Jedro

Upravni organ je utemeljeno ugotovil, da se sme z zadevnim pravnim poslom zaščitena kmetija deliti, saj se s tem zaokrožuje in povečuje druga kmetija. Uspela dražiteljica je namreč nosilka kmetijskega gospodarstva in obdeluje oziroma ima v uporabi več kot 1 ha kmetijskih zemljišč, ki ležijo v neposredni bližini parcel, ki so predmet odobritve pravnega posla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odobril pravni posel-sklep o prvem naroku za prodajo nepremičnin Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 23. 11. 2011, s katerim je sodišče razglasilo, da se kmetijska zemljišča s parc. št. 118/2 (za znesek kupnine 890,00 EUR), 120 (za znesek kupnine 1.450,00 EUR), 123 (za znesek kupnine 2.090,00 EUR), 127 (za znesek kupnine 295,00 EUR), 128 (za znesek kupnine 280,00 EUR), 129 (za znesek kupnine1.600,00 EUR), 133 (za znesek kupnine 1.550,00 EUR), 134 (za znesek kupnine 695,00 EUR), 137 (za znesek kupnine 1.180,00 EUR), 140 (za znesek kupnine 2.500,00 EUR), 142 (za znesek kupnine 615,00 EUR), 146 (za znesek kupnine 565,00 EUR), 147 (za znesek kupnine 550,00 EUR), 148 (za znesek kupnine 2.000,00 EUR), 149 (za znesek kupnine 550,00 EUR), 150 (za znesek kupnine 519,00 EUR), 153 (za znesek kupnine 1.405,00 EUR), 154 (za znesek kupnine 850,00 EUR), vse k.o. A., vse v solasti dolžnic B.B. (v nadaljevanju tožeča stranka) in C.C., vsake do ½, domaknejo ponudniku oziroma kupcu D.D. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ navaja, da je D.D. (v nadaljevanju uspela dražiteljica) v skladu s 25. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih po končani javni dražbi kmetijskega zemljišča vložila zahtevo za odobritev pravnega posla po končani javni dražbi znotraj roka, ki ji ga je določilo sodišče. Upravni organ si je dne 19. 12. 2012 pridobil potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je predmet preizkusa, iz katerega izhaja, da se zemljišče po namenski rabi prostora nahaja v območju drugega zemljišča-ostalo kmetijsko zemljišče. Nadalje ugotavlja, da iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da so sporne parcele v solasti tožeče stranke in C.C. ter da citirane parcele sestavljajo na podlagi odločbe Upravne enote Ilirska Bistrica z dne 3. 7. 2006 zaščiteno kmetijo.

Iz registra kmetijskih gospodarstev izhaja, da je uspela dražiteljica D.D. nosilka kmetijskega gospodarstva in obdeluje več kot 1 ha kmetijskih zemljišč, iz zemljiško katastrskih podatkov pa, da ima v lasti zemljišče s parc. št. 101 k.o. A., ki meji na zemljišča, ki so predmet domika. Uspela dražiteljica ima tako v lasti kmetijo, ki jo namerava s pridobitvijo citiranih nepremičnin povečati in zaokrožiti, s tem pa bistveno izboljšati pogoje obdelave. Delitev zaščitene kmetije je dopustna v skladu z 2. alineo 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Glede na to, da ne obstaja nobena ovira navedena v 19. členu istega zakona je v skladu z 22. in 25. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih pravni posel odobrila.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je z odločbo št. 33008-31/2013/3 z dne 8. 4. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da ne prvo ne drugostopenjski upravni organ pri svoji odločitvi nista upoštevala posebnih okoliščin primera, predvsem dejstva, da ima D.D. kmetijsko gospodarstvo zgolj na papirju in da gre za fiktivno kmetovalko, ki na svojih zemljiščih ne izvaja kmetijske dejavnosti v nobeni, v zakonu navedeni, obliki.

