Jedro

Na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I, v nadaljevanju ZDRS) ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, vlogo zavrne, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Tožniku je bilo odklonjeno državljanstvo Republike Slovenije iz razloga, ker bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo. Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je še vedno zaposlen v JA. Prav tako ni mogoče upoštevati pavšalnih tožnikovih ugovorov o nezakonitosti izpodbijane odločbe. Upoštevajoč tožnikovo poznavanje vojaških objektov v Republiki Sloveniji in opisano povezavo z armado tuje države, je tožena stranka utemeljeno ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba sprejeta tudi v mejah danega zakonskega pooblastila in v skladu z namenom takšnega pooblastila. Tako je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi tožnikovi prošnji z dne 14. 08. 1991 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vendar je prošnjo zavrnila iz razlogov po 3. odstavku 40. člena tega zakona, ker je ocenila, da bi sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je bil tožnik kot civilna oseba od leta 1977 do 1991 zaposlen v JLA na delovnem mestu nadzornika izvajanja investicijskih del v gradbeništvu. Po podatkih Ministrstva za obrambo pa je varnostna služba JLA tožnika pred in med agresijo na Republiko Slovenijo uporabljala kot vir za zbiranje podatkov o njeni teritorialni obrambi in policiji. Po končani agresiji na Republiko Slovenijo je bil razporejen za vodjo skupine, ki naj bi skrbela za vojaško tehniko. Dejstvo, da ga je Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo iz Beograda kot gradbenega inženirja določil za to delo, kaže na zaupanje JA do njega. O delu te skupine je poročal neposredno Zveznemu sekretariatu za ljudsko obrambo v Beogradu, kamor je hodil vsak mesec za nekaj dni od novembra 1991 do marca 1992. V aprilu 1992 naj bi s pomočjo JA ustanovil tudi firmo z namensko proizvodnjo za potrebe JA, še vedno pa naj bi bil zaposlen v JA. Na zaslišanju je sicer zanikal podatke, da ga je varnostna služba JA uporabljala za kakršnekoli naloge ter, da bi zbiral podatke o teritorialni obrambi in policiji, vendar je potrdil, da je bil ob agresiji na Republiko Slovenijo razporejen na delo vodje vzdrževalne ekipe za vojaško tehniko in je to delo opravljal, dokler jim organi Republike Slovenije niso prepovedali vstopa v vojaške objekte. Potrdil je tudi, da je uradno še zaposlen v JA, vendar brez dela kot tehnološki višek, da se od maja 1992 nahaja v Srbiji, kje ima lastno firmo. Zato je tožena stranka verjela oceni Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za obrambo države, saj njegova zaposlitev v oboroženih silah druge države ne more biti v interesu Republike Slovenije.

V tožbi tožnik uveljavlja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z zakonskimi predpisi in navaja, da je tožnikov poklic gradbeni inženir, da je študiral v Ljubljani, v bivši JLA pa ni bil oficir, temveč civilna oseba. V času osamosvojitve Republike Slovenije v letu 1991 je delal v interesu TO Republike Slovenije, kar dokazuje dejstvo, da je imel stalno dovolilnico Oddelka za ljudsko obrambo občine, na podlagi katere je bil v stalnem kontaktu s pristojnimi organi Slovenije. Sploh ni res, da se je ukvarjal z informiranjem, vsak človek pa je lahko vir informacij, toda bistveno je, ali se s tem ukvarja ali ne. V Srbiji je ustanovil firmo samo zato, da se mu ne bi očitalo, da služi v državni upravi ZRJ. Poročen je s Slovenko, otroka sta slovenska državljana. Če ne bi bil sprejet v državljanstvo, bi moral zapustiti Slovenijo in družino, ki ga nujno potrebuje, to pa ne bi bilo človeško in pravično. Zato predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I, v nadaljevanju ZDRS) ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, vlogo zavrne, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Tožniku je bilo odklonjeno državljanstvo Republike Slovenije iz razloga, ker bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo. Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je še vedno zaposlen v JA. Prav tako ni mogoče upoštevati pavšalnih tožnikovih ugovorov o nezakonitosti izpodbijane odločbe. Upoštevajoč tožnikovo poznavanje vojaških objektov v Republiki Sloveniji in opisano povezavo z armado tuje države, je tožena stranka utemeljeno ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba sprejeta tudi v mejah danega zakonskega pooblastila in v skladu z namenom takšnega pooblastila. Tako je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Iz navedenih razlogov tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbo ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.