Jedro

Na razpis so se lahko uspešno prijavili samo tisti, ki so za območje, na katerem želijo opravljati dejavnost, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, opredelili območja „celotnih“ občin in ne le njihovih delov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Veterinarska uprava na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 66. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet-1) zahtevo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na dodelitev koncesije za del območja Mestne občine Ljubljana – četrtne skupnosti Bežigrad, Center, Črnuče, Golovec, Moste, Jarše, Polje, Posavje in Sostro zavrgla. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se tožena stranka sklicuje na določilo 45. in 3. odstavek 49. člena ZVet-1 ter 5. člen, 2. odstavek 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba, Uradni list RS, št. 54/2008) in navaja, da je najmanjša enota razpisa občina in ne deli posamezne občine. Glede na to, da je tožeča stranka uveljavljala v vlogi (tudi) le del območja občine, uveljavlja pravico, za katero po uredbi in javnem razpisu ni pogojev in ji ta pravica ne pripada. Zato je organ v navedenem delu vlogo tožeče stranke zavrgel. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v prvi točki izreka odločila, da se zahtevi veterinarske organizacije veterinarska postaja A. d.o.o., v delu, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do izbire koncesionarja za območje občin Brezovica, Ig, Ljubljana, Škofljica in Velike Lašče ugodi, tako da se ji za navedeno območje občin dodeli koncesija za izvajanje v dveh alinejah določenih dejavnosti. V tretji točki izreka odločbe je navedeno, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep Veterinarske uprave RS št. 014-20/2010/138 z dne 24. 9. 2010 ter zoper odločbo Veterinarske uprave RS št. 014-20/2010/41 z dne 24. 9. 2010 in predlaga, da sodišče odločbo in sklep razveljavi ter toženi stranki naloži, da ta ponovno odloči o podelitvi koncesije za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije za območje Mestne občine Ljubljana. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke zavrže, ker naj bi se tožeča stranka prijavila za podelitev koncesije le za območje četrtnih skupnosti Bežigrad, Center, Moste, Jarše, Polje, Posavje in Sostro, ne pa za območje celotne občine. Tožnik uveljavlja, da je ugotovitev tožene stranke napačna. Iz prijave (obrazec 6) je razvidno, da se je tožeča stranka prijavila za dodelitev koncesije za območje dveh občin in sicer Mestne občine Ljubljana ter Občine Dol pri Ljubljani. Pri prijavi za območje Mestne občine Ljubljana je sicer primeroma naštela tudi četrtne skupnosti, pri čemer pomotoma ni naštela vseh četrtnih skupnosti, pač pa le tiste ki jih je poznala „na pamet,“ saj se v njih nahaja pretežna količina živali, ki so predmet oskrbe po razpisu. Ker navajanje četrtnih skupnosti oziroma manjših enot občine ni bilo zahtevano niti ni izločitveni razlog, dejstvo, da so pomotoma izpadle pri naštevanju nekatere četrtne skupnosti, ne vpliva na pravilnost vloge. Vloga za dodelitev koncesije je popolna in bi jo upravni organ moral obravnavati kot takšno. Tožeča stranka je bila stranka v postopku podelitve koncesije, vendar pa ji tožena stranka ni vročila odločbe o podelitvi koncesije. Glede na to je tožeča stranka pri toženi stranki dne 26. 10. 2010 sama pridobila odločbo in sedaj vlaga ta upravni spor tudi zoper to odločbo, saj je bilo z njo odločeno o podelitvi koncesije, to pomeni o glavni stvari v postopku. Izpodbijani sklep in odločba tvorita eno odločitev o podelitvi koncesije, čeprav ju je tožena stranka izdala v dveh ločenih pisnih odpravkih in ju je vročala selektivno. Morebitna pravnomočnost odločbe o podelitvi koncesije namreč onemogoča, da bi se koncesija lahko še enkrat podelila. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi oba akta, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki mora ponovno odločiti o dodelitvi koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev (Ur. l. RS št. 27/2010) za območje Mestne občine Ljubljana, upoštevaje vlogo tožeče stranke kot pravilno in popolno. