Jedro

Iz mnenja izvedenke izhaja, da navedena zemljišča ob gradnji niso bila predvidena kot javne površine. Četudi zemljišča niso bila prenesena na investitorja gradnje, še ne pomeni, da niso bila zasnovana kot zemljišča, ki služijo potrebam posameznih stavb.

Vsa sporna zemljišča so bila od zgraditve stavbe, torej tudi ob uveljavitvi ZGJS, pripadajoča zemljišča, namenjena redni rabi stavbe. Ker so pravico uporabe na njih dejansko izvajali etažni lastniki, ta zemljišča niso mogla biti predmet lastninjenja v korist druge nasprotne udeleženke po ZGJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu T. ulica 5 in 7, z identifikacijsko številko 000-991, ki je povezana z zemljiškimi parcelami št. 402/87, 402/104, 402/105 in 408/42, vse k. o. 0001, zemljiške parcele št. 402/85, 402/98, 402/99, 408/67, 408/10, 408/136, 408/133, 408/135, 408/64, 408/132 in 408/131. Ugotovilo je, da so navedene zemljiške parcele v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z ID št. 000-991 (I. točka izreka). V ostalem je, glede parcel 408/130, 408/134 in 408/137, predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da parcele 402/100, 402/101, 402/108 in 402/103 predstavljajo posebne skupne dele stavbe (III. točka izreka). Odredilo je, da se zemljiške parcele iz I. točke izreka vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavbe, v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov, v III. točki izreka navedene parcele pa se vpišejo v zemljiško knjigo kot posebni skupni deli stavbe (IV. točka izreka).

2. Druga nasprotna udeleženka se pritožuje proti sklepu v I. in IV. točki izreka in predlaga spremembo tako, da se predlog predlagateljice zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi. Navaja, da predlagatelji z nakupom stanovanj v predmetni stavbi niso nedvoumno dokazali pridobitve lastninske pravice na zemljišču, ki jim ga je sodišče določilo kot individualno pripadajoče zemljišče. Poudarja, da njena pravna prednica ni prenašala zemljišč na investitorja gradnje stavbe ter da so bile že v času gradnje na teh zemljiščih načrtovane javne površine. Splošno je namreč znano, da so bile zemljiške parcele, ki so bile investitorjem izročene, v delu namenjene za javne namene, kar je v naravi običajno obsegalo servirne in stanovanjske ceste, javne peš povezovalne poti, javne zelenice in zelene pasove ob cestah ter parkirne prostore z dovozi. Predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine, ki predstavljajo javne zelene površine v soseski, površine za pešce ter javne peš povezovalne poti. Nepremičnine, po katerih poteka javna komunalna infrastruktura, pa predstavljajo tudi infrastrukturne objekte, naprave in omrežja, ki so namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb in prometa ter so se lastninili po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah - ZGJS. Zakon o komunalnih dejavnostih je določal, kaj se šteje za komunalne dejavnosti, ki so posebnega družbenega pomena in kaj med komunalne objekte in naprave skupne rabe. Javne zelene površine in javne pešpoti se štejejo za infrastrukturne objekte, ki so se lastninili na podlagi ZGJS. Zato je pritožnica na spornih zemljiških parcelah na izviren način pridobila lastninsko pravico. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno zaključilo, da gre za zemljišča, potrebna zgolj za rabo večstanovanjske stavbe T. ulica 5 in 7 ter da so predlagatelji na njih pridobili pravice z izgradnjo stavbe oziroma nakupom stanovanj. Pritožnica je v zvezi z ugovorom javnega dobra podala obširne navedbe, do katerih se sodišče ni opredelilo, zato je bila kršena njena ustavna pravica do izjave. Pri odločanju bi moralo sodišče nujno upoštevati tudi javni interes, zaradi katerega je v ZVEtL-1 predvidena udeležba občine v postopku določitve pripadajočega zemljišča. 3. Predlagatelji ter četrti, peta in šesta udeleženka v odgovoru na pritožbo nasprotujejo vsem pritožbenim trditvam ter predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih in ga je v vseh pogledih mogoče preizkusiti, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Zato ne drži, da naj bi bil sklep močno pomanjkljiv. Ustavna pravica do izjave pritožnici ni bila kršena, enako tudi ni bila storjena smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z njenim ugovorom javnega dobra. Pritožnica je v odgovoru na predlog zgolj splošno navedla, da nasprotuje določitvi pripadajočega zemljišča v obsegu, kot ga navajajo predlagatelji, češ da se na zemljiščih nahajajo tudi javne površine oziroma grajeno javno dobro, kasneje pa je prav tako splošno ugovarjala, da se posega v javne površine, ker predlagane zemljiške parcele predstavljajo grajeno javno dobro lokalnega pomena in sicer javne zelene površine, površine za pešpoti in javne poti. Prvostopenjsko sodišče navedenih trditev nasprotne udeleženke ni spregledalo in se je v zadostni meri do njih opredelilo v obrazložitvi sklepa kot celote.

