Jedro

Premoženje je bilo zaplenjeno s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Čeprav se je izrek kazenske sodbe glasil na zaplembo vsega premoženja, je bilo po samem zakonu določeno osebno in družini potrebno premoženje izvzeto iz zaplembe. Kateri konkretni predmeti so bili izločeni iz zaplembe, je razvidno iz odločbe izvršilnega sodišča. Ti predmeti niso bili zaplenjeni. Zato tudi ne morejo biti predmet postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

F. K. st. (1891-1970) je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 507/48 z dne 3.9.1948 obsojena na zaporno kazen in na zaplembo vsega premoženja. Kazenski postopek je bil kasneje obnovljen in leta 1992 ustavljen.

F. K. ml. (1920-1999) je leta 1996 vložila predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. Postopek je nadaljeval sedanji predlagatelj. Predlog je bil delno umaknjen glede vrnitve nepremičnin in plačila odškodnine zaradi neuporabe zaplenjenih nepremičnin. V postopku je ostal le zahtevek za vrnitev obsojenki zaplenjenih premičnin na način plačila odškodnine v obliki obveznic.

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je predlagatelj upravičen do odškodnine za premičnine, ki so bile obsojenki zaplenjene s kazensko sodbo v zvezi z izvršilno odločbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 356/48 z dne 17.5.1949. Odškodnino za tako zaplenjeno premoženje je določilo v znesku 1.967.307 SIT in nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji naložilo izročitev obveznic v tej višini predlagatelju.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo predlagateljevo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj je proti sklepu sodišča druge stopnje stopnje vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in 87/2002). Predlaga spremembo izpodbijanih sklepov tako, da se nasprotni udeleženki naloži še plačilo dodatne odškodnine v znesku 1.973.291 SIT, podredno pa spremembo drugostopenjskega sklepa in razveljavitev prvostopenjskega sklepa oziroma podpodredno razveljavitev drugostopenjskega sklepa. V reviziji navaja, da je predlagatelj zahteval vrnitev vseh premičnih stvari, ki so popisane v dveh konfiskacijskih zapisnikih ter šivalnega stroja Gritzner, vse skupaj v ocenjeni vrednosti 3.940.598 SIT. Sodišče prve stopnje je odločilo o vračilu le nekaterih premičnih stvari in zanje določilo odškodnino v znesku 1.967.307 SIT. Glede preostalih stvari v vrednosti 1.973.291 SIT je ugotovilo, da so bile sekvestrirane in nato zaplenjene s kazensko sodbo ter nadalje, da te stvari upravičenki niso bile vrnjene. Kljub temu je sodišče zavzelo stališče, da te stvari niso bile zaplenjene, ker so bile po že izvršeni zaplembi nato izvzete iz zaplembe, kar da dokazuje odločba Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 356/48 z dne 17.5.1949. Predlagatelj se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je delna zavrnitev predlagateljevega predloga zajeta v 1. točki izreka sklepa, s katero je sodišče opredelilo obseg premoženja, za katerega je priznalo odškodnino. Tudi v nepravdnem postopku velja pravilo ne bis in idem in res iudicata. Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo možno ponovno zahtevati določitev odškodnine za isto stvar. Materialno pravnomočen postane namreč samo izrek sodne odločbe. V konkretnem primeru se v izreku ne ugotavlja, katere so tiste stvari, za katere je sodišče določilo odškodnino, in stvari, za katere predlagatelju odškodnine ne priznava. Predlagatelj pa od nižjih sodišč tudi ni dobil odgovora na bistveno vprašanje, da odločba o izločitvi določenih s sodbo zaplenjenih premičnih stvari ni bila izvršena oziroma je bila izvršena le v obsegu, kot izhaja iz dokumenta vrnitve z dne 21.12.1951 in da formalna odločba sama za sebe še ne dokazuje, da je bila tudi dejansko izvršena. V tem vidi revident kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Predlagatelj v reviziji nadalje navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek nižjih sodišč, da premičnine, ki so navedene v odločbi o izločitvi I 356/48 z dne 17.5.1949, niso bile zaplenjene. Vsi takratni predpisi so določali, da zaplenjeno premoženje preide v državno last s pravnomočno sodbo. Z dnem pravnomočne kazenske sodbe je torej država pridobila lastninsko pravico na vsem zaplenjenem premoženju, tudi na sekvestriranih premičninah. Zaplemba se je sicer izvrševala v posebnem oficioznem in enostranskem postopku, vendar ta postopek ni bil pravno, ampak samo dejansko konstitutiven. Njegov cilj je bil dejanski prehod zaplenjenega premoženja v dejansko razpolagalno sfero. Dejanja sodnega odposlanca in sodišča, ki je izvršilo zaplembo, torej niso imela nobenih konstitutivnih materialnopravnih učinkov. Kljub formalni izločitvi iz zaplembe so sporne premičnine ostale v pravni in dejanski premoženjski sferi države. Nasprotna udeleženka je predlogu ugovarjala, češ da so bile premičnine z odločbo I 356/48 z dne 17.5.1949 upravičenki vrnjene. Ker gre z ugovor nenastale pravice do vrnitve zaplenjenega premoženja, nosi nasprotna udeleženka dokazno breme za vsa tista dejstva, ki ugovor substancirajo. Nasprotna udeleženka ni z ničemer dokazala, da so bile upravičenki vrnjene vse premičnine, ki so bile formalno izločene. Zaradi sekvestracije oziroma ker so bile premičnine v času izvršilnega postopka v posesti države, je bil poleg formalne odločitve o izločitvi potreben še prenos lastninske pravice, to je izročitev iz zaplembe izločenih premičnih stvari nazaj v posest upravičenki. Šele s tem bi odpadli učinki zaplembe. Z razveljavitvijo sodbe je treba vzpostaviti stanje, kot da takšne sodbe ni nikoli bilo. Gre za posebno situacijo vzpostavitve prejšnjega stanja, za katero ni močno uporabiti obligacijskih predpisov. Zato je zmotno stališče, da se odškodninski zahtevki ne obravnavajo v nepravdnem postopku zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma plačila odškodnine zanje. Če naj bi bilo za odločanje o odškodninskem zahtevku oziroma delu zahtevka stvarno pristojno pravdno sodišče, nepravdno sodišče o njem ni niti smelo odločati in bi moralo pritožbeno sodišče ugotoviti kršitev iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tega pa ni ugotovilo in tudi sicer je za celoten zahtevek predlagatelja stvarno pristojno nepravdno sodišče. Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tem nepravdnem postopku gre za vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS, št. 17/78 do 26/99) v zvezi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/2000 do 59/2002). Gre za vrnitev zaplenjenih premičnin, ki jih ni mogoče več vrniti v naravi, zato gre upravičencu odškodnina oziroma pravilneje povračilo (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-60/98 z dne 16.7.1998).