Nadalje navaja, da je bila izvršba opravljena v nasprotju s 177. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj gre za nedopustno drobitev zaščitene kmetije in navidezni pravni posel, oziroma zlorabo registracije kmetijskega gospodarstva za potrebe trgovanja z nepremičninami. Postopek izvršbe varuje pravice upnika, dolžnika in tretjih oseb, ne varuje pa javnega interesa ohranjanja in izboljševanja pridelovalnega potenciala ter povečevanja obsega kmetijskih zemljišč za predelavo hrane, trajnostnega ravnanja z rodovitno zemljo, ohranjanja krajine ter ohranjanje in razvoja podeželja in ne ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij, kar varuje Zakon o kmetijskih zemljiščih. Toženi stranki očita, da je napačno zaključila, da je izpolnjen pogoj iz 2. alinee 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih samo zato, ker ima D.D. v lasti kmetijska zemljišča, ki mejijo na sporne nepremičnine, pri tem pa ne upošteva, da se uspešna dražiteljica s kmetovanjem ukvarja le v prostem času. Nadalje ugovarja, da D.D. kmetijska zemljišča (GERK), ki mejijo na sporne nepremičnine ne uporablja v kmetijske namene, zato bi se moral status kmetijskega zemljišča spremeniti, oziroma če so izpolnjeni pogoji za izbris določenih zemljišč iz GERK to opraviti po uradni dolžnosti. Prvostopni organ je D.D., ki je nepremičnine dražila z očitno špekulativnimi nameni v pričakovanju sprememb prostorskih načrtov Občine Ilirska Bistrica dovolil obid zakona za potrebe pridobivanja kmetijskih zemljišč oziroma zemljišč, ki so del zaščitene kmetije, s čemer so bila kršena temeljna načela Zakona o kmetijskih zemljiščih in Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka D.D. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neresnične, lažne in zavajujoče. Tožeči stranki očita, da izkorišča sodne postopke za izmikanje rubežu in poplačilu vsaj nekaterim upnikom zaradi dolgotrajnih postopkov, saj je od preteka javne dražbe (leta 2011) do danes iztekel vsak razumen rok, v katerem bi morali biti taki postopki zaključeni in nastaja še dodatna škoda.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) v določbah 25. člena določa, da mora izvršilno sodišče, če je predmet javne dražbe kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija, uspelega dražitelja napotiti na pristojno upravno enoto, da v roku, ki mu ga določi, poda vlogo za pridobitev odobritve pravnega posla. Upravna enota v primeru, če obstoji kateri od razlogov iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ odobritev pravnega posla zavrne (drugi odstavek 25. člena ZKZ). Pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije pa se ne odobri, če niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZKZ; če promet ni potekal po postopku in načinu določen z ZKZ; če ni bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ in če bi se s prometom fizično delile parcele zemljišča, ki je bilo urejeno s komasacijo (tretji odstavek 19. člena ZKZ).

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je uspela dražiteljica nosilka kmetijskega gospodarstva in obdeluje oziroma ima v uporabi več kot 1 ha kmetijskih zemljišč, ki ležijo v neposredni bližini parcel, ki so predmet odobritve pravnega posla, to je parcel domaknjenih v javni dražbi izvedeni v izvršilnem postopku, ter da ima na tem zemljišču tudi izrisane GERK, in sicer na parc. št. 101 GERK-ID ... in GERK-ID ...

Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s podatki registra kmetijskih gospodarstev po mnenju sodišča niso utemeljeni. Tudi po mnenju sodišča je uspela dražiteljica nosilka v KMG vpisanega kmetijskega gospodarstva, ki je organizirano kot kmetija, v obsegu kot sta izrisana GERK-a, kot je bilo pravilno ugotovljeno v upravnem postopku. Kolikor uspela dražiteljica na njenih parcelah ne bi izvajala kmetijske dejavnosti posledično ne bi mogla biti vpisana v RKG. Glede na navedeno je tudi po mnenju sodišča upravni organ prve stopnje pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil določbo 2. alinee 18. člena ZKZ, ko je ugotovil, da se z zadevnim pravnim poslom sme deliti sicer zaščitena kmetija iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), saj se s tem zaokrožuje in povečuje druga kmetija. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki se nanaša na samo uporabo zemljišč kmetijskega gospodarstva uspele dražiteljice pa sodišče dodaja, da iz upravnega spisa izhaja, da so se podatki o grafičnih enotah rabe kmetijskih zemljišče (GERK) v letu 2011 ažurirali. Iz upravnega spisa in zatrjevanja tožeče stranke pa ne izhaja, da bi zaradi zatrjevane drugačne rabe tekel postopek spremembe GERK in podatkov v KMG vpisanega kmetijskega gospodarstva uspele dražiteljice. Upravni organ prve stopnje je glede na navedeno pravilo ugotovil, da se povečuje druga kmetija, ki je vpisana v register kmetijskih gospodarstev in presega 1 ha kmetijskih obdelovalnih površin, ter da ne gre za delitev parcele, ki bi bila urejena s komasacijo (4. alinea tretjega odstavka 19. člena ZKZ), zato je pravilno odobril pravni posel. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki se nanaša na rabo kmetijskih zemljišč, ki so predmet izvršilnega postopka in v posledici odobritve pravnega posla pa sodišče meni, da se navedbe tožeče stranke ne navezujejo na institut zaščitene kmetije, ampak na kmetijo kot tako in jih je tožeča stranka lahko ščitila v izvršilnem postopku upoštevaje določbe 177. člena ZIZ. Tožeča stranka zato, kot ji je bilo že pojasnjeno v postopku odobritve pravnega posla, ne more izpodbijati morebitne nepravilnosti izvršilnega postopka, saj tudi po mnenju sodišča za to ne dajeta podlage niti ZKZ niti ZIZ, ki urejata postopek javne dražbe. Če bi bile morale biti parcele, ki so predmet izvršbe izvzete iz izvršbe (177. člen ZIZ), je bil to ugovorni razlog zoper sklep o dovolitvi izvršbe (7. točka 55. člena ZIZ). Tak ugovor bi torej morala tožeča stranka uveljavljati v sodnem izvršilnem postopku, v upravnem postopku dovolitve pravnega posla pa s tem ne more uspeti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa na zakonu utemeljena.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.