Jedro

Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da vrtec ne odgovarja zato, ker je bila oškodovanka v času nastanka škode njegova varovanka, ampak odgovarja za ravnanje svojega varovanca, ki je tožnici škodo povzročil (ker jo je porinil z igrala). Zato so nepomembne vse tiste revizijske trditve, ki poudarjajo skrbnost varstva in nadzora tožnice in iz katerih izhaja naziranje, da padajoče tožnice vzgojiteljica oziroma varuška ne bi mogla pravočasno ujeti niti ob še tako skrbnem nadzorstvu. Vse, kar je v 167. členu ZOR predpisanega glede nadzorstva, se namreč nanaša na mladoletnega povzročitelja škode za škodo, nastalo v času, ko je pod nadzorom skrbnika, šole ali druge ustanove.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Mld. L. M. se je telesno poškodovala v času, ko je bila v varstvu v Vrtcu ..., ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi zavarovalnici; utrpela je nepremoženjsko škodo, njena starša N. M. in F. M. pa premoženjsko škodo. Povrnitev le-te so zahtevali s tožbo.

Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo potrdilo.

Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno kršitev določb 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 22/78, v nadaljevanju ZOR) v povezavi s 154. členom istega zakona. Meni, da je vrtec nadzorstvo nad mladoletno tožnico opravljal na način, kot ga je bil dolžan opravljati ter da škode ne bi bilo mogoče preprečiti niti ob še tako skrbnem nadzorstvu. Otroci so namreč po igralu hodili drug za drugim, po vrsti, med njimi ni bilo nikakršnega prerivanja; neposredno ob igralu je stala vzgojiteljica, ki je igro in gibanje otrok nadzorovala in preprečevala njihovo prerivanje. Dogodek se je pripetil hipoma in ga vzgojiteljica ne bi mogla v nobenem primeru preprečiti. Preprečila bi ga lahko le, če bi lahko predhodno zaznala prerivanje med otroci ter jih na nevarnosti opozorila, a v konkretnem primeru prerivanja ni bilo. Stališče pritožbenega sodišča, da bi morali ob igralu stati dve vzgojiteljici in ne zgolj ena, je napačno. Otrok je bilo v skupini le šestnajst, čeprav bi jih bilo lahko po normativih do štiriindvajset, zato je varstvo dveh vzgojiteljic ustrezalo standardom; vendar pa ni utemeljena zahteva, da bi morali biti obe vzgojiteljici ob igralu, saj se je treba ukvarjati tudi s tistimi otroci, ki niso na igralu. V času škodnega dogodka je ena od vzgojiteljic spremljala otroka na stranišče. V taki situaciji toženi stranki ni mogoče očitati premalo skrbnega nadzorstva. Tožena stranka je prepričana, da je poškodba prve tožnice izključno posledica nesrečnega slučaja. Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Takrat štiriletna L. M. se je 16.9.1997 telesno poškodovala, medtem ko je bila v varstvu v Vrtcu ..: utrpela je kompliciran zlom desnega komolca s popolno dislokacijo. Obe nižji sodišči sta odločili, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pri čemer je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost, drugostopenjsko sodišče pa je na podlagi istih dejanskih ugotovitev ocenilo, da tožena stranka odgovarja (le) krivdno. V obeh primerih je podlaga odgovornosti odgovornost za drugega, konkretno vrtca za ravnanje svojega varovanca (167. člen ZOR), ki ga je treba uporabiti po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Ta določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

V konkretnem primeru je bilo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno, da je mladoletna L. M. padla z 80 cm visokega podesta ABI igrala zato, ker jo je z njega porinil drug otrok iz skupine. Igralo železne konstrukcije je dolgo 4 do 5 m in je zasnovano tako, da se prične s polkrožno lestvijo, ki predstavlja dostop od tal do prvega podesta tako, da se otrok najprej povzpne nad nivo podesta, nato pa se od najvišje „prečke“ spušča proti prvemu podestu, ki je približno 60 cm nad nivojem tal; od tega podesta se po naslednji polkrožni lestvi na enak način povzpne in spusti na naslednji, 80 cm od tal nameščen podest ter se nato ponovno povzpne na vrh zadnje polkrožne lestve in se, končno, z nje spusti na tla na drugi strani igrala (priloga B1 spisa). Dogodek se je pripetil hipoma. Toda zadnje navedena ugotovitev ne more biti podlaga za dejansko in pravno sklepanje, ki ga ponudi revizija, češ da varuška dogodka, prav zato ker se je pripetil hipoma, v nobenem primeru ne bi mogla preprečiti, saj padajočega otroka ne bi mogla pravočasno prijeti ob še tako skrbnem nadzorstvu, ki ga je opravljala na ta način, da je stala ob najnevarnejšem delu igrala ter nadzirala gibanje in igro otrok ter preprečevala njihovo medsebojno prerivanje. Tudi pod pogojem, da vse navedeno drži, razlogov za ekskulpacijo iz prvega odstavka 167. člena ZOR ni. Ni namreč mogoče mimo nadaljnje dejanske ugotovitve, da bi se bilo mogoče tožničinemu padcu izogniti tako, da bi bilo poskrbljeno, da bi otroci na igralo stopali posamično oziroma se po njem gibali v dovolj velikih medsebojnih razdaljah, da bi bila izključena možnost, da katerikoli otrok drugega otroka porine z igrala. Za to pa v konkretnem primeru ni bilo poskrbljeno. Ugotovljeno je bilo, da je bilo na igralu hkrati več otrok, saj so se nanj vzpenjali drug za drugim. Prav ta opustitev je temeljni razlog za (krivdno) odgovornost tožene stranke; če bi bilo poskrbljeno za posamično uporabo igrala oziroma za dovolj veliko medsebojno razdaljo med otroci na njem, se škodni dogodek, do katerega je prišlo tako, da je otrok iz skupine tožnico porinil z igrala, ne bi pripetil; pri tem sploh ni bistveno, ali so se otroci na igralu prerivali že pred dogodkom ali je bil tožničin padec posledica enkratnega ravnanja.

Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da vrtec (oziroma zanj zavarovalnica) ne odgovarja zato, ker je bila oškodovanka v času nastanka škode njegova varovanka, ampak odgovarja za ravnanje svojega varovanca, ki je tožnici škodo povzročil (ker jo je porinil z igrala). Zato so nepomembne vse tiste revizijske trditve, ki poudarjajo skrbnost varstva in nadzora tožnice in iz katerih izhaja naziranje, da padajoče tožnice vzgojiteljica oziroma varuška ne bi mogla pravočasno ujeti niti ob še tako skrbnem nadzorstvu. Vse, kar je v 167. členu ZOR predpisanega glede nadzorstva, se namreč nanaša na mladoletnega povzročitelja škode za škodo, nastalo v času, ko je pod nadzorom skrbnika, šole ali druge ustanove.

Ne drži niti revizijska trditev, da je mogoče škodo pripisati izključno (nesrečnemu) slučaju. Takšna trditev je sicer razumljiva, saj je slučaj dogodek, ki ga povzročitelju škode ni mogoče pripisati v krivdo; za slučajne škode velja načelo, da slučaj škoduje tistemu, komur se je primeril (casum sentit dominus). Slučaj je takšen dogodek, ki bi ga, če bi ga predvideli, lahko preprečili (z razliko od višje sile, ki je dogodek, ki ga ne bi mogli preprečiti niti, če bi ga predvideli). Trditev o tem, da bi bil dogodek nepredvidljiv, ni bilo in tudi logično sklepanje takšnega zaključka ne ponudi.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo uporabljeno pravilno. Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).