Jedro

Ker stranka ni izkazala izvoza uvoženega blaga, ni upravičena do povračila carine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2381/97-8 z dne 18.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.7.1997. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Carinarnice L. z dne 15.11.1996, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za povračilo carine in kmetijskih dajatev, plačanih za del blaga, ki je bilo uvoženo z uvozno carinsko deklaracijo (v nadaljevanju UCD) za sprostitev blaga v prost promet z dne 18.6.1996 Carinske izpostave, Železniška postaja L. - M. s pravico vložitve zahteve za povračilo plačane carine. Ker tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za povračilo plačane carine, ki so določeni v 5. odstavku 99. člena Carinskega zakona, po presoji tožene stranke, ni upravičena zahtevati vrnitev plačane carine. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da gre v obravnavani zadevi za postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz (v nadaljevanju uvoz zaradi izvoza) kot enega izmed carinskih postopkov z ekonomskim učinkom (2. točka 1. odstavka 68. člena Carinskega zakona - Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ). Po določbi 1. točke 1. odstavka 89. člena navedenega zakona se lahko v skladu z navedenim postopkom na carinskem območju uporablja blago, sproščeno v prost promet, pri čemer se zanj lahko zahteva povračilo plačanih ali odpustitev plačila uvoznih dajatev, če se blago izvozi iz carinskega območja v obliki pridobljenih proizvodov, za eno ali več proizvodnih operacij (sistem povračila carine - drawback). Sistem povračila carine po navedeni zakonski določbi odobri carinski organ, če so izpolnjeni pogoji iz 99. člena navedenega zakona in če upravičenec izkaže, da obstoji možnost, da bo večina proizvodov tudi izvožena (2. odstavek 90. člena CZ). Podrobnejši pogoji in način povračila plačane carine so določeni v 99. členu CZ. Po določbi 5. odstavka navedene zakonske določbe lahko upravičenec zahteva vrnitev oziroma odpustitev plačila carine, če lahko dokaže, da so bili pridobljeni proizvodi, proizvedeni iz uvoženega blaga, ki je bilo sproščeno v prost promet po sistemu povračila carine, izvoženi, ali pa so bili zanj z namenom, da bodo izvoženi, odobreni drugi carinski postopki. Natančnejše kriterije in način izvajanja carinskih postopkov z ekonomskim učinkom pa določa Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, v nadaljevanju uredba). V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi enotne carinske listine, ki je bila sprejeta dne 18.6.1999, med drugim uvozila tudi 45.252 litrov belega sicilskega vina Sicilija (za katerega v tem postopku zahteva vračilo plačane carine) in zahtevala sprostitev v prost promet v skladu s sistemom povračila carine. Carinski listini je priložila dovoljenje Carinarnice L. z dne 6.6.1996, iz katerega izhaja, da sme kot organizator proizvodnje izvesti postopek uvoza vina zaradi proizvodnje za izvoz stekleničenega vina s pravico povračila ob uvozu plačanih uvoznih dajatev, pri čemer je v dovoljenju zapisano, da bo ugotavljanje istovetnosti uvoženega blaga in pridobljenih proizvodov zagotovljeno z vodenjem evidence v okviru rednega poslovanja. Prav tako ne zanika ugotovitve carinskih organov, da so podatki, ki jih vsebuje računalniško vodena evidenca pri predelovalcu blaga - podjetju Slovenijavino, neustrezni oziroma celo napačni, in da poraba obravnavane količine belega vina tudi v vzporedno vodeni ročni evidenci ni jasno prikazana (slednje izhaja iz točke 3.b zapisnika z dne 13.9.1996, dopolnjenega dne 23.10.1996, zoper katerega tožeča stranka ni imela pripomb). Drugih oziroma drugačnih relevantnih podatkov, kot jih po zapisniških ugotovitvah carinarnice vsebujejo pregledane evidence, pa tožeča stranka oziroma predelovalec blaga v carinskem postopku nista posredovala, kljub temu, da jima je bila v carinskem postopku v zadostni meri dana možnost, da to storita (navedene ugotovitve so izhajale iz zapisnika z dne 13.9.1996, dopolnjenega dne 23.10.1996, na katere bi lahko vložila pripombe, ugovarjala pa bi jim lahko tudi v pritoženem postopku pred carinskimi organi). Navedba, da je računalniški program predelovalca blaga neustrezen, tožeče stranke še ne oprosti odgovornosti, da zagotovi evidence. Pojasnilo programerja, kako je prišlo do napake (ki ga je tožeča stranka obljubljala v pritožbi v carinskem postopku, pa ga ni predložila), samo po sebi ne bi moglo dokazovati zatrjevanega izvoza uvoženega vina po tistih izvoznih deklaracijah, ki so navedene v zahtevku, še zlasti ob dejstvu, da po ugotovitvah carinskih organov porabe uvoženega vina ne izkazuje niti ročno vodena evidenca. Zahteva tožeče stranke za povračilo uvoznih dajatev je bila zato pravilno zavrnjena. Ker je bil carinski postopek po presoji sodišča prve stopnje pravilno voden in ker dokazov ("knjigovodske podatke"), na katere se tožeča stranka v tožbi (prvič) sklicuje, po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS sodišče ni moglo več upoštevati (saj jih je imela možnost predlagati v carinskem postopku), sodišče ni opravilo glavne obravnave, saj le-ta k drugačni odločitvi ne bi pripomogla.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v tožbi, s katero je začela upravni spor, zahtevala, da sodišče stranki povabi k izvensodni rešitvi spora, kolikor do te izvensodne poravnave ne bo prišlo pa, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo, na kateri bi lahko predložila nove dokaze o ročno vodeni evidenci carinskega blaga. Ker prvostopno sodišče glavne obravnave ni opravilo, je podana bistvena kršitev določbo postopka iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da bi za razjasnitev dejanskega stanja moral biti izveden dokaz z zaslišanjem delavcev tožeče stranke glede neustreznosti računalniškega programa in okoliščin zatrjevanega ročnega vodenja evidence. Zato predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno.

Ker je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo v upravnem sporu izpodbijanega akta, po presoji pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, če je izdalo sodbo brez glavne obravnave. Tožeča stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze že v upravnem postopku, česar v pritožbi niti ne ugovarja. Zato z navajanjem novih dejstev in s predlaganjem novih dokazov, glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS (ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta), v upravnem sporu ne bi mogla uspeti. Morebitna sklenitev izvensodne poravnave pa je stvar strank in ne sodišča. Vrhovno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.