Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu zato, ker naj bi od leta 2008 dalje (pa vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 30. 11. 2012, do katerega je prišlo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) delo opravljal le s polovico polnega delovnega časa oziroma ker mu tožena stranka ni odrejala dela, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in delovnemu mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zatrjeval je, da mu je tožena stranka odrejala le enostavna dela, za katera se ni zahtevala niti končana osnovna šola, tožena stranka ga je ignorirala, zaradi teh ravnanj tožene stranke je duševno trpel, poseženo pa naj bi bilo tudi v njegovo osebno dostojanstvo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do trpinčenja tožnika na delovnem mestu ni prihajalo in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni zagotovila varstva pred trpinčenjem, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je do vtoževane odškodnine upravičen že zato, ker je po pridobitvi statusa invalida III. kategorije invalidnosti pričel delo opravljati s polovičnim delovnim časom. Delo s polovičnim delovnim časom, za katerega je tožnik sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, je bilo posledica odločbe ZPIZ.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati denarno odškodnino v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2013 dalje do plačila in na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. V pritožbi navaja, da je odškodnino zaradi mobinga zahteval zato, ker je po pridobitvi statusa invalida III. kategorije dne 16. 7. 2008 delo pričel opravljati s polovičnim delovnim časom. To delo je opravljal na delovnem mestu pravnega svetovalca, čeprav del iz opisa del in nalog tega delovnega mesta ni izvajal, kljub temu, da je imel za to delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Od tožene stranke je dne 30. 7. 2012 prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v zvezi s katero pa ni zahteval sodnega varstva, saj je bil v tistem času psihično uničen in brez volje. Če je tožena stranka menila, da po prejemu odločbe ZPIZ zanj ni imela dela, bi mu morala že v letu 2008 podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delovno mesto, za katero je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, je bilo fiktivno, saj tega delovnega mesta tožena stranka ni potrebovala, tožnik pa je v okviru tega delovnega mesta opravljal le enostavna dela. Ker je bil tožnik prej vodstveni delavec, ga z ostalimi delavci pri toženi stranki ni mogoče primerjati. Ni bistveno, da se tožnik zaradi svojega dela svojim sodelavcem ni pritoževal, pri čemer se ni pritoževal zato, ker je vedel, da bo v primeru pritoževanja situacija zanj le še slabša. Pomembno je tudi, da je tožena stranka že začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tega postopka očitno ni upala izpeljati do konca, saj se je bala, da bi tožnik v sodnem postopku uspel. Ker je tožena stranka tožnika poslala na izobraževanje, je pričakoval, da mu bo ponudila drugo delo, ne pa tisto, ki ga je tedaj opravljal (zlaganje koledarjev, vožnja cunj v pralnico, ...). Izpovedba bivšega zakonitega zastopnika tožene stranke je sama s seboj v nasprotju, saj je po eni strani zatrjeval, da ne ve, kakšno delo je opravljal tožnik, po drugi strani pa je navajal, da so bile tožnikove sposobnosti relativno omejene in da je tožnik po njegovem naročilu za pripravo neke dokumentacije porabil veliko preveč časa. Protipravno ravnanje tožene stranke je izkazano že z ustanovitvijo fiktivnega delovnega mesta. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu zato, ker naj bi od leta 2008 dalje (pa vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 30. 11. 2012, do katerega je prišlo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) delo opravljal le s polovico polnega delovnega časa oziroma ker mu tožena stranka ni odrejala dela, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in delovnemu mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zatrjeval je, da mu je tožena stranka odrejala le enostavna dela, za katera se ni zahtevala niti končana osnovna šola, tožena stranka ga je ignorirala, zaradi teh ravnanj tožene stranke je duševno trpel, poseženo pa naj bi bilo tudi v njegovo osebno dostojanstvo.

7. Četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Po prvem odstavku 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Po tretjem odstavku 47. člena ZDR-1 je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da do trpinčenja tožnika na delovnem mestu ni prihajalo in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni zagotovila varstva pred trpinčenjem. Ugotovilo je, da je bil tožnik najprej zaposlen (od leta 1980 dalje) pri družbi A., ki je 100 % lastnica tožene stranke, od 1. 2. 2007 dalje do 30. 11. 2012 pa je bil zaposlen pri toženi stranki, ki ima status invalidskega podjetja. Delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki mu jo je tožena stranka podala dne 30. 7. 2012 (A1). Zoper to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnik sodnega varstva ni zahteval. V celotnem obdobju zaposlitve je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje zasedal delovno mesto pravnika (B3), že od leta 1987 dalje pa je trpel zaradi psihičnih težav, ki so se stopnjevale. Iz zdravniškega spričevala z dne 5. 5. 2005 (B5) izhaja, da je tožnik, zaposlen na delovnem mestu vodja pravne dejavnosti, zmožen za predlagano delo z omejitvami, in sicer da je zmožen za rutinsko delo v pravni dejavnosti, pri čemer se odsvetuje izpostavljanje večjim stresom in večji zahtevnosti pri delu. V zdravniškem spričevalu za oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev po opravljenem usmerjenem obdobnem ali drugem usmerjenem preventivnem zdravstvenem pregledu z dne 26. 11. 2007 (B7) je navedeno, da tožnik, ki je opravljal pri toženi stranki delo pravnega svetovalca, začasno (do ocene na invalidski komisiji) ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto in da se zanj predlaga drugo delo (in sicer v skrajšanem delovnem času), ki ne zahteva dolgotrajne koncentracije in psihičnih naporov, z vmesnimi krajšimi odmori. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 19. 6. 2008 (B8) od 2. 6. 2008 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu, na katerem je razporejen, to je pravni svetovalec, s polovico delovnega časa.

9. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnikov prejšnji delodajalec (družba A.), ki je 100 % lastnik tožene stranke odločil, da zaradi tožnikovih zdravstvenih težav tožniku ponudi zaposlitev pri toženi stranki. Pri toženi stranki so zato sistemizirali delovno mesto, prilagojeno njegovi strokovni izobrazbi, z identično plačo, kot jo je tožnik dobival pri prejšnjem delodajalcem in s prilagojenim opisom del delovnega mesta. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje ponudbo za novo zaposlitev pri toženi stranki sprejel, kljub temu da je vedel, da pri toženi stranki zanj nimajo pravnih del, temveč zgolj administrativna dela (zbiranje dokumentacije, pomoč direktorju pri lažjih delih glede nepremičnin,...), saj se je zavedal, da bi v nasprotnem primeru lahko ostal brez zaposlitve. Tožnik je na novem delovnem mestu opravljal enostavnejša opravila, najprej za polni delovni čas, po izdaji odločbe ZPIZ z dne 19. 6. 2008 (B8) pa s polovico polnega delovnega časa (pogodba o zaposlitvi z dne 10. 7. 2008 - A8), vse to pa je bilo posledica tožnikovih zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka s prilagoditvijo tožnikovega delovnega mesta zgolj upoštevala tožnikove zdravstvene omejitve, s tem mu je ohranila zaposlitev in plačo, delovna opravila pa mu je nalagala ob upoštevanju njegovih zdravstvenih zmožnosti. Zgoraj omenjenih ravnanj tožene stranke tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot trpinčenja, saj niso bila graje vredna oziroma očitno negativna in žaljiva (četrti odstavek ZDR-1). Ta ravnanja tožene stranke, vključno z zaposlitvijo tožnika na delovnem mestu "pravni svetovalec", niso bila protipravna, tako da za odškodninsko obveznost tožene stranke zaradi trpinčenja ni bila izpolnjena že ta predpostavka.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je do vtoževane odškodnine upravičen že zato, ker je po pridobitvi statusa invalida III. kategorije invalidnosti pričel delo opravljati s polovičnim delovnim časom. Delo s polovičnim delovnim časom, za katerega je tožnik sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi (A2), je bilo posledica odločbe ZPIZ (B8), kar jasno izhaja tudi iz 1. člena zgoraj omenjene pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 10. 7. 2008, ni ravnala protipravno. Toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti niti v zvezi s tem, ko tožniku že v letu 2008 ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ker je tožnik določena dela na delovnem mestu "pravni svetovalec" opravljal (čeprav ne vseh del, kar pa je bilo posledica njegovih zdravstvenih težav, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje), ker je bilo to delovno mesto pri toženi stranki sistemizirano, uvrščeno v VII. tarifni razred, zanj je bila določena plača in opis del in nalog (ki je bil po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča sicer prilagojen zdravstvenim zmožnostim tožnika), kar vse izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2008 (A2), je neutemeljen tožnikov očitek o tem, da je šlo le za fiktivno delovno mesto in da naj bi s tem tožena stranka ravnala protipravno. Odločitev, katera delovna mesta bo imela sistemizirana, je bila v pristojnosti tožene stranke, zato njene odločitve za sistemiziranje delovnega mesta "pravni svetovalec" (izpis delovnih mest tožnika - B3, pogodba o zaposlitvi - A2), ni mogoče opredeliti kot protipravne. Pritožbena navedba tožnika, da je tožena stranka že začela s postopkom odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tega postopka ni izpeljala do konca, ker naj bi se bala, da bi tožnik v sodnem postopku uspel, ni odločilna za presojo utemeljenosti njegove pritožbe. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12. 11. 2010 izdala mnenje (A4), iz katerega izhaja, da ne obstaja podlaga za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove (iz obrazložitve tega mnenja je sicer razvidno, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku iz poslovnega razloga). Glede na negativno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni nadaljevala, zato ji tudi glede navedenega ni mogoče očitati trpinčenja tožnika oziroma kakršnegakoli protipravnega ravnanja. Trpinčenja tožnika pa ne dokazuje niti dejstvo, da je tožena stranka tožnika v letu 2011 poslala na izobraževanje in mu omogočila opravljanje izpita iz splošnega upravnega postopka (ne glede na to, da mu po tem izobraževanju ni odredila opravljanje drugih del).

11. Sodišče prve stopnje je relevantno dejansko stanje ugotavljalo tudi na podlagi izpovedbe bivšega zakonitega zastopnika tožene stranke (poleg tega, da je svojo odločitev oprlo tudi na ostale izvedene dokaze). Po zaključku pritožbenega sodišča je njegovo izpovedbo pravilno dokazno ocenilo in ji v določeni meri tudi sledilo. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da naj bi bila izpovedba bivšega zakonitega zastopnika tožene stranke sama s seboj v nasprotju. Tako ni nasprotja v njegovi izpovedbi, da ne ve, katera dela je dnevno opravljal tožnik, ob tem pa se je spominjal, da je tožnik za eno od konkretno naloženih del porabil veliko preveč časa in da so bile tožnikove delovne sposobnosti relativno omejene.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljana razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločilo, ker niso bili priglašeni.