Jedro

Odločbi upravnih organov ne pojasnjujeta, zakaj je za zaščito tožnikovega psa potrebno tega psa odvzeti, da bo s tem poskrbljeno za zaščito te živali. Obrazložitev obeh organov je nezadostna. Ni pojasnjeno, katero kršitev ZZZiv se tožniku v zvezi s konkretnim psom očita, da posledično sledi sporni ukrep.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, Veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Novo mesto št. U 06172-341/2015/13 z dne 5. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku: 1. trajno prepove imetje psov; 2. da mora tožnik svojega psa na predpisan način oddati ali kako drugače najti zanj novega primernega lastnika, ki je lahko tudi zavetišče za male živali; 3. da ima neupoštevanje odrejenih ukrepov iz izreka te odločbe za posledico kot prisilno sredstvo uporabo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR. Rok za izvršitev je 14 dni po prejemu odločbe. Pritožba zoper odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov. Stroški, ki nastanejo v zvezi z izvajanjem odrejenih ukrepov, bremenijo stranko v postopku. V obrazložitvi navaja, da je organ dne 17. 3. 2016 odpravil pregled na dvorišču zavezanca v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za hišne živali. Na dvorišču sta bila privezana dva psa, večji samec in rjava mešanka M. Psički se je poznalo, da je imela mladiče. Zavezanec je priznal, da je konec novembra 2015 polegla štiri mladiče, da je tri takoj odstranil, enega pa je oddal v romsko naselje. Ker mladiča pred oddajo ni označil z mikročipom, ni izpolnil Izjave o spremembi lastništva niti ni javil podatkov veterinarski organizaciji, ki bi podatke vnesla v Centralni register psov (CRPsi), je inšpektorica zavezanca pozvala, da mladiča pridobi nazaj in zanj uredi vse potrebno v smislu odgovornega lastništva psa. Ob kontrolnem pregledu dne 4. 4. 2016 je ugotovila, da je zavezanec pridobil psa nazaj, ga registriral in mu zagotovil cepljenje proti steklini, nakar ga je ponovno oddal v romsko naselje. Na dvorišču takrat ni bilo več psičke M., zavezanec pa ni hotel povedati, kaj je bilo. Vztrajal je, da naj inšpektorica sama povpraša veterinarje. Inšpektorica je z vpogledom v CRPsi ugotovila, da je bila M. s 1. 4. 2016 odjavljena kot usmrčena iz veterinarskih razlogov. Inšpektorica sumi, da je šlo za neupravičeno usmrtitev. Na podlagi tega in na podlagi utopitve treh neželenih mladičev, je skladno s 3. alinejo prvega odstavka 43. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) odredila, kot je zapisano v 1. točki izreka odločbe, da se tožniku začasno ali trajno odvzame živali. Na podlagi 6. alineje istega člena pa mu je prepovedala rejo določene vrste živali, saj je ugotovila, da je lastnik ponovno kršil predpise, saj je bil že v februarju 2015 z odločbo U 06172-341/2015/3 pozvan k ureditvi bivalnih razmer za svoja dva psa, kar je takrat zadovoljivo izpolnil. Prejel je tudi opomin, ker ni zagotovil cepljenja proti steklini in registraciji psa v predpisanem roku. Druga točka izreka poudarja predpisan način spremembe lastništva psa, kot predpisuje 10. člen Pravilnika o označevanju in registraciji hišnih živali.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V pritožbenem postopku je dopolnil ugotovitveni postopek in zaprosil Veterino A. d.o.o. za kopijo kartoteke psičke M. ter drugih dokumentov, iz katerih bi bilo razvidno, kateri veterinarski razlogi so bili podlaga za njeno usmrtitev. Veterinar je v dopisu z dne 25. 5. 2016 pojasnil, da je bila psička evtanizirana zaradi motnje v delovanju srca, katere posledica je bila tudi občasna huda dispneja z napadi panike, ki je vodila v stanje, ko je bila težko obvladljiva in srčna napaka. Dne 11. 6. 2016 pa je še pojasnil, da je motnje srčnega ritma ugotovil pri sedaciji (anesteziji), ko jo je hotel 30. 3. 2016 sterilizirati. Ob tem je prišlo do zastoja srca in dihanja, a mu jo je uspelo reanimirati. Psičke ni steriliziral, ampak jo je vrnil v domačo oskrbo z opozorilom, kaj se lahko pripeti pri ponovnem pojavu hujše aritmije. Tožnik se ni odločil za morebitno zdravljenje, ampak je prosil za evtanazijo. Tožnik je že predhodno kršil določbe ZZZiv, saj mu je bila dne 26. 2. 2015 izdana ureditvena odločba, sprva je nepravilno oddal pasjega mladička Romom, v nasprotju z določbami ZZZiv je usmrtil tri pasje mladičke, prav tako pa ni poskrbel za ustrezno zdravljenje psičke M., ampak je raje zaprosil za njeno evtanazijo. Tako je ukrep prepovedi reje utemeljen.

3. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Izpodbijana odločba se sklicuje na 3. in 6. alinejo prvega ostavka 43. člena ZZZiv. Pri tem pa odločba ne upošteva dejstva, da je tožnik predhodne kršitve v popolnosti odpravil. Iz zapisnika o kontrolnem inšpekcijskem pregledu z dne 4. 4. 2016 pa je razvidno, da se je tožnik v celoti držal navodil inšpektorja, uredil pasjak, psa pripeljal nazaj, ga vpisal v CRPsi, ga kasneje oddal ter uredil prepis na novega lastnika. Očitki ob pregledu dne 4. 4. 2016, da inšpektor na naslovu ni našel matere psice M. in da tožnik ni hotel pojasniti kje je, so pravno nevzdržni. Iz dokumentacije, razen izjav inšpektorice, da tožnik podatkov ni hotel podati, jasno izhaja, da je tožnik vedno sodeloval z veterinarji in upošteval njihova navodila. Pri pregledu dokumentacije s strani Veterinarske uprave Novo mesto je bilo ugotovljeno, da je bila psička usmrčena na legitimen način, da je slednje opravil strokovnjak veterinar in da tožniku nikakor ni mogoče očitati, da je ponovno kršil obveznosti iz zakona ter s tem povzročil živali bolečino in trpljenje. Na podlagi 6. alineje 43. člena ZZZiv se zahteva kumulativno, da skrbnik ponovno krši obveznosti iz zakona in s tem povzroča bolečine in trpljenje živali. V odločbi o tem nikjer ni govora. Iz obrazložitve Veterine A. natančno izhaja, da je veterinarski razlog v zvezi z evtanazijo psice bila motnja v delovanju srca in srčna napaka. Tožnik je hotel psico sterilizirati dne 30. 3. 2016, vendar je ravno ob poskusu sterilizacije prišlo do zastoja srca in je veterinar psico moral reanimirati. Ker je bila zelo slabotna, je veterinar psico uspaval. Iz navedenega ravno izhaja, da je tožnik poskrbel, da živali ne bi povzročal dodatnega trpljenja in bolečin, kar ne privede do ugotovitve, da je tožnik s psico ravnal grdo oziroma kršil obveznosti zakona in s tem živali povzročil bolečine in trpljenje. Kolikor bi slednje razlagali tako, potem privede do kršitve zaradi bolečin in trpljenja vsaka usmrtitev podana s strani veterinarja. Pravno nevzdržni so tudi argumenti v drugostopni odločbi, da so irelevantne navedbe in mnenja sosedov, kako tožnik ravna s psi. Ravno dejstvo, da je tožnik bil pripravljen ravnati po navodilih veterinarja in inšpektorja, in tako tudi ravnal, ter da sosedje lahko potrdijo, da tožnik skrbno ravna z živalmi kot tudi s psi in jim ne povzroča bolečin in trpljenja, so bistvenega pomena za odločanje v zadevi. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožb zavrača tožbene ugovore in navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da tožnik ni bil prisiljen dati evtanizirati psičke M., ampak je veterinar moral izvesti evtanazijo zato, ker tožnik ni bil pripravljen poskrbeti za zdravljenje.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno ali je imel organ podlago (dejansko) za izrek ukrepov po 3. in 6. alineji prvega odstavka 43. člena ZZZiv.

7. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, naj bi se 1. točka izreka nanašala na samca - psa, ki ga je imel tožnik, za katerega se mu v 2. točki izreka nalaga predpisan način oddaje, ter na prepoved imetja tega in psov v prihodnje, torej trajna prepoved imetja psa. Tožnik ima prav, da dejstva v upravnem spisu, tudi po dopolnjevanju dejanskega stanja, ne dajejo podlage za izrek takega ukrepa. Tretja alineja 43. člena ZZZiv določa, da ima pristojni inšpektor dolžnost trajno odvzeti žival, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb zakona. Odločbi upravnih organov pa ne pojasnjujeta, zakaj je za zaščito tožnikovega psa (ki mu je ostal), potrebno tega psa odvzeti, da bo s tem poskrbljeno za zaščito te živali. Obrazložitev obeh organov je v zvezi z določbo 3. alineje nezadostna. Ni pojasnjeno, katero kršitev ZZZiv se tožniku v zvezi s konkretnim psom očita, da posledično sledi sporni ukrep.

8. V zvezi z izrekom ukrepa prepovedi reje določene vrste živali, po 6. alineji prvega odstavka 43. člena ZZZiv, pa ima tožnik tudi prav, da vsebuje dva kumulativna pogoja. Prvi, da inšpektor ugotovi, da je skrbnik že kršil obveznosti iz tega zakona in drugi, da je ponovno kršil obveznosti iz zakona, s to kršitvijo pa je povzročal živali bolečine in trpljenje. Iz obrazložitve obeh odločb ni razbrati, katero je relevantno dejansko stanje, že v zvezi s prvim pogojem (vsaj ne izrecno, pa tudi oba organa ne navajata isto - prvostopni organ navaja, da je bilo tožniku z odločbo U 06172-341/2015/3 naloženo, da uredi bivalne razmere za svoja psa ter da je prejel opomin, ker ni zagotovil cepljenja proti steklini in registracije psa v predpisanem roku; drugostopni organ pa, da je nepravilno oddal pasjega mladička ter usmrtil tri pasje mladičke). V zvezi z drugim pogojem, da je s ponovno kršitvijo povzročal živali bolečine in trpljenje, pa ni obrazložitve v nobeni od odločb. Nanašala naj bi se na evtanazijo psičke M., vendar upravna organa ne pojasnita, katera je kršitev ZZZiv, ki je posledično živali povzročila bolečine in trpljenje. Sodišče zato pravilnosti naloženega ukrepa ne more preizkusiti.

9. Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, in je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo ter kršeno procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

10. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.