Jedro

Procesni roki, določeni po mesecih, ki prenehajo teči zaradi sodnih počitnic, se podaljšajo za en mesec. Kot pogodbo o prometu blaga in storitev pravnih oseb v smislu 374. člena ZOR je treba razumeti gospodarsko pogodbo, ki je opredeljena v drugem odstavku 25. člena ZOR. Odmera in izterjava javnih dajatev - tudi če se na podlagi posebnega zakonskega pooblastila lahko pogodbeno prenese na drug organ - ne more biti storitev, ki bi se lahko opredelila kot gospodarska dejavnost v smislu 25. člena ZOR. V takšnem primeru ne gre za pravno razmerje, ki je podlaga za terjatve, ki po 374. členu ZOR zastarajo v treh letih. Zaradi javnopravnih elementov je mogoče govoriti o upravni pogodbi. Slovensko pravo takšnih pogodb posebej ne ureja. Zato se tudi za upravno pogodbo uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava, v tem primeru ZOR, kolikor njeni javnopravni elementi ne zahtevajo, naj nekatere določbe ZOR za takšno razmerje ne veljajo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi le glede zakonskih zamudnih obresti do 27.8.1996 in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneskov: - 161.174,70 SIT od 19.10.1994 do 27.8.1996, - 97.951,24 SIT od 28.10.1994 do 27.8.1996, - 158.714,36 SIT od 18.11.1994 do 27.8.1996, - 28.873,96 SIT od 01.01.1995 do 27.8.1996, - 44.263,81 SIT od 03.02.1995 do 27.8.1996 in - 36.770,18 SIT od 10.03.1995 do 27.8.1996, v ostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Celju v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Celju, tako da je zavrnilo tudi zahtevek v delu, glede katerega je bilo s prvostopenjsko sodbo odločeno, da mora vsaka toženka plačati tožeči stranki 527.748,25 SIT s pp. Zahtevek je zavrnilo, češ da je zastaran.

Zoper takšno odločitev vlaga Državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi bilo nepravilno uporabilo 2. in 19. člen Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 14/92 in 17/92 - ZDS/92) ter drugi odstavek 25. člena in 374. člen ZOR, napačno pa naj bi ne uporabilo 371. in 372. člena ZOR in drugega odstavka 62. člena in 63. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami - ZSZ/84). Ta naj bi z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ/97) ne prenehal veljati.

Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da spremeni izpodbijano sodbo in pritožbi tožene stranke ugodi le glede zakonskih zamudnih obresti do 27.8.1996, v ostalem pa pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Državna tožilka najprej opozarja na morebitne pomisleke glede pravočasnosti zahteve. Četudi nobena od strank ni imela takšnih pomislekov in praviloma sodišče - kljub temu, da na obstoj procesnih predpostavk pazi po uradni dolžnosti - v takih primerih odsotnosti procesnih ovir ne utemelji izrecno, ampak to izhaja samo implicitno iz poteka postopka, se v tej sodbi opredeljuje tudi glede tega vprašanja. Pri tem upošteva pomen zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva, ki bolj kot interesu strank za pravilno odločitev v posameznem primeru služi zagotovitvi enotne uporabe zakonov.

Državna tožilka opozarja, da je trimesečni rok, določen za vložitev zahteve v 385. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP), začel teči 6.5.2002. Zahteva je bila vložena 4.9.2002, vendar je po stališču tožilke vseeno pravočasna, ker je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami - ZS), ki določa, da - razen v nujnih primerih, navedenih v drugem odstavku 83. člena - v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Glede na to se je po stališču tožilke trimesečni rok končal 6.9.2002 namesto 6.8.2002. Določba tretjega odstavka 83. člena ZS je na prvi pogled jasna in ne potrebuje dodatne razlage: v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, roke, ki so pričeli teči pred začetkom sodnih počitnic, pa do začetka le-teh niso potekli, je treba torej za čas trajanja sodnih počitnic podaljšati (kako sodne počitnice vplivajo na roke, ki so - pravzaprav bi - začeli teči v času sodnih počitnic, popolnoma jasno določa drugi stavek tretjega odstavka 83. člena ZS: v teh primerih začnejo roki teči prvi naslednji dan po izteku sodnih počitnic).

