Jedro

Zgolj s um na obdolženčevo neprištevnost ni ovira, da se zoper obdolženca uvede preiskava, niti da se zoper njega odredi pripor.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper F. G. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Senat okrožnega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in obdolženemu odpravi pripor, podrejeno pa, da naj ga razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi na odgovor vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dežurna preiskovalna sodnica zaključke o obstoju utemeljenega suma oprla na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke M. G., uradne zaznamke o zbranih obvestilih s strani D. G., B. K. in I. H., zdravstveno dokumentacijo UKC Ljubljana ter zapisnik o ogledu stanovanja, delno pa tudi na zagovor obdolženega, ki določena dejstva kaznivih dejanj priznava. Vrhovno sodišče ne more slediti navedbam zagovornika, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je bil obdolženi napaden s strani oškodovanke, saj je v točki 4 obrazložitve sklepa takšne navedbe ocenilo kot protispisne, saj pritožnik za to ni predložil nobenega dokaza. Sodišče namreč v tej fazi postopka ne spušča v tehtanje nasprotujočih si dokazov in trditev v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, ampak oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

S takšnimi navedbami zagovornik tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja tudi glede očitka, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z dvomom v prištevnost obdolženega. Vrhovno sodišče na tem mestu zgolj dodaja, da sam s um na obdolženčevo neprištevnost ni ovira, da se zoper obdolženca uvede preiskava, niti da se zoper njega odredi pripor. Ker se je že ob sprožitvi kazenskega pregona, zaradi izkazanega vpliva prepovedanih drog, pojavil sum v njegovo prištevnost, je namen preiskave med drugim razjasniti tudi to ter ugotoviti ali so podani pogoji za vložitev predloga za izrek varnostnega ukrepa ali obtožnice. Iz istih razlogov sum na obdolženčevo neprištevnost tudi ni ovira za odreditev pripora. Če bo ugotovljeno, da so podani pogoji za izrek varnostnega ukrepa, se bo obdolženega, takoj ko bo za to podan predlog državnega tožilca, namestilo v ustrezen zdravstveni zavod (drugi odstavek 491. člena ZKP).

C.

6. Ker zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

7. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.