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da je le primeroma naštela četrtne skupnosti oz. pomotoma ni naštela vseh četrtnih skupnosti. V prijavi na javni razpis na obrazcu št. 6 je pod točko 1 navedla, da uveljavlja Mestno občino Ljubljana (obarvala z zeleno) in izrecno naštela četrtne skupnosti (vpisane od točke 3 do 11). Za obrazcem 6 je dodatno priložila prilogo „Četrtne skupnosti“, kjer je z zeleno obarvala le tiste četrtne skupnosti, ki jih je naštela v obrazcu 6. Glede na priloženi seznam je tožena stranka razumela, da ne gre za pomotoma in na pamet navedene četrtne skupnosti, saj so bile v priloženem seznamu četrtih skupnosti zeleno obarvane samo tiste četrtne skupnosti, ki jih je tožeča stranka navedla na obrazcu št. 6. V skladu z določbami 2. odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS, št. 54/08) so morali prijavitelji navesti območje kjer želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota. Število kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali (KMG-MID), je določeno v skladu z uredbo po posameznih celotnih občinah (iz razpisne dokumentacije je razvidno, da je določitev števila KMG-MID določena za občine kot celote), na kar je vezan izračun za preveritev izpolnjevanja kadrovskih pogojev v skladu s 3. odstavkom 3. člena Uredbe (veterinarska organizacija mora imeti zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja). Drobljenje na manjše enote onemogoča izračun tudi glede prednostnih meril kadrovskih zmogljivosti (število dodatnih veterinarjev), saj je število KMG-MID določeno za območje celotne občine.

Prizadeta stranka Veterinarska postaja A. d.o.o., v odgovoru na tožbo pravi, da upoštevaje določbo 2. odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS, št. 54/2008) – v nadaljevanju: uredba – ter točke V.6. javnega razpisa, je evidentno, da se je na javni razpis mogoče prijaviti le za območje upravne enote ali dela upravne enote, pri čemer je bilo potrebno navesti območja občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto. Iz Obrazca 6 „Prijava območja“, s katerim je tožeča stranka prijavila območje, za katerega je na podlagi javnega razpisa kandidirala za dodelitev predmetne koncesije, pa izhaja, da tožeča stranka ni imela namena kandidirati na območju celotne Mestne občine Ljubljana, temveč zgolj na območju primeroma navedenih četrtnih skupnosti. Ker najmanjše območje, za katerega je bilo na podlagi javnega razpisa mogoče kandidirati, predstavlja območje posamezne občine, je tožena stranka pravilno štela, da tožeča stranka ni izkazala prijave za dodelitev predmetne koncesije za območje (celotne) Mestne občine Ljubljana.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da je tako iz samega razpisa kot tudi iz Uredbe razvidno, da so predmet razpisa območja občin. Zato bi tožena stranka morala šteti, da je tožeča stranka vložila vlogo za pridobitev koncesije za območje Mestne občine Ljubljana. Če se je toženi stranki zdelo, da je vloga nepopolna ali nerazumljiva, kar sicer ni bila, pa bi morala tožečo stranko pozvati, da jo dopolni oziroma popravi. Po določbi 1. odstavka 67. člena ZUP vloge zgolj zaradi tega, ker je nepopolna ali nerazumljiva ni dovoljeno zavreči. Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločitev, „morajo veterinarske organizacije v prijavi na javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota.“ Iz tega dovolj jasno izhaja, da so se na razpis lahko uspešno prijavili samo tisti, ki so opredelili območja „celotnih“ občin in ne le njihovih delov. Javni razpis (Uradni list RS, št. 27/2010) je v točkah II. in V. (6.točka ter , 3., 4., 5. in 6. odst. 12. točke) ter VII. sledil temu načelu iz Uredbe, zato je imela tožena stranka zakonito podlago, da je zavrgla vlogo tožeče stranke kot neustrezno. Ker ni šlo za nepopolno prijavo v smislu 3. odst. X. točke javnega razpisa, tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi tožnika (po ZUP) pozivala na dopolnitev vloge, kot to uveljavlja tožnik. Javni razpis je vseboval obvestilo, da so podrobnejše informacije na voljo na VURS na določenih telefonskih številkah, navedena pa je bila tudi kontaktna oseba. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi kako drugače ne ugovarja dodatnim pojasnilom tožene stranke, da je imela vso podlago, da je prijavo tožeče stranke razumela tako, kot je bila napisana, zato sodišče nima podlage za ugoditev tožbi (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).