Določeno težavo pri razlagi te določbe v primerih, ko je rok začel teči pred začetkom sodnih počitnic, lahko predstavlja okoliščina, da ZPP v 111. členu določa, da se roki računajo po dnevih, mesecih in letih in vsebuje tudi samo določbe o štetju takšnih rokov. Čas sodnih počitnic, določen v prvem odstavku 83. člena ZS pa ni določen v obliki roka, ampak kot časovno obdobje znotraj dveh koledarsko določenih datumov: obdobje zajema 32 dni, možno pa ga je opredeliti tudi kot en mesec. Kadar je določen procesni rok, ki se računa po dnevih, takšna določitev časa, ko rok ne teče, ne more predstavljati nobene težave: koliko dni je poteklo do začetka sodnih počitnic, se vedno lahko ugotovi. V rok se všteje prvi naslednji dan po dogodku, od katerega je treba šteti rok; vsi dnevi znotraj obdobja sodnih počitnic, ko rok ne teče, se ne štejejo, rok, določen po dnevih, pa začne znova teči prvi naslednji dan po koncu sodnih počitnic. Takšna rešitev v primeru rokov, določenih po mesecih ne bi bila mogoča, če bi časovno obdobje res zajemalo določeno število dni, ki jih ne bi bilo mogoče "preračunati" v mesece: praviloma ne bo mogoče reči, koliko mesecev je poteklo od začetka štetja mesečnega roka do začetka sodnih počitnic. V tem primeru bi bilo mogoče določbo, da v času sodnih počitnic rok ni tekel, uporabiti tako, da bi se k datumu poteka roka, določenega po mesecih, prištelo še ustrezno število dni (v konkretnem primeru torej 32). Čas od 15. julija do 15. avgusta pa je možno v smislu določbe tretjega odstavka 111. člena ZPP opredeliti tudi kot en mesec. Manjši odstop od določbe tretjega odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da se roki, ki so določeni po mesecih, končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči, predstavlja rešitev, da se v primeru sodnih počitnic takšen rok podaljša za en mesec, kot pa da se podaljša za 32. dni. Pravilno je torej stališče tožilke, da se roki, določeni po mesecih, ki prenehajo teči zaradi sodnih počitnic, podaljšajo za en mesec in je rok za vložitev te zahteve za varstvo zakonitosti potekel 6.9.2002. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila torej vložena pravočasno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je moralo zato odgovoriti le na vprašanje, ali je, upoštevaje 2. in 19. člen ZDS/92 in drugi odstavek 62. člena ter 63. člen ZSZ/84, glede zastaranja terjatev tožeče stranke v tem sporu treba uporabiti določbo 371. člena ZOR (kot je odločilo sodišče prve stopnje) ali določbo 374. člena ZOR (tako je odločilo sodišče druge stopnje). Poleg tega pa še, kdaj so zastarale zamudne obresti.