Neutemeljena je revizijska trditev o kršitvi 22. člena Ustave Republike Slovenije oziroma 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili odločbi sodišč delno neobrazloženi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata sklepa vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da se lahko preizkusita. Ne drži trditev, da predlagatelju ni bilo odgovorjeno na trditev, da odločba o izločitvi določenih predmetov iz zaplembe ni bila izvršena. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč izčrpno pojasnili svoje stališče, da je pravno pomembna le izdaja sklepa o izločitvi iz zaplembe, ker to pomeni, da to premoženje ni bilo zaplenjeno, medtem ko vprašanje izvršitve te odločbe za odločitev v tej nepravdni zadevi ni bistveno. Brezpredmetno je zato tudi vprašanje, kdo nosi dokazno breme za dokazovanje ali so bili iz zaplembe izločeni predmeti dejansko vrnjeni obsojenki.

Vsebinsko gledano gre v tem postopku za vprašanje obsega premičnega premoženja, ki je bilo zaplenjeno obs. F. K. st. in glede katerega obstaja dolžnost vrnitve po ZIKS. Predlagatelj tudi v reviziji vztraja pri trditvi, da je bilo zaplenjeno vse premoženje obsojenke, iz zaplembe pa je bilo izločeno samo tisto premoženje, ki je bilo obsojenki tudi dejansko in ne samo formalno vrnjeno. Po presoji revizijskega sodišča so te trditve zmotne in je pravilno stališče nižjih sodišč, da je obsojenka (oziroma njen dedič) upravičena samo do vrnitve (oziroma denarnega povračila) tistega premoženja, ki ji je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo. Kot sta ugotovili nižji sodišči iz zapisnikov opr. št. I 356/48 z dne 7.7.1948 in 13.7.1948 izhaja, da je bilo premoženje F. K. st. takrat popisano in sekvestrirano, ne pa zaplenjeno. Temu je sledila kazenska sodba z dne 3.9.1948. Premoženje je bilo zaplenjeno s pravnomočnostjo kazenske sodbe, kot je takrat določal 8. člen Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (ZZPIZ, Uradni list FLRJ, št. 61/46). Ta zakon pa je v 4. členu tudi določal, da je iz zaplembe izločeno določeno premoženje. Čeprav se torej izrek kazenske sodbe glasi na zaplembo vsega premoženja, velja omejitev, da določeni predmeti zaradi izvzetja iz zaplembe niso bili zaplenjeni. Po samem zakonu torej določeno osebno in družini potrebno premoženje ni bilo predmet zaplembe. Kateri konkretni predmeti so bili zaplenjeni, je bilo ugotovljeno v sklepih izvršilnega sodišča in katero premoženje je bilo izločeno iz zaplembe, je bilo ugotovljeno v odločbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 356/48-12 z dne 17.5.1949. To so res odločbe o izvrševanju zaplembe, ki nimajo konstitutivnih učinkov, kot pravilno navaja revizija. Vendar je pravno odločilen samo prehod lastninske pravice na državo s pravnomočnostjo kazenske sodbe ter hkrati omejitev zaplembe, ki jo določa zakon. Skupni pravni učinek obojega je bil torej, da je bilo zaplenjeno vse premoženje, razen izločenega. Konkretni predmeti so bili našteti v sklepih oziroma odločbah opr. št. I 356/48. Zato je pravilen materialnopravni zaključek obeh nižjih sodišč, da je bilo zaplenjeno samo tisto premoženje, ki je bilo popisano in sekvestrirano (in še posebej šivalni stroj Gritzner), ki ni bilo izvzeto oziroma izločeno iz zaplembe. Za te predmete velja skladno s kazensko sodbo in z določbami ZZPIZ, da niso bili zaplenjeni. Posledično to pomeni, da ne morejo biti predmet postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS.

