Jedro

Sodno varstvo je dopustno le zoper dokončne, vendar še ne pravnomočne odločbe delodajalca, na kar sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti.

Če v času trajanje sodnega postopka postane odločba delodajalca pravnomočna, ker se delavec ob smiselni uporabi 394. čl. ZPP bodisi odpove pravici do ugovora ali umakne že vložen ugovor, odpade tudi procesno predpostavka za dopustnost sodnega varstva pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je razveljavilo sklep direktorja tožene stranke št. 73/95-ŠG, z dne 6.12.1994 (1. tč. izreka), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na njegovi podlagi 22.9.1995 ni prenehalo, ampak mu še traja (2. tč. izreka), toženo stranko zavezalo, da ga pozove nazaj na delo ter mu prizna delovno dobo od 23.9.1995 dalje, mu izplača pripadajočo plačo v neto znesku in odvede predpisane davke in prispevke (3. tč.izreka) ter povrne 86.085,00 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje ter stroške sodnih taks v znesku 2.025,00 SIT (4. tč.izreka). Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka naredila celo vrsto bistvenih kršitev postopka, ki se kažejo najmanj v tem, da ni izdala programa razreševanja trajno presežnih delavcev, da v postopku ni sodeloval sindikat, da ni ukinila delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik ter hkrati menilo, da ugovora tožene stranke o tožnikovi odpovedi pritožbi, ne more upoštevati, ker v konkretnem primeru ni relevanten.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in zavrženje tožbe oz. podrejeno predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da v obravnavni zadevi ni podana procesna predpostavka v smislu 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči. Sklicuje se na pisno izjavo tožnika z dne 2.8.1995 o odpovedi pritožbi zoper izpodbijani sklep in potrditev pravnomočnosti te odločitve. Pripominja, da se je tožnik strinjal z ugotovitvijo za presežnega delavca, da sta skupaj iskala rešitve, kako bi po preteku pravic na zavodu za zaposlovanja ustvaril pogoje za upokojitev, kar je dejansko tudi uresničil. V času od vročitve izpodbijanega sklepa so potekali dogovori o odpravnini, ki mu je bila dejansko izplačana pred iztekom odpovednega roka, zato ni bila reševana tožnikova pritožba, ki se ji je z 2.8.1995 itak odpovedal. Le podrejeno prereka tudi zaključke sodišča, ki se nanašajo na ugotovitve glede programa razreševanja trajno presežnih delavcev, sodelovanje sindikalnega zaupnika v tem postopku oz. vprašanje ukinitve delovnega mesta ključavničarja. V dokaz pritožbenih navedb prilaga dokazilo o izplačilu odpravnine, dogovor z dne 2.8.1995, pogodbo o zaposlitvi s P. S., fotokopijo njegove delovne knjižice in vabilo na sejo delavskega sveta z dne 8.11.1994 za sindikalnega zaupnika F. B. Pritožba je utemeljena.

Dopustnost tožbe je procesna predpostavka, na katero mora sodišče ves čas postopka, vključno na pritožbeni stopnji, paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi pa obstoja takšne predpostavke ni mogoče preizkusiti, saj sodba sploh ne vsebuje pravnih razlogov za zaključek o irelevantnosti podpisane izjave o odpovedi pritožbi z dne 2.8.1995. Po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) namreč delodajalci v postopkih odločanja o varstvu pravic delavcev smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, pristojnimi za spore iz delovnih razmerij. Navedeno pomeni, da se v postopkih varstva pravic delavcev pri delodajalcih glede na 14. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) uporabljajo tudi tiste določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), ki se nanašajo na umik pravnega sredstva. Izjavo, ki jo je tožnik podpisal 2.8.1995 je zato potrebno presojati ob smiselni uporabi 349. člena ZPP, kar pomeni, da se delavec tudi v postopku varstva pravic pri delodajalcu vsak čas lahko odpove pravici do ugovora oz. umakne že vloženi ugovor dokler drugostopenjski organ delodajalca o njem ni odločal in da se odpoved ugovoru oz. umik ugovora ne moreta preklicati. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče navedeno pravno podlago sploh uporabilo, hkrati pa je dopustnost tožbe očitno pomanjkljivo povezalo le z dejstvom vložene pritožbe oz. ugovora ter tožbe pred spornim podpisom odpovedi pritožbi oz. zapisu o pravnomočnosti izpodbijane odločbe z dne 2.8.1995, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo sodišče navedeno pomanjkljivost odpravilo in dodatno razčistilo dopustnost vsebinskega odločanja o tožbenem zahtevku. Ponovno bo ocenilo pomen listine z dne 2.8.1995 (priloga B 18) ob smiselni uporabi 394. člena ZPP ter glede vsebine te listine ponovno podrobno zaslišalo tožnika in druga dva podpisnika ter jih po potrebi medsebojno soočilo. V kolikor bi se po tako dopolnjenem postopku izkazale pritožbene navedbe o pravnomočnosti izpodbijane odločbe za resnične, tožbe ne bi bilo več dopustno obravnavati po vsebini, saj je sodno varstvo glede na 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89; v nadaljevanju ZTPDR) dopustno le zoper dokončne, a še ne pravnomočne odločbe delodajalca. V nasprotnem primeru pa bo sodišče ponovno odločalo po vsebini, upoštevajoč razpoložljivo listinsko dokumentacijo oz. že izvedene dokaze, vključno z ocenitvijo pomena v pritožbenem postopku predloženih novih listinskih dokazov na zakonitost izpodbijane odločbe o prenehanju delovnega razmerja tožniku, posledični reintegraciji in reparaciji.