Jedro

Zgolj konkretizacija normativnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opustitev navajanja dejstev, ki po presoji državnega tožilca niso relevantna, ne pomenijo očitka drugega historičnega dogodka in s tem nedopustne spremembe obtožnega predloga.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani s 15. februarja 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z 29. aprila 2008, je bil M.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 154. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen šestih mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v treh letih ne bo storil kaznivega dejanja. Obsojeni mora tudi povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V njej predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojeni oprosti obtožbe oziroma da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Vrhovna državna tožilka navaja, da sta obe sodišči presodili dopustnost spremembe obtožnega akta in se opredelili tudi do vprašanja, ali se spremenjeni obtožni predlog nanaša na drug historični dogodek. Tudi vloga zagovornika, ki jo je ta podal po spremembi obtožnega predloga je bila vložena v korist obsojenca, pri čemer ni podatka, da bi to storil proti obsojenčevi volji. S tem, ko sodišče ni vprašalo obsojenca, ali je razumel spremenjeni obtožni predlog, je bila sicer storjena kršitev ZKP, ki pa je relativna bistvena kršitev in po mnenju vrhovne državne tožilke ni imela vpliva na zakonitost sodbe. Vprašanje vročitve pa je dejansko vprašanje, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče presojati. Zahteva ni utemeljena tudi v zvezi z očitano kršitvijo ob zavrnitvi dokaznih predlogov za ponovno zaslišanje M.K. in B.S. ter za soočenje slednjega z Ž.H. Obrazložitev sodišča, ki je ob oceni verodostojnosti priče Ž.H. ocenilo, da je treba dokazni predlog zavrniti, ker ni izkazana ustrezna verjetnost pravne relevantnosti, je namreč skladna s pravico do predlaganja dokazov. Nestrinjanje z razlogi sodišča o vprašanju krivde pa po mnenju vrhovne državne tožilke predstavlja uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vložnik zahteve zatrjuje pet domnevnih kršitev kazenskega zakona oziroma kazenskega postopka, in sicer (1) kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 344. člena ZKP in 22. člen Ustave RS (URS)) v zvezi s spremembo obtožbe državnega tožilca 5. februarja 2008, (2) kršitev četrtega odstavka 120. člena ZKP in s tem nepravilno vročanje prvostopenjske sodbe obdolžencu, (3) napačno odločanje prvostopenjskega sodišča ob zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe, (4) nedokazanost kazenskega odgovornosti in (5) zaradi previsoko določene kazni.

5. Vrhovno sodišče zato uvodoma ugotavlja, da je mogoče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti meritorno preizkusiti le očitane kršitve pravic obrambe v zvezi s spremembo obtožbe in kršitve pravic obrambe ob odločanju o dokaznih predlogih. Očitek o previsoko določeni kazni ne konkretizira, v čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona. Podobno velja tudi za zahtevo v delu, ki se nanaša na odločitev o kazenski odgovornosti. Vložnik zatrjuje in utemeljuje, da obsojenemu ni bilo moč dokazati, da je ravnal s krivdno obliko naklepa. Vložnik pri tem ne zatrjuje, da bi sodišče zavzelo pravno napačno stališče ob ugotavljanju kazenske odgovornosti. Razbrati pa je mogoče, da ne soglaša z dejanskimi zaključki v izpodbijanih sodbah. Ker take navedbe vložnika merijo izključno na uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo na tej podlagi v tem delu zavrnilo.

6. Vrhovno sodišče se tudi ni spuščalo v meritorno obravnavanje očitkov kršitve četrtega odstavka 120. člena ZKP. Vložnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da so podani pogoji za vročanje sodbe obsojenemu preko sodne deske. Očitek kršitev četrtega odstavka 120. člena ZKP pomeni uveljavljanje zahteve zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodbo. Kršitev je mogoče uspešno uveljavljati kot kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (tč. 3 prvega odstavka 420. člena ZKP), zaradi česar bi moral vložnik (a) opredeliti sodbo, ki naj bi bila nezakonita zaradi navedene kršitve postopka, in (b) zatrjevati in utemeljiti vzročno zvezo med samo kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Le v takem primeru je mogoče kršitev kazenskega postopka, ki ne sodi med absolutne bistvene kršitve, tudi meritorno preizkusiti. Iz zahteve pa ni mogoče razbrati niti tega, na zakonitost katere sodbe naj bi kršitev četrtega odstavka 120. člena ZKP vplivala. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik ni zadostil niti minimalnemu trditvenemu bremenu, da bi bilo mogoče očitke vsebinsko preizkusiti (prvega odstavek 424. člena ZKP).

7. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče preizkusilo utemeljenost trditev kršitev ob zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje B.S. in M.K. ter soočenje prič Ž.H. in B.S. Pri tem je ugotovilo, da so navedbe v zvezi z zaslišanjem B.S. in soočenjem omenjenih prič le pavšalne narave. S trditvijo, da je sodišče predloge le na kratko odpravilo, ker naj ne bi prispevali k razjasnitvi stvari, ne konkretizira, v čem naj bi bilo ravnanje sodišča pravno napačno. Vložnik je podrobneje konkretiziral le ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za zaslišanje M.K. Vložnik meni, da je drugostopenjsko sodišče ravnalo napačno, ko je pritrdilo odločitvi Okrajnega sodišča in ocenilo, da obramba predloga ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

8. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje M.K. ocenilo, da morebitni motivi diskreditacije obsojenega M.P. niso relevantni, t.j. da ne vplivajo na vprašanje, ali je obsojeni listine res izročil ali ne. S tem je hkrati sprejelo oceno, da zaslišanje priče M.K. ni pomembno za preizkus verodostojnosti priča Ž.H. K utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga je treba zato pritegniti stališče sodišča, ki ga je to sprejelo ob ocenjevanju verodostojnosti priče Ž.H. s pomočjo posnetka pogovora med njim in obsojenim. Pri tem je ugotovilo, da je obsojeni listine brez dvoma izročil, zaradi česar tudi ni ocenilo trditev obrambe o neverodostojnosti Ž.H. za pravno pomembno (str. 8 prvostopenjske sodbe). Višje sodišče pa je svoje stališče sprejelo na podlagi dejstva, da obramba niti ni zatrjevala dejstva, da bi bil M.K. prisoten ob izročitvi listin Ž.H. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da sta obe sodišči ravnali pravno pravilno, saj sta presojo utemeljenosti dokaznih predlogov opravili na podlagi ustaljenih meril, ki jih je vzpostavila (ustavno)sodna praksa (glej, na primer, odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-13/94 z 8. junija 1995), t.j. meril relevantnosti dejstev, ki naj bi se dokazovala, in preizkusa stopnje verjetnosti uspešnosti dokaza. Zato vložnikovim očitkom v tem delu ne gre pritrditi. Toliko bolj je treba očitke zavrniti, kolikor vložnik v zahtevi izraža zgolj nestrinjanje z oceno nižjih sodišč o verodostojnosti Ž.H.; s tem namreč zatrjuje le zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Zavrniti je bilo treba tudi očitke vložnika o kršitvah pravic obrambe v zvezi s spremembo obtožnega predloga. Obtožni predlog z 8. septembra 2005 je vseboval očitek storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz prvega odstavka 261. člena KZ. Konkretno je obtožni predlog navajal, da je obsojeni (1) kot uradna oseba (2) v nasprotju z 9. členom takrat veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP), (3) uporabil sodbo izrečeno oškodovancu, ki je bila shranjena v njegovi osebni mapi, katere podatki so zaupne narave, (4) tako, da jo je neugotovljenega dne izročil neugotovljeni osebi in 6. maja 2002 tudi Ž.H., (5) z namenom, da škoduje oškodovančevi časti in dobremu imenu.

10. Spremenjeni obtožni predlog je obsojenemu očital storitev kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov iz prvega odstavka 154. člena KZ. Vložnik najprej zatrjuje, da se spremenjeni obtožni predlog nanaša na drug historični dogodek. Očitek ni utemeljen. Spremenjeni obtožni predlog opisuje ravnanje obsojenega 6. maja 2002, ko je Ž.H. izročil sodbe, izrečene istemu oškodovancu, pri čemer je ravnal v nasprotju z določili ZVOP, konkretneje 3., 4. in 9. členom, v zvezi s 105. členom KZ. Spremenjeni obtožni predlog natančneje opredeljuje sodbe (t.j. navaja njihove opravilne številke in sodišča, ki so jih izdala) in določneje opredeli protipravnost obsojenčevega ravnanja. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da taka sprememba ne pomeni navedbe drugega historičnega dogodka. V konkretnem primeru je namreč sprememba obtožbe zgolj posledica spremenjene ocene o relevantnosti posameznih dejstev, ki tvorijo celoten historičen dogodek. Izročitev sodb zoper oškodovanca Ž.H. 6. maja 2002, v nasprotju s predpisi o varovanju osebnih podatkov, pa so tisti elementi, ki so skupni prvotnemu in spremenjenemu predlogu. Zgolj konkretizacija normativnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opustitev navajanja dejstev, ki po presoji državnega tožilca niso relevantna, ob takem stanju ne more utemeljevati očitka, da gre za drug historični dogodek.

11. V nadaljevanju vložnik navaja, da prvostopenjsko sodišče ni presodilo dopustnosti spremembe obtožnega akta v smislu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-289/95 s 4. decembra 1997. Ustavno sodišče je v citirani odločbi zavzelo stališče, da mora sodišče že na podlagi 22. člena URS odreči pravno veljavnost ravnanjem strank (konkretneje tožilca), če ugotovi, da ta predstavljajo zlorabo pravice. Sodišče se je torej dolžno odzvati na prej opisan način le ob oceni, da je podana zloraba pravice. Vendar vložnik ne zatrjuje, da je državni tožilec zlorabil pravico do spremembe obtožbe, zaradi česar se Vrhovnemu sodišču do tega vprašanja ni treba opredeljevati, s tem pa tudi ne do pravilnosti ravnanja sodišč v zvezi s spremembo obtožnega predloga. Kot je že obrazložilo Višje sodišče, je stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi z veljavnostjo ravnanja državnega tožilca mogoče razbrati iz postopanja po spremembi obtožbe.

12. Kot zadnje vložnik navaja, da je sodišče ravnalo napačno, ko je prekinilo obravnavo, ne da bi pred tem zaslišalo obsojenca in se prepričalo, ali je razumel obtožbo, ter mu dalo možnost, da se zagovarja v zvezi s spremenjenim predlogom. Vložnik navaja, da zagovornikove vloge, vložene po spremembi obtožbe, ni mogoče šteti za zagovor. V tem delu je treba vložniku tudi pritrditi: zagovornikova vloga ne more niti šteti za izjavo obsojenca, ali je razumel spremenjeni obtožni akt, niti za njegov zagovor. Vendar pa kljub temu ni mogoče sprejeti stališča, da je s tem sodišče kršilo pravice obsojenca do obrambe. Prvič, sodišče s tem, ko je po spremembi obtožnega predloga odločilo, da prekine glavno obravnavo, obsojenca ni postavilo v slabši položaj, pač pa je sprejelo odločitev, ki je sodišču v skladu s 344. členom ZKP na voljo prav zaradi zagotavljanja učinkovitejšega uresničevanja pravice do obrambe in zaradi preprečitve poslabšanja obdolženčevega položaja. Drugič, odločitev o zagovoru kot način konkretizacije pravice do molka je ostala nedotaknjena. Vložnik namreč ne zatrjuje, da bi sodišče s svojim ravnanjem protipravno vplivalo na odločitev obsojenca, ali naj se zagovarja ali ne. In tretjič, obsojeni se je v konkretnem primeru o spremenjenem obtožnem aktu tudi sam izjavil v končni besedi in izrazil vsebinsko nestrinjanje z obtožbenimi očitki. Zato ni mogoče trditi, da je bil obsojeni prikrajšan pri uresničevanju pravice do obrambe ali pravice do molka. Tudi v tem delu je zato treba vložnikove navedbe zavrniti.

13. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in v skladu z 98.a členom ZKP odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem pravnim sredstvom.