Jedro

Tožnici poslovna sposobnost (na katero je vezana pravdna sposobnost) formalno ni bila odvzeta. A to še ne pomeni, da je tožnica sposobna razumeti pomen svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi. Če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o njenem obstoju oziroma neobstoju odločiti s stopnjo zanesljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da se mora v 15 dneh izseliti iz stanovanja št. 3 na naslovu J.G., K., ki stoji na parceli 261/1 k.o. K. in iz stanovanja odnesti vse svoje stvari.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da jo višje sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik ponavlja, da sta se z materjo – tožnico dogovorila, da lahko v stanovanju prebiva do nadaljnjega – dokler se mu stanje ne izboljša, kar ob zaslišanju potrjuje tudi tožnica. Tega sodišče “ni štelo za ugotovljeno“ in je tako napačno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe postopka. Pritožnik meni, da tožnica v tej zadevi nima pravovarstvenega interesa, saj je treba izhajati iz tega, da dovoli, da toženec prebiva v njenem stanovanju.

Pritožnik meni, da je tožnica pravdno sposobna, odločitev sodišča o tem vprašanju pa je protislovna in nezakonita. Da tožnica nima pravdne sposobnosti, bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo le tako, da bi v tem postopku pridobilo mnenje ustreznega izvedenca. Pritožnik še meni, da skrbnik za poseben primer nima pooblastila za vložitev tožbe in vodenje postopka in da bo posledica odločitve ta, da bo skrbnica stanovanje prodala ali obremenila, tega pa ne sme narediti.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O tožničini pravdni sposobnosti: Tožnici poslovna sposobnost (na katero je vezana pravdna sposobnost) formalno ni bila odvzeta. A to še ne pomeni, da je tožnica sposobna razumeti pomen svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi. Če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o njenem obstoju oziroma neobstoju odločiti s stopnjo zanesljivosti (arg. iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP). Procesno nesposobne osebe morajo biti namreč v postopku zastopane, da se zagotovi kakovostnejše varstvo njihovih pravic. Ta zahteva je tudi izraz načela socialne države (1).

V obravnavani zadevi iz tožbenih trditev izhaja, da tožnica ni procesno sposobna. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je preverilo, ali te trditve držijo. O tožničini procesni sposobnosti se je sodišče prve stopnje skrbno prepričalo. Tožnico je obiskalo in opravilo razgovor z njo, zaslišalo je M.B., pa tudi delavko centra za socialno delo R. P. ter socialno delavko M. K. in pregledalo psihiatrični izvid dr. V. D. O. (priloga A6 v spisu). Z izvedbo teh dokazov je sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo gotovosti ugotovilo, da je tožničino stanje takšno, da v postopku ni sposobna zastopati svojih interesov. V takšni situaciji ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče izvajalo še dokaz z izvedencem. Ob tem, ko sodišče svojega videnja tožničine pravdne sposobnosti tudi ni skrivalo, ampak je nasprotno, svojo dokazno oceno strankama razgrnilo že na naroku dne 28. 5. 2009, bi toženec lahko predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, pa tega ni storil. Pritožbeno neargumentirano vztrajanje pri stališču, da je tožničina pravdna sposobnost neokrnjena, pa ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo odločbo Centra za socialno delo Kranj z dne 17. 10. 2007 (priloga A2 v spisu), ki je za skrbnico za posebni primer – upravljanje s tožničinim stanovanjem, postavil M. B.. Če tožnici skrbnik oz. skrbnica še ne bi bil/a postavljen/a, bi sodišče samo obvestilo center za socialno delo, da bi to storil (2).

O zahtevku na izpraznitev: Ni sporno, da je tožnica tožencu dovolila bivati v stanovanju “dokler se mu stanje ne izboljša“. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Takšno razmerje med pravdnima strankama pa je kvečjemu prekarij v smislu določbe 3. odstavka 583. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ), torej dovoljenje za uporabo do preklica. Ker, kot je bilo pojasnjeno, tožnica sama svoje volje ne more oblikovati, jo je zanjo oblikovala skrbnica, ta pa je z vložitvijo tožbe prekarij preklicala. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora zato toženec stanovanje izprazniti, je pravilna. Pritožbene navedbe o tem, kaj se bo s stanovanjem zgodilo po izpraznitvi, za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembne.

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev o tem temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Tako: Ustavno sodišče RS v odločbi Up-752/07 z dne 6. 12. 2007 in A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 333 - 336. (2) Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS U 1676/94 z dne 11. 12. 1996 in A . Galič, delo navedeno pod opombo 1, str. 336.