Jedro

Višina nadomestila za uporabo tuje stvari se ugotavlja za nazaj in vedno predstavlja neko oceno tožnikovega prikrajšanja, ki naj se čim bolj približa realnemu nadomestilu. Metode njenega izračuna so različne, a še vedno le ocene njene vrednosti, saj je za nazaj vrednost, ki bi bila res dosežena, nemogoče natančno izračunati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati znesek 42.493,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2006 dalje, v 15 dneh, pod izvršbo.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je tožencema z izpodbijano sodbo naložilo, da v šestdesetih dneh izpraznita stanovanje št. 21 v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka na J. ulici 48. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročita v posest tožniku, ter da tožniku nerazdelno plačata 42.493,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencema pa naložilo tudi povračilo tožnikovih stroškov pravdnega postopka v višini 6.544,31 EUR.

(2) Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) zoper zavrnili del obrestnega dela tožbenega zahtevka. Prvo sodišče bi moralo priznati obresti od dosojenega zneska od dneva vložitve tožbe, ko je nastopila tudi zamuda tožene stranke. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile po splošnem vedenju cene najemnin v preteklem obdobju nižje, kar ne izhaja iz notornih dejstev, ki jih ni treba dokazovati, zato je prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

(3) Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je izvedeniško mnenje popolno in strokovno. Izvedenec ni upošteval, da stanovanje nima priklopljene električne energije in telefona, zato je zmotna ugotovitev, da zaradi tega stanovanje ni manj vredno. Toženca v tem delu nista mogla biti obogatena, kar vpliva na višino izračunane uporabnine, ki ne more dosegati tržne najemnine. Izvedeniško mnenje temelji na ponudbah, ki niso realne, saj so vedno višje. Iz sodbe ne izhaja zakonska podlaga odločitve, saj je prvo sodišče navedlo, da je prisodilo tožniku odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe stanovanja, kar pa ne predstavlja pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo tožnikovega zaslišanja, v katerem je navedel, da je stanovanje kupil zato, ker je računal, da ga bo potreboval za svojega sina, ki naj bi se vanj vselil septembra leta 2002. Tožnik ni pozval tožencev na izpraznitev stanovanja in da plačata uporabnine, čeprav je izpovedal, da je bil seznanjen, da toženi stranki uveljavljata lastninsko pravico na stanovanju. Tožnik ni opredelil ,od kdaj naj bi se pričelo prikrajšanje, kar pa je bistveno za uporabnino, niti tožencema ni določil roka, v katerem naj stanovanje izročita in plačata najemnino. Nepravilno je prvo sodišče tožencema tudi naložilo izpraznitev stanovanja.

(4) Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo tožeče stranke. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora. Tudi tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Prav tako predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

(5) Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

(6) Za odločitev o izpraznitvi stanovanja je bistvenega pomena vprašanje, kdo je lastnik oziroma kdo ima pravico bivanja v tem stanovanju. Tožnik, ki je za stanovanje dne 21. 12. 2001 sklenil kupoprodajno pogodbo, overjeno s strani DURS, s prodajalko V. B. (ki je stanovanje odkupila po ugodnostih Stanovanjskega zakona od podjetja U. p. o.), od katere naj bi tudi toženca pridobila zatrjevano in nedokazano lastninsko pravico, je gotovo tisti, ki je lastnik stanovanja oziroma vsaj njegov upravičen uporabnik. Tožnik ima zato pravico zahtevati njegovo izpraznitev. Toženca sta v sodnih postopkih že uveljavljala svojo lastninsko pravico na stanovanju, njuna tožbena zahtevka pa sta bila pravnomočno zavrnjena. Institut pravnomočnosti kot odraz načela pravne države in pravice do sodnega varstva odpravlja negotovost pravnih razmerij. Sporno razmerje s pravnomočnostjo odločitve postane »pravno urejeno«, nanj se stranke in sodišče lahko in morajo zanesti, čeprav zaradi možnosti vložitve izrednih pravnih sredstev in ustavne pritožbe še ne pomeni absolutne nespremenljivosti sodbe. Drugega pravnega naslova za bivanje toženca nista navedla, zato ju tožnik, ki je imel pravico uporabe in bivanja v stanovanju, tudi ni bil dolžan opominjati na izselitev.

(7) 198. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ (1)) imetniku stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, daje pravico, da zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je uporabnik imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima. Za uspeh v pravdi mora tožnik izkazati svoje prikrajšanje, okoriščenje toženca in odsotnost pravne podlage. Pravilno pravno kvalifikacijo je opravilo že sodišče prve stopnje.

(8) Tožnik zahteva uporabnino oziroma nadomestilo za uporabo njegove stvari od vključno meseca januarja 2002 do vključno avgusta 2010, to je do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik je kupoprodajno pogodbo sklenil decembra 2001, seznanjen pa je bil, da toženca stanovanje zasedata. Toženca zmotno menita, da je s tem soglašal s svojim prikrajšanjem oziroma da tega ni imel, saj ju ni nikoli pozval na izselitev ali plačilo uporabnine in da je, kot je izpovedal, pričakoval njuno izselitev do septembra leta 2002. Tožnik, ki je imel izključno pravico uporabe, za upravičenost do plačila uporabnine tožencev (niti posebej drugega toženca) ni bil dolžan pozivati. Toženca sta namreč stanovanje zasedala brez pravnega naslova, saj razen že obrazloženega nedokazanega lastništva stanovanja nista trdila, da bi imela za bivanje kakršnokoli pravno podlago. Stanovanje sta zasedala celotno obdobje, za katero tožnik sedaj zahteva uporabnino. Tožnikovo vedenje, da toženca bivata v stanovanju še ne pomeni, da je z njunim neodplačnim bivanjem soglašal. Toliko manj, ker je tožnik, kakor toženca poudarjata že ves čas postopka, že v leta 2002 za stanovanje izposloval odklop električne energije in telefona.

