku je treba ob zgoraj nakazanih izhodiščih pravilno oceniti življenjske stroške tožnika, jih primerjati s tožnikovimi dohodki in ob ugotovitvi, da za pokritje tožnikovih potreb ne zadoščajo, ugotoviti še preživninske zmožnosti staršev, nato pa odmeriti primerno preživnino. Pri določitvi preživnine je treba ustrezno upoštevati pomoč, ki jo tožnikov oče vsakodnevno nudi tožniku.

Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe, odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.