Jedro

Tožnica je huje kršila obveznost iz delovnega razmerja, ko je podala lažno izjavo glede kraja, iz katerega naj bi se vozila na delo in z dela, čeprav je v resnici na delo večinoma prihajala iz drugega naslova. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Netočni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S posredovanjem neresničnih podatkov je tožnica naklepoma huje kršila tudi 36. člen ZDR-1 o obveznosti obveščanja in 37. člen ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Zato je podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - da se odpravita sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013 in z dne 20. 11. 2013 (I/1. točka izreka), - da se kot nezakonita odpravi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013 (I/2. točka izreka), - da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (I/3. točka izreka), - da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto višji svetovalec (I/4. točka izreka), - da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 3. 12. 2013 do vrnitve na delo, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati vse zapadle neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (I/5. točka izreka) ter - da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (I/6. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje razen izpovedi detektiva A.A. kot neverodostojne ocenilo vse ostale izvedene dokaze, vključno z izpovedjo tožnice. Tožnica je predložila račune za stroške bencina, do teh dokazov pa se sodišče ni opredelilo. Na naslovu B. ulica 33 v C. je imela tožnica le parkirno mesto, iz poročila detektiva pa tudi ne izhaja, da je tožnica dejansko bivala na navedenem naslovu. V spornem obdobju detektiv ni nikoli fizično preveril, ali tožnica dejansko biva v C.. Za dan 17. 9. 2013 je poročilo detektiva tudi sicer v nasprotju z izpisom telefonskih klicev za službeni telefon tožnice. Tudi za ostale sporne dneve (npr. 6. 9. in 7. 9. 2013) tožnica ugotavlja nelogičnosti v obrazložitvi sodbe. Čeprav je detektiv navajal, da bi se moral avtomobil nahajati na naslovu C. ulica 8 v E., pa tožnica trdi, da je bila v poletni sezoni po 23. uri ulica polna avtomobilov, zato je avtomobil pustila na poti iznad ulice D.. Neresnično naj bi bilo navajanje detektiva, da je videl tožnico vsak dan vstopati v stanovanje v C.. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča o nasprotujočih si izpovedih drugih zaslišanih prič. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj izrek o pravdnih stroških ni obrazložen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je sodišče natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih ni verjelo izpovedim tožnice ter prič F.F. in G.G. o tem, da je imela na naslovu B. ulica 33 v C. v uporabi le garažni prostor in ne stanovanja. Tožnica neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do priloženih računov za bencin. Sodišče je tudi sicer ugotovilo, da se tožnica ni vsak dan vozila na delo in z dela iz E. ter pri tem navedlo datume, ko se je nahajala na Hrvaškem. Trditev tožnice, da pred objektom D. 8 v E. ni mogla parkirati, temveč je avtomobil po 23.00 uri parkirala na poti nad D. ulico, pomeni pritožbeno novoto. Neutemeljen je tudi očitek tožnice, da izrek o pravdnih stroških ni obrazložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013 ji je očitala, da je v obdobju od 4. 9. 2013 do 3. 10. 2013 posredovala neresnične podatke v zvezi s povračilom prevoznih stroškov, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti, poleg tega pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji; KZ-1).

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bil tožnici omogočen zagovor, da je bila odpoved pravočasna, da je tožnica očitano kršitev dejansko storila in da ji je glede na sporno ravnanje tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnica dne 29. 5. 2013 podala izjavo, da je njeno bivališče na naslovu H. ulica 102, I., od 23. 8. 2013 do predvidoma 30. 9. 2013 pa se bo vozila na delo z naslova D. ulica 8, E, Hrvaška; - da je tožnica v navedenem obdobju dobila povrnjene stroške, kot da bi se na delo vozila z naslova H. ulica 102, I., čeprav je v septembru 2013 na delo praviloma prihajala z naslova B. ulica 33 v C., kar je tožena stranka ugotovila z izvedbo nadzora prek detektiva A.A..

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj ni verjelo tožničini izpovedi ter izpovedbama F.F. in G.G., ter je upravičeno zaključilo, da se tožnica v spornem obdobju ni vsakodnevno vozila na delo in z dela z naslova D. ulica 8, E., Hrvaška. Pri tem je sodišče pravilno ugotovilo, da se izjave tožnice in navedenih prič o razlogih za vstop v stanovanje na naslovu B. ulica 33, C., ne ujemajo. Tožnica je namreč trdila, da je v stanovanje vstopila, ker jo je F.F. prosila, da bi odprla okna, priča F.F. pa je povedala, da je prosila tožnico, naj vstopi v stanovanje, ker je bilo v preteklosti več vlomov. Sodišče se je v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do računov za bencin s tem, ko je navedlo, da so bili ti izdani praviloma ob koncu tedna (za vikende), ko tožnica ni delala. Tožnica v pritožbi navaja, da na naslovu B. Ulica 33, C., ni imela dejanskega bivališča, vendar pa to za razsojo v tem sporu ni bistveno. Odločilnega pomena je pravilna ugotovitev sodišča, da se tožnica v spornem obdobju ni vsakodnevno vozila na delo in z dela z naslova D. ulica 8, E., Hrvaška, in je v resnici na delo prihajala večinoma z navedenega naslova v C., kar izhaja zlasti iz poročila o ugotovitvah detektiva A.A. z dne 4. 10. 2013 in njegove izpovedi. Na drugačno presojo zato ne more vplivati, da je tožnica v torek 17. 9. 2013 in med vikendom (6. 9. in 7. 9. 2013) odšla na Hrvaško. Trditev v pritožbi, da pred objektom na naslovu D. ulica 8 tožnica ni puščala avtomobila, temveč ga je po 23.00 uri parkirala na poti nad D. ulico, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica je huje kršila obveznost iz delovnega razmerja, ko je podala lažno izjavo glede kraja, iz katerega naj bi se vozila na delo in z dela (D. ulica 8, E., Hrvaška), čeprav je v resnici na delo večinoma prihajala z naslova v C.. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Netočni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, do katerih tožnica za prihode na delo z naslova v C. ne bi bila upravičena - torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. S posredovanjem neresničnih podatkov je tožnica naklepoma huje kršila tudi določili 36. člena ZDR-1 o obveznosti obveščanja in 37. člena ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Zato je dokazan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Sodišča prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica moralno in materialno škodovala poslovnim interesom tožene stranke ter da je s tem medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Na podlagi takšne ugotovitve je sodišče pravilno presodilo, da je podan nadaljnji pogoj z zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnica s tožbo torej ni uspela, zato je sodišče tudi zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Pri tem sicer ni izrecno navedlo določbe prvega odstavka 154. člena ZPP kot pravne podlage za odločitev o pravdnih stroških, vendar zaradi tega ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.