Jedro

Pravica do regresa za letni dopust je pravica, s katero delavec prosto razpolaga in se ji lahko tudi odpove. Vendar pa mora biti izjava o tem povsem jasna in nedvomna (ni pa pogoj, da je izjava v pisni obliki).

Če tožnik v sporu vtožuje plačilo regresa za letni dopust, tožena stranka pa ugovarja plačilu, ker naj bi se z tožnikom ustno dogovorila, da mu bo namesto regresa plačevala mesečno najemnino za sobo, je za odločitev o zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali je tožnik na takšen dogovor pristal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in sicer tako, da je razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 25.2.2002. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 25.2.2002 do 13.11.2002 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, plačati 100.575,00 SIT bruto plače mesečno, od bruto plače odvesti predpisane davke in prispevke pristojnim državnim organom in organizacijam ter ji preostalo neto plačo izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu od neto plače za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje slepo verjelo tožnici in ni preverilo dejanskega stanja, ki ga je navedel direktor družbe. Kršitve niso bile golo naštevanje, potrjene so z izpovedbami sodelavcev in drugih prič, vendar sodišče ni preverilo resničnosti navedb direktorja. Navaja, da se je res zgodila zadeva glede obratovanja žičnice, ki je onemogočila poslovanje, vendar bi v primeru, da bi bila tožnica dobra delavka, lahko obdržala zaposlitev, vendar ona dejansko ni sposobna delati kot receptorka. Sodišče prve stopnje je na prvi obravnavi lahko samo ugotovilo, da je tožnica oblečena v jeans hlače in pulover, kar je njen standarden izgled. Glede izjave tožnice, da ni bilo pripomb glede njenega dela s strani direktorja, navaja, da ji je direktor vsak dan sproti povedal, da tako urejena ne more biti receptor in da ne more hoditi taka v službo. Kot receptorka je bila neučinkovita, neustrezna in svojih napak ni hotela popravljati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče presojalo zakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici izdala dne 25.2.2002 sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tožena stranka o ugovoru zoper sklep ni odločila. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica neuspešno opravila poskusno delo, oz. da je bila kakršnakoli ugotovitev v zvezi z neuspešnim poskusnim delom vročena tožnici. Ker ni bilo ocene poskusnega dela, ki bi se nanašala na strokovno znanje, usposobljenost za opravljanje določenega dela, je zaključilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 25.2.2002 nezakonit. Po določbi 14. člena KP dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur.l. RS št. 83/97) poskusno delo spremlja strokovna komisija, o kateri mora biti delavec obveščen najkasneje ob nastopu dela. Strokovna komisija mora podati oceno delavčeve strokovne usposobljenosti pred potekom poskusne dobe. Če je ocena poskusnega dela negativna, sprejme poslovodni delavec sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zoper sklep ima delavec pravico ugovora, delovno razmerje pa mu preneha z dokončnostjo sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni postopala po navedenem določilu KP. Pred prenehanjem delovnega razmerja ni bila podana ocena poskusnega dela, niti ni dela tožnice spremljala strokovna komisija. Šele v odgovoru na tožbo z dne 29.7.2002 je tožena stranka navajala, da je direktor nadziral delo tožnice in da so bile na njeno delo ves čas pripombe.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni podala ocene o poskusnem delu tožnice. Zgolj navedba v sklepu o prenehanju delovnega razmerja, da je bila delavka spremljana v času poskusnega dela, in da je bilo poskusno delo negativno ocenjeno, ne zadošča za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tožena stranka bi morala podati oceno, iz katere bi moralo biti jasno razvidno, v čem je bilo delo tožnice nestrokovno. Tudi v primeru, če je poskusno delo tožnice neformalno spremljal direktor tožene stranke, bi moral pred izdajo izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici izdati pisno oceno poskusnega dela. Le-ta pa ni bila podana. Le izkazana objektivna ocena neuspešnega poskusnega dela je lahko podlaga za prenehanje delovnega razmerja delavca po določbi 4. točke 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur.l. RS št 14/90 - 71/93). Glede na navedeno je pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje ni preverilo dejanskega stanja in da tožnica ni bila sposobna opravljati svojega dela "receptorka", neutemeljeno.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.