(9) Šele v pritožbi toženca trdita, da tožnik ni imel prikrajšanja do septembra 2002, saj je po lastni izpovedbi stanovanje kupil z namenom, da ga bo med šolanjem uporabljal njegov sin. Tovrstna zatrjevanja bi toženca lahko podala vsaj po opravljenem zaslišanju tožnika. Ker tega nista storila, jih je treba šteti za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP).

(10) Neutemeljeno pritožba izpodbija ugotovljeno višino uporabnine za stanovanje. Sodišču prve stopnje ni bilo treba izvesti dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Ta je ne glede na predloge strank potrebna le, kadar je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali si nasprotujoče (tretji odstavek 254. člena ZPP). Nepravilnost izvedeniškega mnenja toženca v prvi vrsti črpata iz metode ugotavljanja višine uporabnine. Izvedenec se je pri izračunu višine res oprl na ponudbe za oddajo stanovanj v najem. Vendarle se višina nadomestila za uporabo tuje stvari ugotavlja za nazaj in vedno predstavlja neko oceno tožnikovega prikrajšanja, ki naj se čim bolj približa realnemu nadomestilu. Metode njenega izračuna so različne, a še vedno le ocene njene vrednosti, saj je vrednost, ki bi bila res dosežena, za nazaj nemogoče natančno izračunati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opisana metoda vsekakor ni edina mogoča, a je primerna. Če toženca menita, da bistveno odstopa od realnega prikrajšanja (to je cene, ki bi jo tožnik lahko dosegel, če bi stanovanje oddajal v najem), bi morala to tudi dokazati. Npr. tako, da bi predložila najemne pogodbe, sklenjene za primerljivo stanovanje, v katerih bi najemnina od ocenjene vrednosti (znatno) odstopala. Ali pa bi v ta namen ponudila druge dokaze. Zgolj njuna ugibanja in pavšalna zatrjevanja, da je v ponudbah določena višja cena od realne, niso dovolj. Zato tudi razlogovanje sodišča prve stopnje o možnostih za oddajo stanovanj v najem po nižji ceni od ponujene in gibanju višin najemnin, ni relevantno in četudi bi bilo zmotno, ne pomeni katere od kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka za podajo pritožbenih navedb v tem delu tudi nima pravnega interesa, saj je z njim uspela.

(11) Tudi odklop elektrike in (stacionarnega) telefona tožencev pri uporabi stanovanja nista znatno ovirala. Toženca sta elektriko v stanovanju imela, četudi zasilno, kot izhaja že iz izvedenskega mnenja, uporaba stacionarnega telefona pa že po splošnem vedenju ni esencialnega pomena za bivanje v stanovanju. Navsezadnje je njuna uporaba stanovanja brez kakršnekoli pravne podlage trajala dobrih 8 let, kar kaže, da je bilo stanovanje primerno za bivanje in uporabo, s tem pa izkazana njuna obogatitev v ocenjeni višini, ne glede na v tem delu napačne razloge sodišča prve stopnje. Tudi časovno obdobje je s tem zadosti in prav opredeljeno. Plačilu uporabnine bi se toženca lahko izognila, če bi stanovanje zapustila, posebej potem, ko sta bila pravnomočno zavrnjena njuna tožbena zahtevka na priznanje lastninske pravice na stanovanju. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izvedensko mnenje dovolj jasno, in da je dosojena uporabnina v višini 408,59 EUR za 50 m2 veliko stanovanje na J. cesti, primerna.

(11) Zmotno pa je sodišče uporabilo materialno pravo pri presoji zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska uporabnine. Resda gre za nečisto denarno terjatev. A ta se obrestuje po načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, ki se nanaša tudi na nečiste terjatve za povrnitev premoženjske škode, od katerih zakonske zamudne obresti tečejo od 1. 2. 2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje. Pritožbeno sodišče meni, da ni nobenega razloga, da se to načelno mnenje ne bi nanašalo tudi na terjatev za plačilo odmene za izgubo koristi, ki bi jo lahko dosegel tožnik. Zamuda pa pri tovrstnih terjatvah, pri katerih izpolnitev rok ni natančno določen, nastopi z opominom (299. člen OZ). Ker tožnik ni izkazal, da bi tega podal pred vložitvijo tožbe in zakonske zamudne obresti v pritožbi tudi tako zahteva, je od vložitve tožbe upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti.

(14) Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, ker pa pritožbeni razlogi tožene stranke niso utemeljeni in tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), teh ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri tem pa po pooblastilu iz 358. člena vpogledalo tudi v izvedensko mnenje.

(16) Ker je tožnik uspel le z delom svoje stranske terjatve (ob upoštevanju celotnega uspeha v pravdi in priznanih stroškov), sam krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa svoje stroške neuspele pritožbe. Obe pravdni stranki tudi sami krijeta svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo nasprotne stranke (154. in 155. člen ZPP).

(1) Pred tem enako 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami).