Jedro

Razlogi, zaradi katerih je družinska skupnost razpadla, načelno niso relevantni ob odločanju, komu naju se otrok dodeli. To postanejo, če neposredno vplivajo na varstvo otrokove koristi.

Pravilo prvega odstavka 410. člena ZPP je zaradi življenjske občutljivosti vsebinsko prožno. Sodišču omogoča, da se z vso oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi je sodišče odločalo o dodelitvi mladoletnih otrok pravdnih strank, R. (rojen 14. 5. 2004) in D. (rojen 13. 5. 2006) v varstvo in vzgojo. Oba starša sta zahtevala, naj se oba sinova dodelita njima. Sodišče je odločalo tudi o stikih drugega roditelja in o njegovi preživninski obveznosti.

2. Mater mladoletnih otrok bo pritožbeno sodišče imenovalo tožnica, očeta obeh otrok pa toženec.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo oba sinova dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu. Stike obeh otrok z materjo je določilo v točki II izreka. Gre za stike med vikendom, med tednom ter v času poletnih počitnic in ostalih medletnih počitnic in praznikov. Podrobneje je obseg stikov razviden iz izreka izpodbijane sodbe. Tožnico je sodišče zavezalo k plačevanju mesečne preživnine v višini 100,00 EUR za vsakega otroka. V V. točki izreka je ugotovilo, da je z dnem 1. 3. 2011 prenehala dolžnost plačevanja preživnine po sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Pn 71/2004 z dne 9. 9. 2004. Ostale in drugačne tožbene zahtevke je sodišče zavrnilo.

4. Pritožbo proti sodbi vlaga tožnica. Sodbo napada v točkah I, II, III in VI izreka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanje ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj zahtevkom tožnice ugodi, zahtevke toženca pa zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Pritožnica sodišču očita, da ni upoštevalo dejanskega stanja, ki ga je tožnica zatrjevala in dokazovala. Gre za dejstva, da je bil razlog tožničinega odhoda iz družine toženčevo nasilje nad njo in nad otrokoma. Vse to je bilo posledica njegovega alkoholizma. Sodišču očita, da ni izvedlo dokazov z zaslišanjem J. P. B. K., A. J., I. Š. ter P. S.. Utemeljitev zavrnitve njenih dokaznih predlogov po njenem prepričanju ni prepričljiva. Gre namreč za osebe, ki zagotovo v polni meri prepoznavajo odnose otrok do obeh staršev. Ko gre za odločitev o družinskih razmerjih, mora sodišče storiti vse, da odstrani vsak dvom v sprejeto odločitev. Z izvedenim postopkom pa tega standarda sodišče ni doseglo. Tožnica se sprašuje, kako naj sicer dokaže, da si otroka želita živeti pri njej. Meni, da ni vse v strokovnem mnenju. Slednje pa je resnici na ljubo nevtralno do obeh staršev. Priče bi lahko pojasnile, kako one prepoznavajo željo otrok. Z željami otrok se sodišče ni ukvarjalo. Pritožnica meni, da bi sodišče moralo zaslišati vsaj starejšega sina. Pritožnica pa posledično napada tudi odločitev o stikih in višini preživninske obveznosti.

6. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa odgovora nanjo ni podal. 7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožba se vsebinsko osredotoča na odločitev o dodelitvi obeh otrok. Vse ostale odločitve pa napada zgolj posledično. Glede na to, da pritožbeno sodišče glede odločitve o stikih ter o preživninski obveznosti ni ugotovilo obstoja pravnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, se je v nadaljevanju osredotočilo na pritožbeno presojo pravilnosti odločitve, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo očetu.

9. Razlogi izpodbijane sodbe so takšni, da odločitev tako v dejanskem kot pravnem pogledu ustrezno utemeljijo. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo s pomočjo nespornih dejstev (takšno je dejstvo, da otroka na očetovem domu živita od nekdaj, ter dejstvo, da mati sedaj živi v kraju, ki je bolj oddaljen od šole in vrtca, sama pa vozniškega izpita nima), izpovedb obeh staršev, poizvedb v šoli in vrtcu ter s pomočjo mnenja CSD ter izvedenskega mnenja kliničnega psihologa. Takšen dokazni postopek sam po sebi predstavlja zaključeno celoto, v kateri se prepletajo tako gole dejanske ugotovitve, opažanja v vzgojnoizboraževalnih institucij, socialnih institucij (CSD je opravil tudi razgovor z obema otrokoma) in nazadnje strokovno mnenje kliničnega psihologa. V odločitev sodišča prve stopnje in v razloge izpodbijane sodbe, ki to odločitev utemeljujejo, pritožbeno sodišče samo po sebi ne dvomi.

