Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (člen 364/1-11 ZKP), ker je vročilo strankam neobrazloženo sodbo.

Sodišče druge stopnje ni imelo nobene opore v določbi 4. odst. 370. člena ZKP, da je spis z dopisom vrnilo sodniku prve stopnje, da izdela obrazložitev sodbe in jo ponovno vroči strankam, ampak bi moralo odločiti o pritožbi na enega od načinov po 381. členu ZKP.

Izrek

Zahtevi Javnega tožilstva Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbe Temeljnega sodišča z dne 24.6.1992 oziroma 9.9.1992, pod isto opravilno številko in Višjega sodišča razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

S sodbo Temeljnega sodišča sta bila obdolženca spoznana za kriva kaznivega dejanja igranja na srečo in sicer prvi obdolženec po čl. 234/I KZ RS, druga obdolženka pa po čl. 234/II KZ RS. Izrečena jima je bila pogojna obsodba, določena denarna kazen in preizkusna doba. Obsojena sta bila še na plačilo stroškov kazenskega postopka. Prvemu obdolžencu pa je bil vzet igralni avtomat in izkupiček tega avtomata. Sodišče prve stopnje je dne 8.7.1992 izdalo zgoraj citirano sodbo brez obrazložitve in v pravnem pouku navedlo, da zoper to sodbo ni pritožbe, ker so se obdolženca in namestnica Temeljnega javnega tožilstva pritožbi odpovedali, kar velja tudi za vročitev te sodbe (list. št. 29 in 30). Take ugotovitve iz razpravnega zapisnika niso razvidne. Četudi je sodišče prve stopnje, seveda brez sleherne podlage, v pravnem pouku navedlo, da so se oba obdolženca in namestnica TJT odpovedali dostavitvi sodbe, je sodbo brez obrazložitve vročilo obema obdolžencema, zagovorniku prvega obdolženca in Temeljnemu javnemu tožilstvu. Sodnik je z odredbo določil koledar 8 dni.

Zoper tako sodbo se je zagovornik prvega obdolženca v okviru 8-dnevnega roka pritožil in uveljavljal pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev materialnega zakona. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožba pravočasna in je drugopis pritožbe dostavilo pristojnemu javnemu tožilcu. Po poteku 8-dnevnega roka pa je spis s predložitvenem poročilom posredovalo Višjemu sodišču kot pritožbenemu sodišču. V predložitvenem poročilu je sodnik, ki je zadevo obravnaval, v pojasnilu izrecno navedel, da je sodišče kršilo člen 364/1 točka 11 ZKP, saj iz razpravnega zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi se oba obdolženca in namestnica javnega tožilca odpovedali pravici do pritožbe.

Sodnik poročevalec, ki mu je bila zadeva na pritožbenem sodišču dodeljena, pa je z dopisom vrnil spis in prvostopnemu sodniku sugeriral, naj zagrešeno pomoto odpravi s tem, da izda obrazloženo prvostopno sodbo, jo ponovno vroči vsem strankam in po izteku vseh ustreznih rokov spis s pritožbo zagovornika prvega obdolženca ponovno predloži pritožbenemu sodišču. Prvostopni sodnik je seveda sledil napotku pritožbenega sodišča in izdelal sodbo z dne 24.6.1992 pod isto opravilno število z obširno obrazložitvijo ter tako sodbo vročil obema obdolžencema, zagovorniku prvega obdolženca in Temeljnemu javnemu tožilstvu.

Zoper to drugo prvostopno sodbo se je spet pritožil zagovornik prvega obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tokrat je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložil javni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je sodišče druge stopnje kršilo določbe členov 364/2, 370, 372 in 381 ZKP. Predlagal je razveljavitev druge prvostopne sodbe in sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v odločanje o prvi pritožbi zagovornika prvega obdolženca zoper sodbo z dne 24.6.1992. Zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se strinja s trditvami v zahtevi, da je bilo ravnanje sodišča druge stopnje po predložitvi spisa s pritožbo zagovornika prvega obdolženca, prav tako pa tudi ves nadaljnji postopek sodišča prve stopnje in ponovno sodišče druge stopnje, v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku. Sodišče druge stopnje ni imelo v določbi čl. 370/4 ZKP prav nobene opore za vračanje spisa s pritožbo sodišču prve stopnje kar z dopisom, v katerem naroča prvostopnemu sodniku, da izdela obrazloženo sodbo in jo ponovno vroči vsem prizadetim. To tem bolj, ker je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da je z vročitvijo neobrazložene sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po čl. 364/1 točka 11 ZKP in to izrecno zapisalo v predložitvenem poročilu z dne 31.8.1992. Sodišče druge stopnje bi moralo po čl. 372/1 ZKP na seji senata odločati ali bo predloženo zadevo obravnavalo na nejavni seji ali na podlagi opravljene glavne obravnave. Po čl. 381/1 ZKP bi lahko pritožbo zavrglo kot prepozno ali nedovoljeno, ali jo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje ali pa napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa prvostopno sodbo spremenilo. Sodišče druge stopnje pa o vloženi pritožbi zagovornika prvega obdolženca zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje sploh ni odločalo. S svojim nezakonitim ravnanjem je povzročilo, da je tudi sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku ravnalo nezakonito, ko je evidentno lastno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po čl. 364/1 točka 11 ZKP saniralo z izdajo in vročitvijo nove, tokrat obrazložene sodbe, kot očitno pomoto s smiselno uporabo določbe čl. 358/1 ZKP. Tako ravnanje po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni dopustno in nima podlage v procesnih določbah. Javni tožilec Republike Slovenije je v zahtevi predlagal razveljavitev pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča z dne 9.9.1992, Višjega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je zahtevi ugodilo na tak način, da je razveljavilo tako neobrazloženo kot popravljeno sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije meni, da je sodišče prve stopnje razglasilo le sodbo z dne 24.6.1992, druga obrazložena sodba, ki je datirana enkrat s 24.6.1992, drugič pa z 9.9.1992, je bila izdana šele po prejemu dopisa Višjega sodišča. Obe sodbi sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje tvorijo pravnomočno sodbo, ki jo javni tožilec Republike Slovenije izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da bi bilo nesmotrno, neracionalno razveljaviti le drugo prvostopno sodbo in sodbo druge stopnje ter zadevo vračati pritožbenemu sodišču, saj to ob uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po čl. 364/1 točka 11 ZKP ne bi imelo druge izbire kot da razveljavi prvotno, neobrazloženo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije samo razveljavilo obe sodbi sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.