Jedro

Tudi pri izdaji začasne odredbe po členu 267 ZIP upnik ni dolžan izkazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da dolžnik z odredbo ne bi pretrpel nobene škode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni pravdni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je prvemu tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev stanovanja v pritličju stanovanjske hiše R. ulica v L., ta začasna odredba pa velja do pravnomočnosti sodbe v naslovni pravdni zadevi. Zoper izdano začasno odredbo je toženec vložil ugovor, z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ta ugovor zavrnilo. Navaja, da so podani pogoji iz 267. člena v zvezi z 2. odst. 265. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo je prvi toženec S. M. vložil pritožbo smiselno zaradi napačne uporabe določb izvršilnega zakona in predlaga razveljavitev sklepa ter tudi razveljavitev začasne odredbe. Toženec meni, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, poleg tega pa tudi ne nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ne obstoji niti izkazana objektivna nevarnost, kajti toženec to stanovanje uporablja skupaj s člani svoje družine in stanovanja tudi ne sme prodati. Pogodbo brez kakršnegakoli razloga in enostransko želi prekiniti tožeča stranka, ker se je pač premislila, to pa ne more biti razlog za razveljavitev pogodbe. Toženec dosedaj z ničemer ni pokazal, da namerava stanovanje prodati in tega tudi v resnici ne namerava, vedno pa je še pripravljen izpolnjevati s pogodbo prevzete obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja s prepričljivimi razlogi izpodbijanega sklepa, prvo sodišče je pravilno uporabilo določila Zakona o izvršilnem postopku, ki urejajo začasne odredbe. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjeten obstoj terjatve (267/1. člen ZIP). Verjetnost terjatve sledi iz tožbenih navedb. Ali pa je tožbeni zahtevek tudi dejansko utemeljen ali ne, bo stvar dokaznega postopka. Ta pogoj za izdajo začasne odredbe je tako izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj, namreč verjeten obstoj nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Začasna odredba meri na prepoved odtujitve in obremenitve sporne nepremičnine, taka možnost pa obstoja, zlasti možnost, da toženec to stanovanje kot oseba, ki sedaj z njim razpolaga, oddaja v podnajem, ali celo v celoti v najem. S takšnim ravnanjem bi v primeru uspeha v pravdi tožeča stranka težko prišla do uveljavitve svoje terjatve. Glede na trditve toženca, da stanovanja niti ne namerava ne prodati ne obremenjevati, ker ga uporablja zase in za svojo družino, pa je podan že razlog iz 2. odst. 265. člena Zakona o izvršilnem postopku, kajti z izdano začasno odredbo ravno na podlagi svojih zatrjevanj toženec ne bo pretrpel nobene škode.

Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila Zakona o izvršilnem postopku in je utemeljeno izdalo začasno odredbo, ugovor zoper to začasno odredbo pa je neutemeljen.

Izpodbijani sklep je pravilen in je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.