Jedro

V 386. členu ZKP je določena zakonska domneva, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Ker je navedena pritožbena razloga zagovornica uveljavljala v pritožbi, sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je odločilo, da se pritožbi zagovornice zoper sodbo delno ugodi (glede odločbe o kazni), v obrazložitvi pa je izrecno navedeno, da so vsa zatrjevanja v pritožbi zavrnjena.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.Š. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. M.Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 10.5.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ), treh kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, dveh kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 201. člena KZ. Z upoštevanjem posamezno določenih kazni zapora mu je sodišče prve stopnje po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 1 leta in 3 mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 9.3.1999 dalje. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 19.7.1999 ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčeve zagovornice ter po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je dejanja, navedena v prvostopni sodbi pod tč. 2a, b in c, opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, v odločbi o kazni pa tako, da je kazen, določeno za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, znižalo na 1 mesec zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen 1 meseca in 15 dni zapora, kazen, določeno za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, znižalo na 2 meseca zapora, za kaznivi dejanji nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ določeni kazni znižalo na po 2 meseca zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 201. člena KZ določeno kazen znižalo na 2 meseca zapora in nato izreklo obsojencu enotno kazen 9 mesecev zapora. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. M.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je priporočeno po pošti vložila dne 30.8.1999, uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve stopnje in druge stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker ni mogoče pritrditi navedbam, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je v razlogih sodbe jasno pojasnilo svojo odločitev in zavzelo stališče do pritožbenih navedb, in da tudi ni utemeljen očitek, da iz sodbe pritožbenega sodišča ni jasno, v čem je delno ugodilo pritožbi. Prav tako tudi ni utemeljeno stališče, da je sodišče prve stopnje obsojencu kršilo pravico do obrambe, saj je tak ugovor pritožbeno sodišče temeljito preizkusilo in utemeljilo, zakaj ga ne sprejema. Tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, saj imajo v sodbi opisana ravnanja vse zakonite znake kaznivih dejanj, katerih je bil obs. M.Š. spoznan za krivega.

Zahteva zagovornice obs. M.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obs. M.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njenem mnenju je izrek drugostopne sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi zato, ker je pritožbeno sodišče izrecno odločilo, da se pritožbi zagovornice zoper sodbo ugodi, v obrazložitvi pa je izrecno navedeno, da so vsa zatrjevanja v pritožbi zavrnjena. Zato ni mogoče ugotoviti, v čem je pritožbeno sodišče ugodilo njeni pritožbi.

Taka zatrjevanja zagovornice obsojenca so neutemeljena. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je ugotovilo, da so vse pritožbene trditve zagovornice obsojenca o tem, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, neutemeljene. Pritožbeno sodišče je sicer res prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni spremenilo v korist obsojenca, saj mu je znižalo posamezno določene kazni in mu nato izreklo tudi nižjo enotno kazen zapora. V tem delu je torej ugodilo pritožbi njene zagovornice, ki sicer izrecno ni izpodbijala prvostopenjske sodbe glede odločbe o kazni. Zagovornici obs. M.Š. je treba v zvezi s tem pojasniti, da je v 386. členu ZKP (kar je očitno prezrla) določena zakonska domneva, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Navedena pritožbena razloga je zagovornica obsojenca uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, zaradi česar je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji in torej v tem delu ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

Po stališču vložnice zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ki je zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije, s tem, ker ni dovolilo vprašanj, kako je oškodovanka brez dovoljenja obsojenca vzela in kaj je storila z 30.500 DEM gotovine, ker ni dovolilo vprašanj, kako je oškodovanka izposlovala izdajo notarske listine, na podlagi katere je bil obsojenec izpisan iz skupne firme, in ker tudi ni dovolilo vprašanja o tem, kako je oškodovanka prodala obsojenčev avto in kupnino porabila zase. Povsem enako in skoraj dobesedno je zagovornica obsojenca navajala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pri čemer ji je že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe utemeljeno pojasnilo, da pravica obsojenca do obrambe ni bila kršena, ker je sodišče dolžno voditi kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki je pod obtožbo in zoper osebo, ki je obtožena, nikakor pa ne o stvareh in okoliščinah, ki s kaznivimi dejanji nimajo nikakršne zveze. Tem razlogom je potrebno še dodati, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in nato presojalo njihovo verodostojnost, ni pa dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, saj morajo biti predlagani dokazi pravno relevantni.

Enako kot že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zagovornica obsojenca tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila podana kršitev kazenskega zakona, ker v dejanjih obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in tudi ne znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletnika in surovega ravnanja po 1. odstavku 201. člena KZ. Tudi takemu stališču zagovornice obsojenca ni mogoče pritrditi. Že v razlogih sodbe sodišča prve stopnje so pravilno in popolnoma pojasnjene ugotovitve, katerim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da so v dejanjih obsojenca, opisanih pod tč. 4a in b, podani vsi znaki kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, v dejanju obsojenca, opisanem pod tč.5, pa vsi znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 201. člena KZ. Pritrditi je sicer treba zagovornici obsojenca, da je pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 201. člena objekt varstva mladoletna oseba, ni pa ji mogoče pritrditi, da obsojenec s svojim ravnanjem, ki je opisano pod tč. 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni hudo kršil svojih dolžnosti skrbi in vzgoje. S trditvijo, da mladoletni R. ni bil nikoli navzoč pri dejanjih, ki jih je zatrjevala njegova mati, mladoletna M. pa naj bi bila navzoča le dvakrat pri ravnanjih na škodo njene matere, pa zagovornica obsojenca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena KZ z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona, ki jih zagovornica obsojenca uveljavlja, niso podane. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.