Treba je pritrditi sodišču druge stopnje, da v pogodbi o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki predstavlja pravno podlago za tožbeni zahtevek, tožeča stranka proti toženi stranki ni nastopala jure imperii, torej kot oblast, ampak jure gestionis, torej kot pogodbenik iz civilnopravnega razmerja, kjer sta pogodbeni stranki v prirejenem položaju. Tega ne spremeni dejstvo, da je predmet storitve - v razmerju do zavezancev za nadomestilo - oblastno dejanje, to je odmerjanje in pobiranje javne dajatve. Med pogodbenikoma gre še vedno za civilnopravno razmerje, ne glede na to, da ima pogodba določene javnopravne elemente, ki se nanašajo zlasti na pogodbeni predmet (o tem in o uporabnosti ZOR za takšna razmerja glej še v nadaljevanju). Mogoče je nadalje pritrditi tudi utemeljitvi drugostopenjskega sodišča, da gre s stališča dejavnosti davčne službe za odplačno opravljanje storitev. Obe navedeni ugotovitvi pa še ne dajeta podlage za sklep, da gre v tem primeru za pogodbo v prometu blaga in storitev iz 374. člena ZOR. Ni namreč pravilno nadaljnje stališče drugostopenjskega sodišča, da gre (zato, ker se storitev opravlja odplačno) tudi za pridobitno dejavnost, kar bi bil eden od pogojev za uporabo 374. člena ZOR.

To sodišče je že izreklo, da je kot pogodbo o prometu blaga in storitev pravnih oseb v smislu 374. člena ZOR (oziroma sploh gospodarskih subjektov) treba razumeti gospodarsko pogodbo, kot je opredeljena v drugem odstavku 25. člena ZOR, se pravi kot pogodbo, ki jo subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, sklepajo med seboj v opravljanju dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi (glej npr. odločbo tega sodišča III Ips 43/99 z dne 13.7.2000). Takšna razlaga postavlja razmerje med 25. in 374. členom ZOR: pogodbe v prometu blaga in storitev iz 374. člena so hkrati gospodarske pogodbe v smislu drugega odstavka 25. člena ZOR. Da je šlo v opisanem primeru za takšno pogodbo, je Vrhovno sodišče utemeljilo tudi s tem, da je (v tistem primeru bančne) storitve pravdna stranka opravljala po gospodarskem računu v smislu drugega odstavka 1. člena ZGD. Za opredelitev pravnega posla kot gospodarske pogodbe torej ne zadošča že, da gre za dvostransko obvezno pogodbo dveh prirejenih subjektov, marveč je odločilno, da jo subjekt opravlja zaradi pridobivanja dobička - navedena odločba Vrhovnega sodišča v zvezi s tem govori o "gospodarsko pridobitnem značaju poslovanja". Podobno stališče izhaja iz odločbe tega sodišča v zadevi III Ips 67/2001 z dne 7.3.2002. Nekoliko drugačno stališče bi lahko pripisali odločbi III Ips 97/99 z dne 12.10.2000, kjer je sodišče kot nosilni razlog navedlo, da kupec (v tistem primeru državni organ) pri nakupu za blagovne rezerve ni nastopal kot nosilec državne oblasti, ampak kot civilnopravni subjekt. Vendar je sodišče v navedeni odločbi navedlo še, da je presodilo, da gre za pogodbo v prometu blaga, ker je bil kupec - državni organ - po zakonu zadolžen, da opravlja tudi zadeve, ki se nanašajo na opravljanje trgovinske dejavnosti. Tudi če v navedeni zadevi vsaj na strani kupca ni šlo za opravljanje dejavnosti z namenom pridobivanja dobička, pa je vendarle šlo za promet blaga v tem smislu, da so za pogodbo v celoti veljala načela trga.

Drugačen pa je položaj v sporni zadevi. RUJP je v skladu s tedanjo zakonodajo (19. člen ZDS/92) res lahko opravljala odmero in izterjavo nadomestila na podlagi pogodbe, vendar pri nobeni od pogodbenih strank namen ni mogel biti ustvarjanje dobička. Da ne more iti za dobiček, izhaja ravno iz določbe 19. člena ZDS/92, ki določa strogo namensko uporabo sredstev, ki jih pridobi kot plačilo za opravljanje te storitve. Takšno stališče utrjuje tudi sicer pozneje sprejeti Zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 - ZDS/96), ki je v prvem odstavku tretjega člena sedaj izrecno določil, da DURS opravlja naloge za zavode, sklade in lokalne skupnosti tudi na podlagi pogodbe, v drugem odstavku 3. člena pa določa, da višina nadomestila vsebuje materialne stroške, zvezane s tem. Pogodbeno dopustni namen je bil tudi pred sprejetjem takšne izrecne zakonske ureditve za obe stranki lahko le racionalizacija pri izvajanju upravne naloge odmere in izterjave javnih dajatev, ne pa morda ustvarjanje dobička.

