Jedro

V revizijskem postopku sodišče na bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu ne pazi po uradni dolžnosti, zato se do pavšalnih revidentovih navedb ne opredeljuje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke dne 7. 10. 2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.m. z dne 21. 8. 2000, s katero mu je bila za leto 1999 ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, v višini 21.612.130,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 7.646.076,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in bistvenim razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjuje, da bi upravni organ prve stopnje moral izvajati dokaze na glavni obravnavi ob prisotnosti tožnika, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno s stopnjo gotovosti ter da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je razloge za sprejem odločitve ugotavljalo samo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, in da so razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, v nasprotju s tem, kar navaja tožena stranka. Poleg tega bi moral biti v postopku postavljen izvedenec ustrezne stroke, saj iz odločbe tožene stranke in ravnanja prvostopenjskega organa izhaja, da davčni organ, ki je postopek vodil, ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki se nanaša na izdelavo cementnih izdelkov. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, kar uveljavlja revident, je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku - ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

9. Revident izrecno ni opredelil, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi bile podane. Ker pa v revizijskem postopku sodišče na bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu ne pazi po uradni dolžnosti, se do pavšalnih revidentovih navedb ne opredeljuje.

10. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno kršitvijo pravil postopka v upravnem sporu, ker so razlogi sodbe v nasprotju z navedbami tožene stranke, oziroma, da je tožena stranka svojo odločbo utemeljila z nedopustno pridobljenim dokazom. Takih ugotovitev namreč iz navedenih aktov in podatkov upravnih in sodnih spisov ni mogoče sprejeti.

11. Iz revidentovih navedb v zvezi s postavitvijo izvedenca ne izhaja, katero kršitev pravzaprav uveljavlja. Če revident izpodbija pravilnost postopka izdaje upravnega akta, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tega v reviziji v upravnem sporu ne more uveljavljati (kar je pojasnjeno pod 7. točko te obrazložitve). Ker niti ne zatrjuje niti ne utemeljuje, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določila ZUS-1 (oziroma ZUS), in da je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe, prav tako s temi navedbami ne zatrjuje bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče do teh navedb ne opredeljuje.

12. Vrhovno sodišče se tudi ne opredeljuje do revidentovih navedb, da je bil bistveno kršen postopek, ker mu v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovati v postopku, izjaviti se o dejstvih, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, sodelovati na ustni obravnavi (154. do 163. člen ZUP), postavljati vprašanja pričam in se soočiti z njimi, saj revident kršitev postopka izdaje upravnega akta v reviziji v upravnem sporu ne more uveljavljati (kar je pojasnjeno pod 7. točko te obrazložitve). V upravnem sporu na prvi stopnji pa revident ni predlagal oprave glavne obravnave, prav tako tudi ne zaslišanja prič in sebe ali izvedbe dokazov.

13. Neutemeljen je revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodbe Vrhovnega sodišča I Up 468/99. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se citirana odločba Vrhovnega sodišča nanaša na breme dokazovanja pogojev, ki jih za ugotavljanje davčne osnove z oceno predpisuje Zakon o davčnem postopku – ZDavP. Revident svojo trditev, da se je davčni organ tudi glede dokazovanja teh pogojev postavil na stališče, da je revident tisti, ki mora dokazati, da so njegovi knjigovodski izkazi pravilni, utemelji s citiranjem odločbe tožene stranke na 21. strani: “zavezanec davčnemu organu svojih izjav ni dokazal na noben način“. Takšno zatrjevanje revidenta je protispisno, saj Vrhovno sodišče ugotavlja, da se citat tožene stranke, ki ga navaja revident, nanaša na ugotavljanje višine z oceno ugotovljene davčne osnove, ne pa na pogoje za ugotavljanje davčne osnove na podlagi 39. člena ZDavP. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen ugovor, da niso bila upoštevana pravila o dokaznem bremenu glede izkazovanja pogojev za ugotavljanje davčne osnove na podlagi 39. člena ZDavP.

14. Tožnik v reviziji le pavšalno zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP z navajanjem, da so bila kršena pravila upravnega postopka, pri čemer ne opredeli, v zvezi s katerimi podatki revidentu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, niti katere priče bi morale biti zaslišane na glavni obravnavi. Ker se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, ki jih je revident v tožbi uveljavljal, in niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, se Vrhovno sodišče do nekonkretiziranih ugovorov kršitve ustavnih pravic ne opredeljuje.

15. Revizije na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do teh navedb ni opredelilo.

16. Revizija ne navaja, v čem naj bi bile kršitve materialnega prava, zato je pravilnost uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da s tako kršitvijo izpodbijana sodba ni obremenjena.

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1. 18. Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).