Jedro

Zatrjevani obnovitveni razlog (10. točka 394. člena ZPP) ni podan, saj nobeno dejstvo oziroma dokaz, na katerem tožnik utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka, ne predstavlja novega dejstva ali dokaza, na podlagi katerega bi bila za tožnika lahko izdana ugodnejša odločba. Vsi ti dokazi, na katere se sklicuje tožnik, so nastali kasneje in v času izdaje sodnih odločb sodišča prve in druge stopnje niso obstajali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za obnovo postopka z dne 24. 3. 2017 in dopolnitev predloga za obnovo postopka z dne 25. 4. 2017 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z obnovo postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in obnovo postopka dovoli, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Instančno sodišče je dolžno ugoditi pritožbi že iz razloga, ker se prvostopenjsko sodišče ni substancirano opredelilo do priznanih dejstev, ki predstavljajo nosilno naziranje tožeče stranke skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Kljub navedenemu se tožnik argumentirano opredeljuje do ključnih točk v izpodbijani sodni odločbi.

Glede predložene izjave A.A. tožnik meni, da je naziranje sodišča nepravilno, saj je tožnik že predlagal zaslišanje te priče v prejšnjem postopku, ki ga je sodišče zavrnilo. Če bi bil A.A. zaslišan, bi povedal tako kot v predloženi izjavi in bi bila za tožečo stranko izdana ugodnejša sodna odločba. Stališče sodišča je odiozno in neutemeljeno ter v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, resnicoljubnosti in iskrenosti. Tožnikov dokazni predlog glede zaslišanja A.A. je vsebinsko utemeljen, podana je kršitev pravice do izjave ustavnih pravic do pravičnega in poštenega sojenja. Glede 7. točke izpodbijanega sklepa se tožnik sklicuje na svoja naziranja glede priznanih dejstev. Napačno je stališče sodišča, da bi lahko tožnik predlagal dokazni predlog glede zaslišanja B.B. že prej, saj to ni bilo možno. Naziranje sodišča, da se tožnik v obnovitvenem postopku ne more sklicevati na ugotovljeno neresnicoljubnost priče C.C. (priznano dejstvo!) je nemoralno in neetično in v direktnem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter v nasprotju s smislom določbe 394. člena ZPP. Lažnih navedb in izjav priče C.C. sodišče ne sme upoštevati. Pravnomočna prvostopenjska sodba temelji na takih izjavah. Če bi bilo to ugotovljeno v rednem postopku, bi bila za tožnika izdana ugodnejša sodba. Izraz načela poštenosti je tudi načelo resnicoljubnosti in načelo prepovedi zlorabe procesnih pravic. Vsako pravno pravilo se mora podrediti načelu vestnosti in poštenja ter moralnim pravilom in ne sme ter ne more biti z njimi v nasprotju. To velja tudi za določbe ZPP, ki se nanašajo na obnovo postopka. Tožnik meni, da je izpodbijana sodna odločba protiustavna in nezakonita, zato je potrebno predlogu za obnovo postopka ugoditi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba sicer le pavšalno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato pritožbeni preizkus glede le na splošno omenjenih in nekonkretiziranih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni mogoč. Pritožba izpostavlja nekatera svoja stališča, iz katerih bi lahko izhajalo, da smiselno uveljavlja bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik se namreč sklicuje na kršitev pravice do izjave, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza glede pisne izjave oziroma zaslišanja A.A.. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo zato, ker je pravilno štelo, da predložena pisna izjava A.A. ni nov dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bil uporabljen v pravnomočno zaključenem postopku, ker v času izdaje sodnih odločb sodišča prve in druge stopnje še ni obstajala. Zato tožnik kršitev pravice do izjave uveljavlja neutemeljeno. S pritožbenimi navedbami, da se "prvostopenjsko sodišče niti ni substancirano opredelilo do priznanih dejstev, ki predstavljajo nosilno naziranje tožeče stranke skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu" tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. V okviru postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka se presoja dovoljenost, pravočasnost in utemeljenost predloga za obnovo postopka oziroma obstoj utemeljenih obnovitvenih razlogov, na katere se sklicuje stranka. V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je v postopku preverilo, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, določeni v zakonu. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, kar pomeni, da je v njem navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Posebna opredelitev sodišča prve stopnje do stališč tožnika v zvezi s pomenom priznanih dejstev in pravili o trditvenem in dokaznem bremenu ni bila potrebna, saj ne gre za odločilna dejstva v zvezi s presojo utemeljenosti obnovitvenega razloga, ki ga v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja tožnik.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno odločitev, ko je predlog za obnovo zavrnilo kot neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka oprlo na pravilno pravno podlago - na določbo ZPP o obnovi postopka, zlasti na določbe 10. točke 394. ter 395. člena ZPP.

9. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga zaradi zamujanja na delo. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 182/2015 z dne 21. 12. 2015 je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi, reintegracijski in reparacijski zahtevek. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 184/2016 z dne 26. 5. 2016 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dne 13. 9. 2016 je tožnik zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo, dne 24. 3. 2017 pa tudi predlog za obnovo postopka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 285/2016 z dne 19. 4. 2017 prekinilo postopek in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da najprej odloči o predlogu za obnovo postopka.

10. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka in v njegovi dopolnitvi z dne 25. 4. 2017 uveljavljal obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP in se skliceval na naslednja dejstva in dokaze: - izjavo A.A. z dne 22. 2. 2017 v zadevi opr. št. I Pd 659/2015 o tem, da je pri toženi stranki najbolj zamujal pismonoša D.D., katerega ure prihoda niso bile zavedene pravilno (pisano ob 6.00, čeprav je prihajal kasneje), ter o tem, da so šoferji glede raznosa tvarine najbolj čakali pismonošo G.G., tožnik pa je bil do vseh delavcev na pošti prijazen, spoštljiv in korekten, vodstvo pa ga ni maralo, ker je kot sindikalist opozarjal na nepravilnosti; - pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22. 3. 2017, v kateri se je skliceval na dogovor D.D. z upravnico C.C. glede kasnejšega prihoda v službo (zaradi oddaje otroka v vrtec), tak dogovor pa s tožnikom ni bil sklenjen. V pripravljalni vlogi pa je tožena stranka napisala, da je eksterni nadzor bolniških odsotnosti opravljal B.B., zaposlen pri družbi E. d. o. o. ter predložila pooblastilo za izvajanje tega nadzora na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma, zato je predlagal njegovo zaslišanje.

- s strani tožene stranke priznano dejstvo v zadevi opr. št. I Pd 657/2015, za katerega je izvedel po zaključku naroka dne 10. 4. 2017, da izpoved priče C.C. v obravnavani zadevi (opr. št. I Pd 182/2015) ni bila resnična, ker je dejstvo, da so šoferji najbolj čakali G.G., prihod na delo za D.D. pa ni bil zaveden pravilno; - primer kolega F.F., ki je dobil opozorilo pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik, kar je nov primer diskriminacije in šikaniranja sindikalnih zaupnikov, za katerega je tožnik izvedel iz medijev 18. 4. 2017. 11. Po določbi 10. točke 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Kot je navedlo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, so nova dejstva v smislu citiranega predpisa (10. točke 394. člena ZPP) le tista, ki so nastala do trenutka nastopa pravnomočnosti odločbe, dejstva, ki so nastala pozneje, pa niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na sklepe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 283/2007 z dne 26. 2. 2008 in drugi - 4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan, saj nobeno dejstvo oziroma dokaz, na katerem tožnik utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka, ne predstavlja novega dejstva ali dokaza, na podlagi katerega bi bila za tožnika lahko izdana ugodnejša odločba. Vsi ti dokazi, na katere se sklicuje tožnik, so nastali kasneje in v času izdaje sodnih odločb sodišča prve in druge stopnje niso obstajali. Izjava A.A. je nastala 22. 2. 2017, pripravljalna vloga tožene stranke v drugem sporu (opr. št. I Pd 659/2015) je bila podana 20. 3. 2017, tožena stranka naj bi določena dejstva priznala dne 10. 4. 2017 (na naroku v drugem sporu), novinarski članki pa so izšli 18. in 19. 4. 2017. 13. Ti dokazi so torej nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe. Poleg tega pa, tudi če bi jih bilo glede na njihovo vsebino mogoče upoštevati kot nove, niso take narave, da bi bila zaradi njih, če bi bili uporabljeni že v prejšnjem postopku, izdana za tožnika ugodnejša odločitev. Tudi presoja sodišča prve stopnje s tem v zvezi je pravilna.

Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da se je tožnik že v pravnomočno končanem postopku skliceval na to, da naj bi bila C.C. neresnicoljubna, pristranska in neverodostojna priča, ter da tudi navedbe tožene stranke v zvezi z dogovorom C.C. in D.D. o prihodih v službo po 6.00 uri zaradi družinskih obveznosti (tudi če je šlo za napačne zapise o prihodu na delo) ne bi mogle vplivati na to, da bi bila za tožnika izdana ugodnejša sodba, saj s tožnikom takega dogovora upravnica ni sklenila. Četudi bi šoferji glede razvoza tvarine čakali ne le tožnika (ki je na delo zamujal), ampak tudi druge njegove sodelavce, to ne bi moglo bistveno vplivati na odločitev v pravnomočno zaključenem sporu, ker to ne pomeni, da tožnikovo zamujanje ni imelo nobenih posledic za potek delovnega procesa. Tudi okoliščine v zvezi z nadzorom bolniškega staleža, ki se je izvajal pri toženi stranki (tudi nad tožnikom), na odločitev v pravnomočno zaključenem postopku, v katerem se je presojala zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga zaradi zamujanja tožnika na delo, ne bi mogle vplivati. Zato ni bistveno, katera družba je bila za to pooblaščena in kdo je nadzor izvajal. Zlasti ne zato, ker se je že v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku ugotovilo, da se je tak nadzor pri toženi stranki izvajal in da takšne kontrole ni mogoče šteti za nadlegovanje delavcev. Poleg tega pa izvajanje kontrole bolniškega staleža pri toženi stranki nima nobene povezave z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku in ki je predmet obravnave v obravnavanem individualnem delovnem sporu, v katerem je bilo ugotovljeno, da odpoved ni posledica mobinga in šikane in da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal resničen in utemeljen razlog. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).