Izvajanje oblastnih nalog javne uprave, četudi se na podlagi posebne določbe v posameznem primeru lahko pogodbeno prenese na (drug) organ, ne more biti storitev, ki bi bila v pravnem prometu po tržnih načelih. V tem pogledu torej sploh ni mogoče govoriti o prometu storitve: tega ne spremeni niti izrecno zakonsko pooblastilo, da lahko v posameznem primeru na podlagi pogodbe oblastno dejanje opravi tudi en javnopravni subjekt namesto drugega, ta pa mu mora povrniti v zvezi s tem nastale stroške. Odmera in izterjava javnih dajatev tudi ne more biti storitev, ki bi se lahko opredelila kot gospodarska dejavnost v smislu 25. člena ZOR. Razlogi, da je ZOR kljub enotni ureditvi obligacij nekatera redka vprašanja posebej uredil za razmerja iz gospodarskih pogodb (členi 277, 329, 399, 413, 462, 481, 482, 538, 558, 821, 981 in 1004 ZOR), lahko veljajo za pogodbe, ki imajo za predmet dajatve oziroma storitve, za katere veljajo načela blagovnega prometa, ne pa za storitve, za katere tržne zakonitosti ne morejo veljati in za katere bi bilo brez posebnega zakonskega pooblastila sporno, ali so sploh lahko predmet medsebojnega pogodbenega dogovarjanja.

Glede na povedano je torej pravilno stališče državne tožilke, da v spornem primeru ne gre za pravno razmerje, ki je podlaga za terjatve, kakršne po 374. členu ZOR zastarajo v teh letih.

Glede na javnopravne elemente v pogodbi bi se lahko zastavilo celo vprašanje, ali se pogodba sploh lahko presoja po ZOR. Tudi če bi zaradi javnopravnih sestavin tu lahko govorili o "upravni" pogodbi, je treba ugotoviti, da slovensko pravo posebne ureditve takšnih pogodb ne pozna in jih posebej ne ureja. Pogodbo, kakršna predstavlja pravni temelj zahtevka v tej pravdi, je v času sklenitve pogodbe veljavni ZDS/92 predvideval samo posredno v 19. členu, ki je določal, da sredstva, ki jih doseže na podlagi pogodb, s katerimi zaračuna pobiranje prispevkov in drugih obveznosti, uporablja uprava kot namenska sredstva za modernizacijo in izboljšanje materialnega položaja uprave, vsebine in morebitne pravne narave takšne pogodbe pa ni urejal. Zato se tudi za to pogodbo uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava, v tem primeru ZOR, razen kolikor njeni javnopravni elementi ne zahtevajo, naj nekatere določbe ZOR za takšno razmerje ne veljajo (o tem glej npr. Pirnat, Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava 2/2000, stran 154).

Ker spornega razmerja ni mogoče kvalificirati po 374. členu ZOR in tudi ne po kakšni drugi določbi, s katerimi so v členih 372 do 380 ZOR določeni posebni zastaralni roki, je za terjatve iz sporne pogodbe treba uporabiti določbo o splošnem petletnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR. Ta rok pa ob vložitvi tožbe še ni pretekel, zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo ugovora tožene stranke o zastaranju.

Pač pa je bilo glede zamudnih obresti treba upoštevati triletni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 372. člena ZOR. Zato je drugostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo ugovor zastaranja, kolikor se ta nanaša na zamudne obresti, dospele več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, to je do 27.8.1996. Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je nudilo zadostno oporo, da je Vrhovno sodišče lahko meritorno odločilo.