10. Dvom v pravilnost odločitve bi potemtakem lahko povzročila le kakšna izmed pritožbenih navedb. To je, če bi se kakšen izmed očitkov zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma očitkov bistvene kršitve pravdnega postopka izkazal kot utemeljen.

11. Pravno relevantna sta dva pritožbena očitka. Najprej ta, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnice (zaslišanje prič J. P., B. K., vzgojiteljic iz vrtca, učiteljice iz šole ter P. S.). Ta trditev je sicer točna (pritožnica pa je to kršitev tudi navedla na zadnjem naroku). Pritožbeno sodišče je zato moralo preizkusiti, ali je bila zavrnitev dokaznih predlogov utemeljena. Mati in sestra tožnice naj bi izpovedovali o razmerah pred in po razpadu zunajzakonske skupnosti. Vendar ta dejstva niti niso podlaga izpodbijane odločitve. Dejstvo, da so bile razmere med partnerjema napete, konfliktne, ni sporno. Podrobnosti poznata le sama, in sicer iz lastnega zaznavanja. Torej priči, ki sta bili predlagani, česa bistvenega ne bi mogli povedati. V resnici bi lahko potrdili predvsem tisto, kar bi jima povedala sama tožnica (torej gre za t. i. hear – say dokaz). A bistvenega pomena je v resnici to, da podrobnosti razpada njune zveze niso pravno relevantne. Vprašanje, v kolikšni meri je kateri od staršev primeren (sposoben) za varstvo in vzgojo otrok, je v tako konfliktnem položaju, kot je obravnavan, v prvi vrsti strokovno vprašanje. Z njim mora sodišče odgovoriti na vprašanje, kaj je najbolj v korist obeh otrok. To je pravno relevantno polje presoje, ne pa to, kdo je zakrivil razpad zunajzakonske skupnosti. Razlogi, zaradi katerih je družinska skupnost razpadla načelno niso relevantni ob odločanju, komu naj se otrok dodeli. To postanejo, če neposredno vplivajo na varstvo otrokove koristi.

12. To vprašanje pa je sodišče reševalo tako kot strokovnemu vprašanju pritiče – torej s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. K natančnejši rešitvi tega vprašanja pa dokaz z zaslišanjem navedenih dveh prič (matere in sestre tožnice) ne bi mogel ničesar prispevati. Enako velja glede zaslišanja priče P. S..

13. Dokaz glede obnašanja obeh otrok v vrtcu in šoli je sodišče izvedlo s poizvedbami, ki so dale dovolj izčrpen odgovor. Pritožnica ne pojasni, kaj naj bi njuno zaslišanje tu še dodalo niti ni tega konkretizirano storila pred sodiščem prve stopnje (torej po tem, ko so bile opravljene poizvedbe). Že iz slednjega razloga je ta procesni očitek torej nedopusten (286.b člen ZPP(1)).

14. Nazadnje pa je treba odgovoriti še na procesni očitek glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati starejšega od obeh sinov. Tudi ta procesni očitek je neutemeljen. Oba otroka sta bila obravnavana tako na CSD kot pri izvedencu. Glede na njuno mladost bi bilo dodatno obremenjevanje z zaslišanjem še pred sodiščem v nasprotju z njuno koristjo. Pravilo prvega odstavka 410. člena ZPP je zaradi življenjske občutljivosti vsebinsko prožno. Sodišču omogoča, da se z vso oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo(2). Procesno ravnanje sodišča je bilo skladno z opisano, prožno naravo tega pravila.

15. Tako se izkaže, da pritožba ni utemeljena. Ker, kot že uvodoma povedano niso podani niti razlogi, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (pooblastilo iz 353. člena ZPP).

(1)Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)

(2)tako razlogi odločbe revizijskega sodišča, II Ips 943/2006