6. Sodišče prve stopnje je delno sledilo predlogu in odločilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi T. ulica 5 in 7 (ID št. 000-991, ki je povezana z zemljiškimi parcelami 402/87, 402/104, 402/105 in 408/42), predstavljajo parcele 402/85, 402/98, 402/99, 408/67, 408/10, 408/136, 408/133, 408/135, 408/64, 408/132 in 408/131. Ugotovilo je, da gre za zemljišča, ki po merilih iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1,2 sodijo v obseg pripadajočega zemljišča, saj so bila ob upoštevanju prostorskih aktov iz časa gradnje stavbe ter upravnih dovoljenj namenjena oziroma potrebna za redno rabo stavbe. Zemljišča so v naravi predvsem okrasne in emisijske zelenice ter nekaj drugih manjših parcel, ki pa vse obkrožajo stavbo ter že glede na svojo lego služijo zgolj in samo stavbi. Prav tako je ugotovljeno, da navedena zemljišča že vseskozi uporabljajo in redno vzdržujejo etažni lastniki. V tako ugotovljenem obsegu pripadajočega zemljišča po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni nobene javne površine oziroma površine, ki bi morala biti dostopna vsem pod enakimi pogoji (niso zajete niti ceste, dovozi ali dostopne poti, niti parkirišča).

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo kot podlago za svojo odločitev izvedeniško mnenje izvedenke urbanistične stroke A. A. Iz sklepnih ugotovitev izvedenke izhaja, da je bila obravnavana stavba T. ulica 5 in 7 zgrajena v letu 1976 kot del takratne soseske B. Soseska je bila načrtovana kot zaključena celota z Odlokom o sprejetju zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka B. in s spremembo tega Odloka, na tej podlagi so bila pridobljena upravna dovoljenja za gradnjo stanovanjskih blokov in zunanjo ureditev. Po mnenju izvedenke je mogoče na podlagi Odloka in njegove spremembe opredeliti namen rabe posameznih spornih zemljiških parcel in določiti okvirni obseg zemljišča, v času gradnje s prostorskimi akti neposredno namenjenega za redno rabo stavbe. Izvedenka je glede vsake posamezne parcele oziroma njenega dela (po parcelaciji) podrobno navedla razloge, zakaj predstavljajo pripadajoče zemljišče, upoštevaje tudi njihovo umeščenost v sklop celotne soseske. Te razloge je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo v obrazložitvi sklepa, zato jih ni potrebno še na tem mestu ponavljati.

8. Iz mnenja izvedenke jasno izhaja, da v I. točki izreka sklepa navedena zemljišča ob gradnji niso bila predvidena kot javne površine. Četudi zemljišča niso bila prenesena na investitorja gradnje, kot poudarja druga nasprotna udeleženka v pritožbi, še ne pomeni, da niso bila zasnovana kot zemljišča, ki služijo potrebam posameznih stavb. Tudi ni splošno znano, da naj bi si pravna prednica nasprotne udeleženke v pogodbah z investitorji izgovorila, da so zemljiške parcele, ki so jim bile izročene, v delu namenjene za javne namene, kar naj bi veljalo tudi za v tem postopku ugotovljeno pripadajoče zemljišče. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v tem postopku ugotovljeno pripadajoče zemljišče ne posega v javne površine oziroma tiste, ki bi morale biti dostopne vsem pod enakimi pogoji.

9. Sklicevanje druge nasprotne udeleženke v pritožbi, da je sama na izviren način pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah, ker da gre za javne zelene površine in javne pešpoti, ki se štejejo za infrastrukturne objekte, ti pa so se lastninili na podlagi ZGJS v povezavi z Zakonom o komunalnih dejavnostih, je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP). Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da so bila glede na doslej ugotovljeno vsa sporna zemljišča od zgraditve stavbe, torej tudi ob uveljavitvi ZGJS, pripadajoča zemljišča, namenjena redni rabi stavbe. Ker so pravico uporabe na njih dejansko izvajali etažni lastniki, ta zemljišča niso mogla biti predmet lastninjenja v korist druge nasprotne udeleženke po ZGJS in tudi ne po ZLNDL.

10. V zvezi z lastninsko pravico na ugotovljenem pripadajočem zemljišču je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi in drugi odstavek 44. člena ZVEtL-1, ki določa, da: 1) če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah 43. člena, last lastnika stavbe in 2) če ni dokazano drugače se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe. Gre za zakonsko domnevo, ki je izpodbojna. Trditveno in dokazno breme, da lastnik stavbe ni lastnik pripadajočega zemljišča, je na drugi nasprotni udeleženki. Zgolj splošna trditev, da predlagatelji po njenem prepričanju niso nedvoumno dokazali, da so z nakupom stanovanj v stavbi pridobili tudi lastninsko pravico na zemljišču, za izpodbijanje zakonske domneve seveda ne zadošča. 11. Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo druge nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1. 1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v katastrski občini 000. 2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. list RS, št. 34/2017.