Jedro

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z ničemer ne pojasni neogibnosti ukrepa, saj je sodišče prve stopnje v 5. odstavku obrazložitve navedlo, da je o neogibnosti ukrepa in njegovi sorazmernosti sklepalo tako na podlagi okoliščin, ki jih je izpostavilo v predhodnem odstavku v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti, saj te okoliščine kažejo tudi na potrebo po zaščiti koristi in interesov mladoletnega oškodovanca, ki nedvomno pretehtajo nad posegom v obtoženčevo pravico do svobode gibanja, ki je z izrečenim ukrepom prepovedi približevanja omejena v najmanjši možni meri.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pri obtoženemu M. Z. še vedno podani razlogi za ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženega M. Z., ki uveljavljajo vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP in predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in ukrep prepovedi približevanja odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost takega ukrepa.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je zoper obtoženega vložena pravnomočna obtožnica (kar pomeni, da je utemeljen sum s tem bil pravnomočno dognan) in da od njene vložitve niso nastopile nobene nove okoliščine, ki bi kakorkoli omajale obstoj utemeljenega suma. Ob takih ugotovitvah, ki jih zagovorniki pritožbeno ne izpodbijajo, o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec skupaj s sostorilkama izvršil očitano jim kaznivo dejanje, ne more biti nobenega dvoma.

6. Zaključki sodišča prve stopnje o realni in konkretni ponovitveni nevarnosti temeljijo na ugotovitvah o obtoženčevi vztrajnosti in odločenosti za dejanje, o čemer je mogoče utemeljeno sklepati na podlagi izkazanega predhodnega sodelovanja s soobtoženo S.K. pri dalj časa trajajočem skrivanju otroka pred očetom (že pred obravnavanimi dogodki naj bi soobtožena S. K. otroka skrivala prav na naslovu bivališča M.in M. Z.), ter na podlagi telefonskih sporočil, ki jih je pošiljal U. K. tj. očetu mladoletnega oškodovanca, s katerimi je sporočal, da bo mama prišla do otroka na lep način ali pa s silo. Res je, da gre za sporočila iz leta 2018 , vendar je treba upoštevati, da se obtoženemu s pravnomočno obtožnico na ravni utemeljenega suma očita, da je kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, izvršil konec leta 2018, kar pomeni, da naj bi svoje grožnje uresničil. Sklicevanje na ta sporočila je v nasprotju s stališčem zagovornikov povsem dopustno in utemeljeno ter (glede na fazo predmetnega postopka) tudi dovolj konkretizirano. Ob izkazanih okoliščinah, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, pa tudi pritožbene trditve, da ni izkazano, da bi obtoženi do sedaj kakorkoli kršil izrečeno prepoved približevanja, ne predstavljajo zadostne osnove za sklepanje, da v primeru odprave take prepovedi obtoženi ne bo znova izvršil istovrstno dejanje. Glede na zgoraj povzete razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo ponovitveno nevarnost, se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da ugotovitve sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti, kot izhajajo iz 4. odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne konkretizirajo realno in konkretno ponovitveno nevarnost, saj je le-ta po oceni pritožbenega sodišča konkretizirana v zadostni meri.

7. Nadalje tudi ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z ničemer ne pojasni neogibnosti ukrepa, saj je sodišče prve stopnje v 5. odstavku obrazložitve navedlo, da je o neogibnosti ukrepa in njegovi sorazmernosti sklepalo tako na podlagi okoliščin, ki jih je izpostavilo v predhodnem odstavku v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti, saj te okoliščine kažejo tudi na potrebo po zaščiti koristi in interesov mladoletnega oškodovanca, ki nedvomno pretehtajo nad posegom v obtoženčevo pravico do svobode gibanja, ki je z izrečenim ukrepom prepovedi približevanja omejena v najmanjši možni meri.

8. Zagovorniki sicer utemeljeno opozarjajo, da se izrečeni ukrep prepovedi približevanja izvršuje že od decembra 2018 tj. že 19 mesecev, vendar je kljub temu tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno sorazmeren s časovnega vidika. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva procesna dejanja sedaj vendarle potekajo relativno kontinuirano, saj je zadeva v fazi glavne obravnave in sta po izdaji izpodbijanega sklepa bila opravljena že dva naroka za glavno obravnavo (30. 6. 2020 in 8. 7. 2020), naslednji pa je razpisan za 16. 7. 2020. Pritožbena primerjava trajanja izrečenega ukrepa s pričakovano višino izrečene kazni glede na sodno prakso (če bo obtoženec sploh spoznan za krivega) predstavlja špekulacijo, sicer pa neposredna primerjava tega ukrepa s kaznijo zapora ni mogoča, ker gre za različno intenziteto posega v obtoženčevo pravico do svobode gibanja. Ob zgoraj povzetih ugotovitvah, da so še vedno podani pogoji za izvajanje ukrepa prepovedi približevanja, pa ni mogoče slediti pritožbenemu namigovanju, da predmetni kazenski postopek predstavlja zlorabo pravic s strani mladoletnikovega očeta in njegove matere, v cilju kazensko pravne rešitve razveze zakonske zveze.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je civilnopravno sodišče že odobrilo stike matere z otrokom, da pa se sicer civilni postopek določitve stikov s starimi starši in neznanih razlogov nesorazmerno dolgo vleče, kljub temu da je bilo že tekom obravnave nakazano, da bodo stike starih staršev z mladoletnim oškodovancem dopustili, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sicer zagovornik soobtožene S. K. sodišču predložil sklep Okrožnega sodišča v ... P ... z dne ... iz katerega izhaja, da se z začasno odredbo določijo stiki obtoženke S. K. z mladoletnim oškodovancem enkrat tedensko po eno uro v prostorih CSD ... v prisotnosti strokovnih delavk navedenega centra in psihologinje, vendar doslej ni izkazano, in tudi obramba tega ne zatrjuje, da bi ta sklep bil pravnomočen. Če pa bo takšna odločitev postala pravnomočna, bo lahko tudi sodišče prve stopnje presodilo, ali ta odločitev (ki se nanaša na soobtoženko in ne na obtoženega M.Z.), kakorkoli vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti ukrepa prepovedi približevanja ter ali bi zaradi te odločitve kazalo spremeniti oz. ustrezno prilagoditi način izvajanja odrejenega ukrepa obtoženemu Z., seveda na način da bo obtožencu v zadostni meri preprečena ponovitev kaznivega dejanja. Tega pa ni mogoče trditi zgolj ob sklicevanju na nakazano možnost, da bo v okviru civilnega sodnega postopka obtožencu kot staremu staršu odobreno izvajaje stikov z mladoletnim oškodovancem.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za osebni omejevalni ukrep, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.