Glede na pravkar obrazloženo so zmotne trditve v reviziji, da je treba ločiti med formalno in dejansko izločitvijo iz zaplembe. Zaplemba (in izločitev iz zaplembe) sta pravni akt, ki učinkuje že s samo odločbo državnega organa (oziroma po samem zakonu) in ni potrebno realno dejanje, to je izročitev stvari. Glede na to ne drži stališče revizije, da bi bila za izločitev predmetov iz zaplembe potrebna tudi njihova izročitev v posest upravičenki. Kar je bilo po zakonu in z izvršilno odločbo sodišča izvzeto iz zaplembe, ni bilo zaplenjeno, zato je z vidika vrnitve zaplenjenega premoženja nerelevantno ali so bili iz zaplembe premoženja izvzeti predmeti dejansko vrnjeni upravičenki. Zato v nepravdnem postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja dejanske vrnitve predmetov in dokaznega bremena v zvezi s tem ni treba obravnavati.

Prvostopenjsko sodišče je natančno ugotovilo in v sklepu primerno pojasnilo, katere premičnine so bile obsojeni F. K. st. zaplenjene. Med te ne sodijo premičnine, ki so bile sekvestrirane, nato pa izvzete iz zaplembe. Kot je bilo že pojasnjeno, je taka odločitev materialnopravno pravilna. Vrednost zaplenjenih predmetov je bila ugotovljena s pomočjo sodnega izvedenca. Nato je bilo odločeno, da znaša odškodnina oziroma pravilneje povračilo za zaplenjene predmete, ki so opredeljeni v 1. točki prvostopenjskega sklepa, 1.967.307 SIT, čemur predlagatelj ne nasprotuje. Odločitev v sklepih prve in druge stopnje, da kot povračilo za zaplenjene predmete Republika Slovenija izroči predlagatelju obveznice v višini 1.967.307 SIT, je torej pravilna in jo revizijsko sodišče v celoti sprejema. Predmeti, našteti v odločbi opr. št. I 356/48-12 z dne 17.5.1949 pa niso bili zaplenjeni, ker so bili po zakonu izvzeti iz zaplembe. Čeprav je bila med postopkom ugotovljena njihova vrednost, nižji sodišči nista nasprotni udeleženki naložili plačila odškodnine oziroma povračila za te predmete. V tem postopku gre za vrnitev zaplenjenega premoženja po členu 145 ZIKS in ker ti predmeti niso bili zaplenjeni, v tem postopku ni podlage za plačilo odškodnine oziroma povračila zanje. Taka odločitev je pravilna in jo revizija neutemeljeno izpodbija. Pri tem zmotno meni, da v prvostopenjskem sklepu manjka zavrnilni del. Res je v primerih, ki jih navaja revizija, nepravdno sodišče v izreku zavrnilo višji zahtevek, vendar je odločitev v obravnavanem primeru pravilnejša in v korist predlagatelja. V tem nepravdnem postopku, ko zahtevek v predlogu niti v predmetih niti v denarju ni bil konkretno formuliran, je sodišče odločilo o vsem, o čemer je smelo odločiti, torej o denarnem znesku kot povračilu za zaplenjene predmete. V celoti je odločilo o vseh predmetih, ki so bili zaplenjeni. V tem nepravdnem postopku ni imelo pooblastila za odločanje o čem drugem. Predlagatelj govori o predmetih, ki so bili formalno izvzeti iz zaplembe, obsojenki pa niso bili dejansko vrnjeni. Gre za predmete, ki so bili obsojenki odvzeti neformalno, brez pravnega naslova. Za vrnitev takih predmetov bi bil mogoč postopek denacionalizacije v smislu 4. Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 66/2000). V tem primeru pa bi bil pristojen upravni organ, tako da za odločanje o takem zahtevku ni sodne pristojnosti. Sodna praksa pa je za take primere zaradi varovanja rokov sprejela odstopanje predlogov upravnim organom brez zavrženja predloga.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da ni uveljavljane kršitve postopka in da je z odločitvijo nižjih sodišč materialno pravo pravilno uporabljeno, kar vse je narekovalo zavrnitev revizije kot neutemeljene (378. člen ZPP v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP in 37. člena ZNP).