Jedro

Ker toženčeva pripomba ni bila usmerjena na tožničino gostinsko dejavnost, temveč na njen način prehranjevanja, kar zadeva bolj človekovo zasebnost, kot njegov ugled, je bila s tem lahko prizadeta tožničina pravica, ki je zagotovljena v 34. oz. 35. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I), toda pravno varstvo, ki ga je zahtevala tožnica (na podlagi 200. člena ZOR), ni bilo ustrezno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi dvakrat odločalo. Prvič je ugodilo tožbenemu zahtevku in ga delno zavrnilo le v obrestnem delu; drugič pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 500.000,00 tolarjev odškodnine za duševne bolečine, ki naj bi jih trpela tožnica zaradi žalitve njenega dobrega imena in časti. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožnica povrniti tožencu 179.415,00 tolarjev z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi drugostopenjska sodišča in v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnica pravočasno vložila revizijo. V njej opisuje potek postopka in ugotovljeno dejansko stanje, medtem ko revizijskih razlogov ne opredeli. Po njenem bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je toženec izjavil o tožnici, da je "mucopapovka", nato pa bi moralo ugotoviti obstoj tožničinih duševnih bolečin in njihovo intenzivnost. Toda sodišče prve stopnje tega ni storilo. Ko je ugotovilo, da je toženec izrekel besedo "mucopapovka" in pojasnil, da "če mačk ni jedla tožnica, jih je pa jedla njena mama", je zavzelo stališče, da je izrečena beseda sicer objektivno žaljiva in lahko poseže v čast in dobro ime posameznika, a ni mogla povzročiti dovolj intenzivnih in dolgotrajnih duševnih bolečin.

Revidentka trdi, da jo je beseda užalila, še posebej zato, ker je tedaj opravljala gostinsko dejavnost in ker nje kot enovite osebnosti ni mogoče deliti na gostilničarko T. Ž. in neko T. Ž. Trdi, da je toženec vedel, koga in zakaj žali, da je še naprej hodil v gostilno in se ji posmehoval, da je hudo duševno trpela in da je s trditvijo, da je jedla mačke, žalil tudi tožničino mater, na katero je tožnica zelo čustveno navezana. Na koncu tožnica predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, ali njuno razveljavitev.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da tožnica ni opredelila revizijskih razlogov, iz vsebine pa razbere očitek zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v reviziji ni dovoljen. Zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Kolikor revizija graja in izpodbija dejansko stanje, je treba opozoriti na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP, ki ne dovoljuje revizije iz tega razloga. Šteti je namreč, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno in popolno ugotovili dejansko stanje.

Revidentka ni navedla in ni obrazložila kake bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče, ki je sodbo preizkusilo v mejah, ki so določene v 386. členu ZPP, pa ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Tožnica, ki je trdila, da je toženec kršil njeno pravico do ugleda in časti, ni zahtevala varstva svoje pravice po določilu 199. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki predvideva različne ukrepe, primerne prav za varstvo ugleda in časti. Pravno varstvo je zahtevala na podlagi 200. člena ZOR, ki omogoča prisojo denarne odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v primeru, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je beseda "mucopapovka" lahko žaljiva, a je bila izrečena le v pogovoru s pričo A. O. Beseda je bila izrečena v zvezi s tožničinim prehranjevanjem, kot da bi jedla mačke in ne v zvezi z opravljanjem tožničine obrtne dejavnosti gostinstva, češ da se v tožničini gostilni pečejo in gostom strežejo mačke - kot navaja v tožbi. Ob tem se revizijsko sodišče načeloma sicer strinja z revidentkino trditvijo, da je človek celovita in nedeljiva osebnost, a je prepričano, da se človek udejstvuje na različnih področjih in da se tudi kršitve osebnostnih pravic kažejo na različnih področjih in na različne načine. Da toženec ni imel pomislekov glede hrane, ki jo strežejo v gostilni, izhaja navsezadnje že iz trditve tožnice in ugotovitve nižjih sodišč, da je redno zahajal in še hodi v gostilno Ž.

Ker toženčeva pripomba torej ni bila usmerjena na tožničino gostinsko dejavnost, temveč na njen način prehranjevanja, kar zadeva bolj človekovo zasebnost, kot njegov ugled, je bila s tem lahko prizadeta tožničina pravica, ki je zagotovljena v 34. oz. 35. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I), toda pravno varstvo, ki ga je zahtevala tožnica, ni bilo ustrezno. Tudi če bi beseda "mucopapovka" res pomenila žalitev, kakor sta navedli sodišči prve in druge stopnje, velja ugotovitev, da pomen prizadete dobrine ni bil tak, kot se zatrjuje v tožbi. Poseg v tožničino čast in ugled ni mogel biti hud, ker je bila beseda izrečena le tožničini prijateljici in jo je slišala druga prijateljica ter se ni razširjala vsevprek, kot na primer pri kršitvah, storjenih s tiskom ali drugimi sredstvi javnega obveščanja. Zato tudi tožničino duševno trpljenje ni moglo biti zelo hudo, vsaj objektivno ne. Vse to pa kaže, da pomen in obseg kršitve prizadete dobrine ne opravičujeta prisoje denarne odškodnine, ker ta ne bi bila združljiva z njeno naravo in družbenim namenom.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Ker revizija ni utemeljena, je sodišče zavrnilo tudi tožničin predlog za povrnitev revizijskih stroškov, saj tožeča stranka po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 166. člena ZPP ni upravičena do njihove povrnitve. O stroških tožene stranke pa je odločilo, da jih mora trpeti sama, ker odgovor na revizijo ne vsebuje nič novega in ni bil potreben (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).